Jedro

Pritožnica pravilno navaja, da gre v danem primeru za spor med dvema javnopravnima subjektoma v zvezi z vprašanjem morebitne škode, ki je enemu proračunskemu uporabniku nastala zaradi nepravilnega dela davčnega organa, in za vprašanje, ali je bilo delovanje oblastnega davčnega organa pri odločitvi, da se NUSZ ne odmeri, pravilno. To pa še ne pomeni, da gre v danem primeru za javnopravni spor po določbah ZUS-1 oziroma da zadeva ne predstavlja gospodarskega spora, pa čeprav se bo sodišče v njem ukvarjalo tudi z vprašanjem pravilnega postopanja upravnega organa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 709,31 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku petnajstih dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor stvarne pristojnosti, ki ga je tožena stranka podala v vlogi z dne 13. 9. 2019, kot neutemeljen zavrnilo.

2. Tožena stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o tem sporu in tožbo zavrže. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka v tej zadevi uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije. Zahteva povračilo škode, ki ji je nastala zaradi protipravne odločitve organa tožene stranke pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za leti 2017 in 2018. FURS je namreč odločil, da Ministrstvo za obrambo RS (MORS) ni zavezanec za plačilo NUSZ za prostore in zemljišča, namenjena za potrebe obrambe in zaščite. Ker zaradi nezakonite odločitve MORS ni bil zavezan plačati NUSZ v občinski proračun, je tožeči stranki kot prejemnici sredstev iz naslova NUSZ nastala škoda v višini izplačil za leti 2017 in 2018. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da gre v danem primeru za običajni odškodninski zahtevek, pri čemer protipravno ravnanje predstavlja opustitev toženke, samo škodo ter njeno višino pa predstavljajo zneski neodmerjenega NUSZ.

6. Zmotno je stališče pritožnice, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po vsebini gledano upravna oziroma davčna zadeva. V danem primeru tožeča stranka ne uveljavlja terjatve iz naslova davkov, niti ne gre zgolj za preimenovanje zahtevka za vračilo davka v zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ali odškodninski zahtevek, kot to trdi pritožnica. Iz tožbenih navedb tožeče stranke jasno izhaja, da je njen zahtevek odškodninski zahtevek, saj tožeča stranka zatrjuje vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke. Zgolj dejstvo, da je višina odškodnine, ki jo zahteva tožeča stranka, enaka višini neodmerjenega davka, pa še ne dokazuje, da gre za upravno oziroma davčno zadevo.

7. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1623/2012 z dne 6. 5. 2013, saj ta obravnava spor med davčnim zavezancem in davčnim organom glede vračila preveč odmerjenega davka. V danem primeru pa tožeča stranka ni davčna zavezanka in ne zahteva vračila preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka, temveč odškodnino, ki naj bi ji nastala, ker davčni organ davčnemu zavezancu (MORS) davka ni odmeril. V kolikor bi šlo za vračilo preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka, pa bi nedvomno šlo za upravno stvar, ki bi bila v izključni pristojnosti davčnih organov v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Prav 97. člen ZDavP-2, na katerega se sklicuje pritožnica, obravnava postopek vračila davka v primeru preplačila le-tega.

8. Tožeči stranki kot upravičenki do prihodkov od NUSZ v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS1 v upravnem postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni priznan položaj stranke oziroma stranskega udeleženca. Zato tudi ne more uveljavljati kakšnih svojih pravic oziroma pravnih koristi iz navedenega naslova v upravnem sporu. Z vidika Ustave RS pa je upravni spor namenjen zagotavljanju sodnega varstva pravic, obveznosti in pravnih koristi posameznikov in organizacij v razmerju do državnih organov.2

9. Zakon o pravdnem postopku (ZPP; 1. člen) določa pravila postopka, po katerih sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa. V danem primeru gre za premoženjski spor med dvema pravnima osebama in sicer za gospodarski spor, v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP, po kateri pravila o postopku v gospodarskih veljajo v sporih, v katerih je vsaka od strank katera od navedenih oseb: gospodarska družba, zavod (vključno javni zavod), zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost. 10. Ni odločilno, da sta pravdni stranki (občina in država) proračunska uporabnika, za katera velja Zakon o javnih financah (ZJF). ZPP namreč izrecno določa pristojnost sodišča splošne pristojnosti v primeru civilnopravnih in premoženjskih sporov med državo in občino. Četudi ZJF in Zakon o lokalni samoupravi stvarne pristojnosti sodišča splošne pristojnosti za spore v zvezi z javno-finančnimi prihodki občine ne določata, to v danem primeru določa ZPP. Pritožnica pa ne pojasni, zakaj pravila o postopku v gospodarskih sporih naj ne bi bila primerna za reševanje sporov med proračunskimi uporabniki glede proračunskih sredstev, kadar ti temeljijo na odškodninski podlagi.

11. Zmotno je stališče pritožnice, da so pravila o postopku v gospodarskih sporih prilagojena le sporom med gospodarskimi subjekti (in ne javnopravnimi subjekti) v zvezi z gospodarskimi odnosi, na način, da so dokazna in druga pravila prilagojena gospodarsko poslovnim situacijam. V gospodarskih sporih so namreč vsem subjektom, tudi javnopravnim, zagotovljena enaka procesna jamstva, vključno z varstvom javnega interesa. Kakšen javni interes naj bi tožena stranka imela v danem primeru, pa ta niti ne konkretizira.

12. Pritožnica pravilno navaja, da gre v danem primeru za spor med dvema javnopravnima subjektoma v zvezi z vprašanjem morebitne škode, ki je enemu proračunskemu uporabniku nastala zaradi nepravilnega dela davčnega organa, in za vprašanje, ali je bilo delovanje oblastnega davčnega organa pri odločitvi, da se NUSZ ne odmeri, pravilno. To pa še ne pomeni, da gre v danem primeru za javnopravni spor po določbah Zakona o upravnem sporu oziroma da zadeva ne predstavlja gospodarskega spora, pa čeprav se bo sodišče v njem ukvarjalo tudi z vprašanjem pravilnega postopanja upravnega organa.

13. Pritožnica z navedbami, da uporaba materialnopravnih pravil o civilni zamudi ni dopustna niti primerna v tovrstnih sporih, ker naj ne bi šlo za zamudo ter zamudne obresti kot sankcijo za civilnopravne zamude, temveč za zamudo v javnopravni zadevi, torej v odnosu med dvema proračunskima uporabnikoma ter dvema predstavnikoma izvršilne veje oblasti, posega v vprašanje vsebinske utemeljenosti obrestnega dela tožbenega zahtevka, kar ne more biti predmet presoje pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o ugovoru stvarne pristojnosti sodišča. 14. Odločitev sodišča prve stopnje, da je stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, se ob povedanem izkaže kot pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

15. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

16. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 709,31 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožeče stranke za sestavo odgovora na pritožbo v višini 570,00 EUR (950 odvetniških točk – 2. točka tar. št. 21 Odvetniške tarife), 11,40 EUR administrativnih stroškov in 22% DDV v višini 127,91 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določbami Odvetniške tarife.

1 Sklepi VSRS I Up 422/2008, I Up 527/2011, I Up 557/2011, I Up 692/2011, I Up 96/2010, I Up 65/2010, I Up 1357/2011, I Up 109/2018 itd. 2 Prvi odstavek 157. člena Ustave Republike Slovenije.