Jedro

Ker je posojilo banka zavarovala pri tožeči stranki in je nedvomno prišlo do nastopa zavarovalnega primera, je tožeča stranka posojilodajalki vrnila kredit namesto toženke. Z izplačilom posojenega zneska pa so prešle do višine tega zneska po samem zakonu na tožečo stranko vse pravice zavarovanca, torej banke, proti toženki, kot je v času sklenitve pogodbe določal 1. odstavek 939. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 922/2005 z dne 4.8.2005 delno razveljavilo v 1. točki glede glavnice v znesku 338,61 EUR in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, v preostalem delu točke 1 in v točki 3. izreka pa je sklep obdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 4.294,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.2005 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 74,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2005 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati nadaljnje pravdne stroške v znesku 239,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, sklicuje se na vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da iz predloženih listin ni dokazano dolžniško upniško razmerje med pravdnima strankama. Iz posojilne pogodbe z dne 1.9.1998 in aneksa izhaja le, da je tožena stranka sklenila to pogodbo, nikjer pa ni dokaza, da bi res prejela znesek posojila, kot tudi ne, kako se je posojilo odplačevalo. Nobenih dokazov ni o prehodu terjatve od K. b. d.d. na tožečo stranko. Sodišče obračunava zakonske zamudne obresti od 4.8.2001 do 29.4.2005, ne upošteva pa odločbe Ustavnega sodišča, po kateri bi moralo tek zamudnih obresti ustaviti z dnem, ko so zamudne obresti dosegle glavnico. Tožena stranka je kot dokaz predlagala zaslišanje toženke, katerega sodišče ni izvedlo, ker je prebivališče tožene stranke neznano in ji je bila ravno zato postavljena začasna zastopnica. Tožena stranka meni, da je s tem kršena njena pravica do enakovrednega obravnavanja in izjavljanja, saj začasna zastopnica ni seznanjena z dejanskimi okoliščinami, ki so privedle do tega postopka. Te okoliščine osebno pozna le tožena stranka in bi o tem lahko izpovedala le ona.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je toženka dne 1.9.1998 sklenila kreditno pogodbo št. 334/99 s K. b. d.d. kot kreditodajalko, da je na podlagi te pogodbe prejela znesek 939.000,00 SIT, ki se ga je zavezala vrniti skupaj z obrestmi in stroški v roku šestdeset mesecev, da obrokov po pogodbi ni plačevala redno in sicer ni plačala dveh zaporednih oziroma treh nezaporednih obrokov, nadalje, da je tožeča stranka na podlagi zavarovanja posojilne pogodbe plačala banki dne 24.7.2001 terjani znesek odškodnine v višini 624.766,50 SIT ter da je toženka kljub opominom tožeče stranke plačala le dva zneska, ostanka dolga pa ni plačala. Tožeča stranka svoje trditve dokazuje z listinami v spisu, iz katerih izhaja, da je toženka od banke prejela posojilo, ki ga je le delno odplačala ter da sta jo tako banka kot tudi tožeča stranka večkrat opominjali na plačilo zapadlih kreditnih obrokov in jo opozorili na posledice kršitve pogodbe. Pritožbeno sodišče zato sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je zaradi kršitve pogodbenih obveznosti na strani toženke nastopila obveznost takojšnjega vračila preostalega neodplačanega posojila. Ker je posojilo banka zavarovala pri tožeči stranki in je nedvomno prišlo do nastopa zavarovalnega primera, je tožeča stranka posojilodajalki vrnila kredit namesto toženke. Z izplačilom posojenega zneska pa so prešle do višine tega zneska po samem zakonu na tožečo stranko vse pravice zavarovanca, torej banke, proti toženki, kot je v času sklenitve pogodbe določal 1. odstavek 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (sedaj enako 1. odstavek 963. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

Ne drži torej pritožbena trditev, da listine ne dokazujejo dolžniško-upniškega razmerja med pravdnima strankama, kot trdi pritožba. Da je toženka res prejela znesek posojila izhaja iz posojilne pogodbe, iz listin v spisu (izpis prometa) pa potek odplačevanja posojila. Glede aktivne legitimacije tožeče stranke pritožbeno sodišče sledi razlogom sodbe, da je imela banka glede na določbo 8. člena kreditne pogodbe riziko nevračila po tej pogodbi zavarovan pri tožeči stranki, ki je na podlagi naloga za izplačilo (priloga A 4), v katerem je navedena tudi številka zavarovalne police, ob nastanku zavarovalnega primera banki izplačala posojilo namesto toženke. Prav tako pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da pri izračunu zamudnih obresti za obdobje od 4.8.2001 do 29.4.2005 sodišče ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2.3.2006. Iz obračuna zamudnih obresti, ki ga je izdelalo prvostopenjsko sodišče namreč izhaja, da so obresti v navedenem obdobju znašale 461.213,58 SIT, glavnica pa 624.766,50 SIT, kar pomeni, da niso dosegle glavnice. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se nanaša na izvedbo dokaza z zaslišanjem toženke. Sodišče zavrne dokazni predlog, če za to obstajajo upravičeni razlogi, npr. če je dokazni predlog premalo substanciran. Zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem toženke je prvostopenjsko sodišče ustrezno obrazložilo. Medtem ko je tožeča stranka za svoje trditve o podlagi in višini tožbenega zahtevka predložila listinske dokaze, je toženka zgolj nejasno ugovarjala, da tožeči stranki ne dolguje ničesar.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.