Jedro

Prav ima sicer pritožnik, da si bolezni obdolženec ni povzročil sam, vendar je po ustavno sodni praksi za zadržanje zastaranja šteti tudi ovire, ki se nanašajo na obdolženca in zaradi katerih je le-ta nedosegljiv za državne organe, pri čemer gre zlasti za beg, skrivanje, bolezen obdolženca in podobne okoliščine, ki sojenje onemogočajo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati 204,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 211. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), je oškodovano Zavarovalnica X. d. d. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še, da je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso.

2. Pritožbo vlaga obdolženčev zagovornik iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter „odločitve o kazenskih sankcijah“ ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti „krivde po obtožnem aktu“, podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni in obtožbo zavrne, še podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Na pritožbo je odgovorila okrajna državna tožilka B. B. iz Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani in predlagala, da se pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno podaljšalo časovni okvir zastaranja za 54 dni, brez slehernega pojasnila oziroma preveritve okoliščine, saj sodišče ne razpolaga z zadostnim medicinskim znanjem in bi lahko samo s pomočjo izvedenstva zanesljivo ugotovilo, ali je obdolženec z omejitvami sposoben sodelovati v kazenskem postopku, ni utemeljena. Sodišče druge stopnje povsem pritrjuje pravilnim in obširno obrazloženim razlogom izpodbijane sodbe, da je kot zadržanje zastaranja štelo 64 dni zaradi epidemije COVID-19,1 428 dni nedosegljivosti obdolženca (s sklepom z dne 31. 7. 2020 je bil zoper obdolženca po drugem odstavku 307. člena ZKP odrejen pripor) ter 54 dni zaradi nedosegljivosti obdolženca iz zdravstvenih razlogov. Pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo odrediti izvedenstvo, da bi se ugotovilo, ali je obdolženec sposoben sodelovati v kazenskem postopku, ni utemeljeno, saj iz predloženih zdravniških potrdil z dne 22. 11. 2019 in 15. 1. 2020 nedvomno izhaja upravičena odsotnost obdolženca z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem za obdobje 30 dni (od 22. 11. 2019 do 22. 12. 2019) ter 24 dni (za obdobje od 7. 1. 2020 do 30. 1. 2020)2. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da je, skladno z določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ki določa, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati, ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe ter se čas, v katerem zastaranje zaradi zadržanja ne teče, prišteje k zastaralnim rokom iz 90. člena KZ-1, kar v predmetni zadevi pomeni, da je datumu zastaranja kazenskega pregona, ki bi nastopilo dne 14. 2. 2021, pravilno prištelo 546 dni, zaradi česar bi zastaranje kazenskega pregona nastopilo dne 12. 6. 2022. Prav ima sicer pritožnik, da si bolezni obdolženec ni povzročil sam, vendar je po ustavno sodni praksi za zadržanje zastaranja šteti tudi ovire, ki se nanašajo na obdolženca in zaradi katerih je le-ta nedosegljiv za državne organe, pri čemer gre zlasti za beg, skrivanje, bolezen obdolženca in podobne okoliščine, ki sojenje onemogočajo3. 6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bil obdolženec v zmoti glede svojega zdravstvenega stanja, saj so diagnozo postavili kar trije zdravniki Splošne bolnice ..., ki je tudi zapisana v medicinski dokumentaciji ter da je jasno, da je obdolženec utrpel določene poškodbe, kajti sicer ne bi iskal medicinske pomoči in tudi ne bi bil obravnavan. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je zaznavanje in prenašanje bolečine povsem odvisno od posameznika, medtem ko je izvedensko mnenje medicinske stroke dr. C. C. izdelano po pravilih stroke, upoštevaje ambulantni popis bolezni Kirurške urgentne ambulante SB ... z dne 7. 12. 2010 ter izvida z dne 19. 12. 2010 in 27. 12. 2010, predvsem pa rentgenskih slik, iz katerih izhaja diagnoza „suspektno za fisuro devetega rebra levo“ ter „suspektno za fisuro radialnega stiloida desnega zapestja“. Izvedenec je pojasnil, da na nobeni od rentgenskih slik ni videti nikakršnega zloma (ne fisure ne frakture) in zaključil, da obdolženec dne 7. 12. 2010 ni utrpel poškodb, ki so zapisane v diagnozah Kirurške ambulante SB ... Obrazložil je, da je očitno šlo za pomanjkljivost rentgenske diagnostike, obdolženec je tožil o bolečinah, zdravnik pa je napisal delovno diagnozo, ki je res lahko sum (suspektno) na neko poškodbo, s čimer se zdravnik zavaruje, če bi se kasneje izkazalo, da je dejansko šlo za tako poškodbo. V zvezi z mehanizmom nastanka s strani obdolženca zatrjevanih poškodb pa je izvedenec prepričljivo pojasnil, da niso mogle nastati na način, kot zatrjuje obdolženec, kar pritožnik podrobneje niti ne izpodbija.

7. Kritika pritožnika, da je sodišče prve stopnje kot sodnega izvedenca cestno prometne stroke angažiralo D. D., ki v času sojenja zaradi upokojitve ni bil več sodni izvedenec, ni utemeljena. Četrti odstavek 249. člena ZKP namreč določa, da sme sodišče postaviti druge izvedence samo, če bi bilo nevarno odlašati, če so sodni izvedenci zadržani, ali če to zahtevajo druge okoliščine. V obravnavanem primeru je obstoj takšnih drugih okoliščin za postavitev izvedenca utemeljen v načelu ekonomičnosti kazenskega postopka4. D. D. je kot sodni izvedenec, ki je izdelal izvedeniško mnenje za potrebne pravdnega postopka in si tudi že ogledal kraj dejanja, katerega je ustrezno foto dokumentiral. Ker je bil D. D. tudi ustrezno zaprisežen kot sodni izvedenec, je neutemeljena tudi pritožbena kritika, da se izvedenec ne bi smel sklicevati na status, niti uporabljati izkaznico in štampiljko. Določba drugega odstavka 42. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT), na katero se sklicuje pritožnik in po kateri sme sodni izvedenec v primeru razrešitve dokončati prevzeta dela in naloge, vendar brez sklicevanja na status, se nanaša na primere razrešitve s strani ministra za pravosodje, medtem ko prva alineja prvega odstavka 3. člena istega zakona določa, da se sodni izvedenec sme sklicevati na ta status, kadar daje izvide, mnenje in cenitve na zahtevo sodišča v sodnem postopku, kot se je izvedenec D. D. v obravnavani zadevi. Iz imenika sodnih izvedencev Ministrstva za pravosodje izhaja, da sta bila tako D. D., kot E. E., ki je izdelal strokovno mnenje za potrebe obrambe, vpisana v strokovno področje motorna vozila - avtomobilska stroka in promet - raziskave prometnih nezgod. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog obrambe za odreditev novega izvedenca prometne in avtomobilske stroke, kar je prepričljivo pojasnilo v točkah 10 in 18 izpodbijane sodbe in kar pritožnik graja, vendar podrobneje ne obrazloži. Pritožbeno sodišče ob tem še izpostavlja, da obdolženec in njegov zagovornik tekom dokaznega postopka nista predlagala izločitve izvedenca v skladu z določbami iz 44. in 251. člena ZKP, nestrinjanje z vsebino podanega izvedenskega mnenja pa tudi ne predstavlja izločitvenega razloga.

8. Pritožbeno sodišče povsem pritrjuje postopanju prvostopenjskega sodišča, ki je neposredno zaslišalo kot priči E. E. in F. F., katerega je kot zunanjega strokovnjaka angažirala Zavarovalnica X. d. d., in je v navzočnosti obdolženca opravil ogled kraja prometne nezgode v aprilu 2011 ter ga ustrezno foto dokumentiral. Kot je prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje, je izvedensko mnenje D. D. v skladu z izpovedbo F. F., razlikuje pa se od izpovedb E. E., da je do deformacije prednjega dela vozila obdolženca lahko prišlo ob trku v drevo, pri čemer E. E. opozarja, da so fotografije poškodovanega vozila narejene po tem, ko je bila izvršena manipulacija, nalaganje ali prekladanje vozila na avtovleko in transport. Izvedenec D. D. je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivo pojasnil, tudi s shematskim prikazom naleta osebnega avtomobila VW Passat v drevo, da če bi prišlo do naleta z privzdignjenim prednjim delom, kot meni E. E., bi tudi v tem primeru morala biti spodnja vezna pločevina potisnjena do hladilnika, tako kot je srednja vezna pločevina, saj je spodnji koreninski del drevesa širši. Pojasnil je še, da v kolikor se vozilo zaleti v pokončno ovalno oviro, kot je drevo, mora biti v vsakem primeru poškodovan tudi spodnji del vozila, kar pa v tem primeru ni bilo tako. Tudi pokrov motorja je pravokotno upognjen, kar ni značilno za odtis trka v drevo, registrska tablica pa ni bila poškodovana tako, kot bi ob trku v drevo morala biti. Vozilo bi v prednjem delu moralo imeti negativni odtis drevesa, česar v obravnavanem primeru nima. Glede pomislekov, da bi določene poškodbe vozila lahko nastale med manipulacijo vozila po trku, je izvedenec D. D. opravil nekaj poizvedb pri avtovlekah in ugotovil, da se vozila običajno ne zapnejo v vezno spodnjo pločevino, saj se na ta način ne da opraviti izvleke, zato imajo vozila vgrajene točke, pritrdilna mesta za kavlje, verige, kjer se jih pripne in potegne na vlečno vozilo. Pritožbeno sodišče tako sicer pritrjuje pritožbeni navedbi glede možnosti poškodbe obdolženčevega vozila ob manipulaciji, pri nalaganju oziroma razkladanju, vendar pritrjuje zaključkom izpodbijane sodbe, da poškodbe na predmetnem vozilu v konkretnem primeru ne ustrezajo deformacijam, ki nastanejo ob trku vozila v drevo, česar morebitne kasneje nastale poškodbe ob manipulaciji vozila ne morejo spremeniti. Pravilne zaključke izpodbijane sodbe ne more spremeniti niti pritožbena navedba, da je E. E. izpovedal, da je bila naletna hitrost trka med 25 in 35 km/h, kar je dovolj, da so se sprožile prednje varnostne blazine ter pritožbi priložen dopis Avtohiše ... d. o. o. v ..., da pri vozilih Volkswagen Passat od letnika 2008 dalje obstaja velika verjetnost, da se zračne blazine aktivirajo pri naletni hitrosti 25 km/h, medtem ko je izvedenec D. D. izpovedal, da je na Porsche Slovenija pridobil podatek, da se pri hitrosti 30 do 32 km/h aktivirajo zategovalniki varnostnih pasov, pri hitrosti 40 km/h pa se aktivirajo zračne blazine, zato je bila po njegovi oceni hitrost tega vozila minimalno 40 km/h ali večja. Po presoji pritožbenega sodišča namreč hitrost vozila ob trku v obravnavanem primeru ni meritorna, saj je ugotovljeno, da poškodbe na vozilu ne ustrezajo trku ob drevo. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, za svojo dokazno oceno pa je navedlo tudi prepričljive razloge.

9. Pritožnik sicer navaja, da se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, kar pa podrobneje ne obrazloži. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je sodišče druge stopnje le-to tudi preizkusilo in zaključilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, saj je upoštevalo dosedanjo nekaznovanost obdolženca ter časovno oddaljenost obravnavanega kaznivega dejanja, iz česar je zaključiti, da gre za enkraten dogodek v obdolženčevem življenju. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo težo kaznivega dejanja ter ovrednotilo olajševalne okoliščine na strani obdolženca, in sicer poleg dosedanje nekaznovanosti in časovne oddaljenosti dogodka še dejstvo, da je obdolženec oče mladoletnega otroka ter, da je dejanje ostalo pri poskusu. Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi, da je preizkusna doba dveh let dovolj dolga doba, da se bo izkazalo pričakovanje sodišča, da obdolženec kaznivih dejanj ne bo ponavljal. 10. Ker razlogi in kršitve, ki jih navaja pritožnik, niso utemeljeni, prav tako ne kršitve, ki jih pritožbeno sodišče presoja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki je odmerjena s tar. št. 7111, 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021, ki se sklicuje na drugi odstavek 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS – COV-2 (COVID-19). 2 Na podlagi 80. a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter Pravilnika o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem. 3 Odločba Ustavnega sodišča U-I-262/10 z dne 23. 6. 2011. 4 Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 61787/2010 z dne 8. 12. 2016