Jedro

Toženka je po presoji sodišča s soglasjem/2014 lahko posegla (tudi) v zasebni interes tožnikov oziroma v njuno pravno korist, kot jo opredeljuje drugi odstavek 43. člena ZUP. Posledično odločitve o zavrženju pritožbe tožnikov zaradi molka organa ni mogoče utemeljiti na zaključku, da pritožbe ni vložila upravičena oseba. Tožnika sta kot vlagatelja predloga za obnovo postopka upravičena vložiti pritožbo zaradi molka organa, če o njunem predlogu ni bilo pravočasno odločeno. V obravnavanem primeru sta vložila pritožbo na podlagi četrtega odstavka 222. člena ZUP, po katerem je pritožba dopustna, če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep župana Mestne občine Nova Gorica, št. 033-1/2020-36 z dne 28. 9. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.S sklepom, št. 033-1/2020-36 z dne 28. 9. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), je župan Mestne občine Nova Gorica kot drugostopenjski organ pod 1. točko izreka zavrgel pritožbo tožnikov, vloženo 29. 7. 2020 zaradi molka organa, pod 2. točko izreka je zavrgel še njun dne 30. 7. 2019 vloženi predlog za obnovo postopka izdaje soglasja, št. 478-213/2014-10 z dne 24. 2. 2017, pod 3. točko izreka pa je zavrnil njuno zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju: MONG) dne 24. 2. 2017 investitorjema A. A. in B. B. (v nadaljevanju: investitorja) izdal soglasje, št. 478-213/2014-10 (v nadaljevanju: soglasje/2014), za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 000 k.o. ...,

ki se preko zemljišč s parc. št. 111 in 222 navezuje na kategorizirano občinsko cesto z oznako LC 284122 Loke - Pod gradom - Kromberk (v nadaljevanju: javna cesta). Tožnika sta dne 30. 7. 2019 pri MONG vložila predlog za obnovo postopka izdaje tega soglasja. V predlogu sta navedla, da sta na sestanku, ki je 2. 7. 2019 potekal na MONG v zvezi z izdajo mnenja za izvedbo priključka na javno cesto oziroma za gradnjo zidu na njuni parceli št. 333, izvedela za nova dejstva, to je, da naj bi bila izvedba priključka zaradi prestrmega dostopa in neustreznih zavijalnih lokov neustrezna, pridobiti pa bi morala tudi služnostno pravico za dostop oziroma za uporabo priključka, ker se je situacija spremenila in priključek sedaj poteka zgolj po dostopni poti na parc. št. 222. Kot sta pojasnila v nadaljevanju predloga za obnovo, bi morala biti kot soseda mejaša udeležena v postopku izdaje soglasja/2014 kot stranska udeleženca. Pri izdaji soglasja/2014 pa bi se moralo upoštevati dejansko stanje in že prej izdano soglasje za gradnjo njunega stanovanjskega objekta, ki je zgrajen na podlagi pravnomočnega enotnega dovoljenja Upravne enote Nova Gorica, št. 351-984/98-5-L z dne 25. 10. 1999 (v nadaljevanju: enotno dovoljenje/1999). Pojasnila sta, da je cestni priključek, ki je bil zgrajen na podlagi lokacijske dokumentacije, št. LD-8/99, v uporabi vse od njegove izgradnje v letu 2000 dalje. Ker MONG pri izdaji nadaljnjih soglasij ni upoštevala predhodno izdanih soglasij in gradbenih dovoljenj, je soglasje/2014 neizvedljivo. Drugostopenjski organ navaja, da sta tožnika predlog za obnovo postopka nato dvakrat dopolnila, prvič z mnenjem geodetskega podjetja T., d.o.o., št. DN10519 iz julija 2019, ter drugič s sklepom Medobčinske uprave Mestne občine Nova Gorica in Občine Brda, št. 0611-25/2019-10 z dne 3. 9. 2019.

3.Iz navedb tožnikov v njunem predlogu za obnovo postopka ter v njegovih dopolnitvah drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnika predlagata obnovo postopka iz razlogov po 1. in 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

4.V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa drugostopenjski organ navaja, da sta tožnika 2. 7. 2020 zahtevala pojasnilo, zakaj odločba o njunem predlogu za obnovo postopka ni bila izdana v zakonskem roku, nato pa 29. 7. 2020 na podlagi 222. člena ZUP vložila pritožbo zaradi molka organa prve stopnje. Drugostopenjski organ je ugotovil, da se je glede na dopolnitev vloge za obnovo postopka z dne 13. 9. 2019 rok za izdajo odločbe iztekel 13. 11. 2019. Po pozivu prvostopenjskemu organu, da poda pojasnilo, zakaj v zadevi ni odločil pravočasno, je na podlagi odgovora prvostopenjskega organa ugotovil, da razlogi za zamudo prvostopenjskega organa niso upravičeni in niso na strani stranke. Zato je pridobil dokumente zadeve in skladno s tretjim odstavkom 255. člena ZUP v zadevi odločil sam ter pritožbo tožnikov in njun predlog za obnovo postopka zavrgel z obrazložitvijo, da ju ni vložila upravičena oseba.

5.Drugostopenjski organ se pri tem sklicuje na določbe 43. člena ZUP, po katerih se ima pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes. Ugotavlja, da tožnika v dne 30. 7. 2019 vloženem predlogu za obnovo postopka nista izkazala pravnega interesa, saj iz tega predloga, iz soglasja/2014 kot tudi iz celotnega spisa zadeve ne izhaja, da bi se soglasje/2014 nanašalo nanju oziroma da bi bilo z njim odločeno o njunih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih. Omenjeno soglasje je bilo izdano zaradi varovanja javnega interesa v zvezi s posegom v občinsko cesto in njen varovalni pas na podlagi določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), Zakona o cestah (v nadaljevanju: ZCes-1), Odloka o občinskih cestah, Odloka o prostorskem načrtu Mestne občine Nova Gorica in Odloka o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Mestni občini Nova Gorica. Ti materialni predpisi tožnikoma v postopku izdaje soglasja/2014 ne dajejo statusa stranskega udeleženca. S soglasjem/2014 so le določeni tehnični pogoji za priključek in njegovo opremljenost s prometno signalizacijo, poleg tega se nanaša zgolj na dostop in ureditev obstoječega priključka po parcelah 222 in 111, ki nista last tožnikov.

6.Iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sta tožnika predlog za obnovo postopka vložila tudi iz razloga, ker naj bi izvedela za nova dejstva. Kot poudari drugostopenjski organ, pa ima pravico predlagati obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP le stranka. Ker tožnika v postopku izdaje soglasja/2014 nista bila stranki ali stranska udeleženca, obnove postopka iz tega razloga ne moreta predlagati. Drugostopenjski organ še pojasnjuje, zakaj navedbe tožnikov tudi sicer ne ustrezajo pojmu novih dejstev in dokazov v smislu 1. točke 260. člena ZUP.

7.Po navedenem je drugostopenjski organ pritožbo tožnikov zaradi molka zavrgel na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP, predlog za obnovo postopka pa je zavrgel na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP.

Tožbene navedbe

8.Tožnika sta zoper izpodbijani sklep vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov, določenih v 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlagata, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter ugodi njuni pritožbi zaradi molka organa in predlogu za obnovo postopka izdaje soglasja/2014, ter da zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerega naj bosta povabljena kot stranska udeleženca. Tožnika zahtevata tudi povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9.V tožbi poudarjata, da je toženka investitorjema izdala soglasje/2014, s katerim je drugače uredila pogoje priključevanja na javno cesto, kot so bili predhodno določeni s soglasjem Cestnega podjetja Nova Gorica, p.p, št. III/3-GO-15/37 z dne 17. 6. 1999 (v nadaljevanju: soglasje/1999), ki je bilo za isto lokacijo izdano njunemu pravnemu predniku. Z soglasjem/2014 je toženka tako posegla v njune že pridobljene pravice, pri tem pa jima ni bila dana možnost sodelovanja v upravnem postopku izdaje tega soglasja.

10.Po povzemanju poteka postopka tožnika pojasnjujeta, da sta lastnika nepremičnine s parc. št. 333, ki leži ob javni cesti. Na slednjo se priključujeta preko parcel 222 in 111, za kar je njun pravni prednik C. C. pridobil soglasje/1999. Preko zemljišča s parc. št. 222 se na javno cesto priključuje tudi objekt na parc. št. 000, last investitorjev, katerima je toženka izdala soglasje/2014. Čeprav je toženka s tem soglasjem drugače uredila pogoje priključevanja na javno cesto, kot so bili določeni v soglasju/1999, in spremenila režim vožnje na cestnem priključku, jima ni dala možnosti udeležbe v postopku izdaje soglasja/2014. Tožnika trdita, da imata zaradi zavarovanja svojih pravic, pridobljenih s soglasjem/1999, pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje soglasja/2014. S tem, ko jima toženka ni omogočila udeležbe v tem postopku, je posegla v njune že pridobljene pravice. Pri izdaji soglasja/2014 bi morala upoštevati dejansko stanje, soglasje/1999, enotno dovoljenje/1999 ter predhodno izdana soglasja, česar pa ni storila. Zato sedaj za priključevanje na javno cesto na istem mestu obstajajo tri različna soglasja, ki priključevanje na istem priključku urejajo različno. Tožnika menita, da sta kot pravna naslednika investitorja, ki je pridobil enotno dovoljenje/1999 in soglasje/1999, upravičena predlagatelja obnove postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Kot navajata, sta za drugačno ureditev priključkov in za izdano soglasje izvedela na sestanku na MONG dne 2. 7. 2019.

Odgovor toženke na tožbo in nadaljnji potek upravnega spora

11.Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve in podala odgovor na tožbo. V njem najprej navaja, da bi bilo treba tožbo zaradi preskopih navedb zavreči. Sicer pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na pritožbo zaradi molka organa, po njenem mnenju neutemeljen, saj je o zahtevi tožnikov odločila, zato tožnika za takšen zahtevek nimata več pravnega interesa. Tožba je nesklepčna, tožnika pa nista izkazala, da bi bili izpolnjeni pogoji za sprožitev upravnega spora.

12.Toženka povzema vsebino predloga tožnikov za obnovo postopka izdaje soglasja/2014, ki je bil podan iz razlogov po 1. in 9. točki 260. člena ZUP. Kot pojasnjuje, se lahko obnova postopka skladno s prvim odstavkom 263. člena ZUP predlaga v enem mesecu, in sicer v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP ta rok teče od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze, v primeru iz 9. točke 260. člena ZUP pa od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Po določbi 265. člena ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere predlog opira, in okoliščine, da je bil podan v zakonskem roku. V konkretnem primeru pa tožnika nista niti zatrjevala, niti izkazala, da naj bi bil njun predlog za obnovo postopka podan v zakonsko predpisanem roku. Že iz tega razloga je treba zaključiti, da je bil predlog vložen prepozno, vsled česar ga je potrebno zavreči. Tožnika pa po njenem mnenju v predlogu tudi nista izkazala pravnega interesa, saj iz soglasja/2014 in upravnega spisa ne izhaja, da se sporno soglasje nanaša nanju, niti ni bilo z njim odločeno o kakšnih na zakon oprtih pravicah, pravnih koristih ali obveznostih tožnikov. Materialni predpisi v postopku izdaje soglasja tožnikoma ne priznavajo statusa stranskega udeleženca. V soglasju/2014 so bili določeni tehnični pogoji za priključek in njegovo opremljenost s prometno signalizacijo, soglasje pa se nanaša zgolj na dostop in ureditev obstoječega cestnega priključka, ki poteka po parc. št. 222 in 111 k.o. ..., ki nista last tožnikov. Po mnenju toženke predlog tožnikov za obnovo postopka ni dovoljen niti iz razloga, ker naj bi izvedela nova dejstva in dokaze. Sodišču predlaga, da tožbo kot nedovoljeno oziroma nesklepčno zavrže, oziroma podrejeno, da jo zavrne, tožnikoma pa naloži plačilo stroškov postopka.

13.Sodišče je v tej zadevi skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez izvedbe glavne obravnave, saj je bilo, kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve, že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (iz upravnega spisa ne izhaja, da sta bila investitorja udeležena v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kot tudi ne, da jima je bil ta vročen). Sodišče v tem upravnem sporu tudi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 7. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 65. člena ZUS-1), saj sme to storiti le, če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago.

Odločitev sodišča

K I. točki izreka:

14.Tožba je utemeljena.

15.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je drugostopenjski organ toženke zavrgel pritožbo tožnikov, vloženo zaradi molka prvostopenjskega organa, ter zavrgel njun predlog za obnovo postopka izdaje soglasja/2014. S soglasjem/2014 je oddelek za okolje, prostor in javno infrastrukturo MONG investitorjema izdal soglasje za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 000, ki se na javno cesto navezuje prek parc. št. 111 in 222. To soglasje je bilo izdano pod več pogoji, tudi pod pogojem, da se za dostop do njunega objekta koristi obstoječ cestni priključek iz kategorizirane občinske ceste (severna stran parc. št. 222), ki se ga obvezno uredi s talno signalizacijo - s stop črto in s polno črto med parc. št. 222 in parc. št. 333.

16.Glede ugovorov toženke, da je tožba nesklepčna in da tožnika nista izkazala izpolnjevanja pogojev za sprožitev upravnega spora, sodišče pojasnjuje, da so ti ugovori pavšalni in neutemeljeni. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se v upravnem sporu uporabljajo, če ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), opredeljuje sklepčnost tožbe z določbami prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP, v katerih predpisuje, da mora vsaka stranka navesti dejstva (in dokaze), na katera opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe (in dokaze) nasprotnika. Sklepčnost tožbe pomeni, da iz tožnikovih navedb izhaja utemeljenost tožbenega predloga. Tožba oziroma tožbeni zahtevek pa se v primeru nesklepčnosti ne zavrže, pač pa se zavrne. Po presoji sodišča tožba ni nesklepčna. Očitek toženke, da tožnika trditvenega bremena v obravnavani zadevi nista zmogla, pa tudi ni obrazložen, in glede na vsebino tožbe, kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve, ni utemeljen. Toženka tudi ni navedla, katere procesne predpostavke za sprožitev upravnega spora naj ne bi bile izpolnjene. V tej zvezi je še pojasniti, da predhodni preizkus tožbe, ki pomeni preveritev z zakonom določenih procesnih pogojev za vsebinsko obravnavanje tožbe, sodišče opravi po uradni dolžnosti in tožbo, če omenjeni pogoji niso izpolnjeni, s sklepom zavrže (prim. 36. člen ZUS-1). Vendar razlogov za to sodišče v konkretni zadevi ni našlo.

16.Glede ugovorov toženke, da je tožba nesklepčna in da tožnika nista izkazala izpolnjevanja pogojev za sprožitev upravnega spora, sodišče pojasnjuje, da so ti ugovori pavšalni in neutemeljeni. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se v upravnem sporu uporabljajo, če ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), opredeljuje sklepčnost tožbe z določbami prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP, v katerih predpisuje, da mora vsaka stranka navesti dejstva (in dokaze), na katera opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe (in dokaze) nasprotnika. Sklepčnost tožbe pomeni, da iz tožnikovih navedb izhaja utemeljenost tožbenega predloga. Tožba oziroma tožbeni zahtevek pa se v primeru nesklepčnosti ne zavrže, pač pa se zavrne. Po presoji sodišča tožba ni nesklepčna. Očitek toženke, da tožnika trditvenega bremena v obravnavani zadevi nista zmogla, pa tudi ni obrazložen, in glede na vsebino tožbe, kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve, ni utemeljen. Toženka tudi ni navedla, katere procesne predpostavke za sprožitev upravnega spora naj ne bi bile izpolnjene. V tej zvezi je še pojasniti, da predhodni preizkus tožbe, ki pomeni preveritev z zakonom določenih procesnih pogojev za vsebinsko obravnavanje tožbe, sodišče opravi po uradni dolžnosti in tožbo, če omenjeni pogoji niso izpolnjeni, s sklepom zavrže (prim. 36. člen ZUS-1). Vendar razlogov za to sodišče v konkretni zadevi ni našlo.

Glede zavrženja pritožbe tožnikov zaradi molka organa

Glede zavrženja pritožbe tožnikov zaradi molka organa

17.Rok za izdajo in vročitev odločbe upravnega organa je urejen v 222. členu ZUP, ki ta rok določa glede na to, ali se je o zadevi odločalo v skrajšanem ali v posebnem ugotovitvenem postopku. Če se je o zadevi odločalo v skrajšanem ugotovitvenem postopku, mora organ izdati in vročiti odločbo čim prej, najpozneje pa v enem mesecu; če se je v zadevi odločalo v posebnem ugotovitvenem postopku, pa mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih (prvi odstavek 222. člena ZUP). V četrtem odstavku 222. člena ZUP je določeno, da če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen. S to določbo je zagotovljeno posebno pravno varstvo, ki temelji na fikciji, da je bila za stranko izdana neugodna odločba (prim. Bruna Žuber v: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. Polonca Kovač, Erik Kerševan, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, v nadaljevanju: Komentar ZUP, 2. knjiga, str. 489). Če je pritožba vložena zaradi molka organa, je organ prve stopnje ne rešuje sam, temveč jo v skladu s četrtim odstavkom 239. člena ZUP takoj pošlje organu druge stopnje, ki ravna po 255. členu ZUP. Skladno s tem členom drugostopenjski organ od prvostopenjskega organa zahteva, naj mu sporoči razloge, zaradi katerih odločbe ni pravočasno izdal. Če drugostopenjski organ presodi, da razlogi, zaradi katerih odločba ni bila izdana pravočasno, niso opravičeni, od prvostopenjskega organa zahteva, naj mu pošlje dokumente zadeve in, če lahko zadevo reši po dokumentih, sam izda odločbo na njihovi podlagi, sicer pa sam izvede postopek in reši zadevo (tretji odstavek 255. člena ZUP).

17.Rok za izdajo in vročitev odločbe upravnega organa je urejen v 222. členu ZUP, ki ta rok določa glede na to, ali se je o zadevi odločalo v skrajšanem ali v posebnem ugotovitvenem postopku. Če se je o zadevi odločalo v skrajšanem ugotovitvenem postopku, mora organ izdati in vročiti odločbo čim prej, najpozneje pa v enem mesecu; če se je v zadevi odločalo v posebnem ugotovitvenem postopku, pa mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih (prvi odstavek 222. člena ZUP). V četrtem odstavku 222. člena ZUP je določeno, da če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen. S to določbo je zagotovljeno posebno pravno varstvo, ki temelji na fikciji, da je bila za stranko izdana neugodna odločba (prim. Bruna Žuber v: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. Polonca Kovač, Erik Kerševan, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, v nadaljevanju: Komentar ZUP, 2. knjiga, str. 489). Če je pritožba vložena zaradi molka organa, je organ prve stopnje ne rešuje sam, temveč jo v skladu s četrtim odstavkom 239. člena ZUP takoj pošlje organu druge stopnje, ki ravna po 255. členu ZUP. Skladno s tem členom drugostopenjski organ od prvostopenjskega organa zahteva, naj mu sporoči razloge, zaradi katerih odločbe ni pravočasno izdal. Če drugostopenjski organ presodi, da razlogi, zaradi katerih odločba ni bila izdana pravočasno, niso opravičeni, od prvostopenjskega organa zahteva, naj mu pošlje dokumente zadeve in, če lahko zadevo reši po dokumentih, sam izda odločbo na njihovi podlagi, sicer pa sam izvede postopek in reši zadevo (tretji odstavek 255. člena ZUP).

18.Tako je v obravnavani zadevi ravnal drugostopenjski organ toženke, ki je po tem, ko je ugotovil, da se je rok za odločitev o predlogu tožnikov za obnovo postopka, vloženem 30. 7. 2019, iztekel 13. 11. 2019 ter da razlogi, ki jih je prvostopenjski organ navedel za zamudo, niso opravičeni, pridobil dokumente zadeve in v zadevi odločil sam tako, da je pritožbo zaradi molka in predlog za obnovo postopka izdaje soglasja/2014 zavrgel. Zavrženje pritožbe je utemeljil na določbi prvega odstavka 246. člena ZUP, po kateri organ druge stopnje zavrže pritožbo, če ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje. V konkretni zadevi je namreč drugostopenjski organ presodil, da pritožbe ni vložila upravičena oseba.

18.Tako je v obravnavani zadevi ravnal drugostopenjski organ toženke, ki je po tem, ko je ugotovil, da se je rok za odločitev o predlogu tožnikov za obnovo postopka, vloženem 30. 7. 2019, iztekel 13. 11. 2019 ter da razlogi, ki jih je prvostopenjski organ navedel za zamudo, niso opravičeni, pridobil dokumente zadeve in v zadevi odločil sam tako, da je pritožbo zaradi molka in predlog za obnovo postopka izdaje soglasja/2014 zavrgel. Zavrženje pritožbe je utemeljil na določbi prvega odstavka 246. člena ZUP, po kateri organ druge stopnje zavrže pritožbo, če ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje. V konkretni zadevi je namreč drugostopenjski organ presodil, da pritožbe ni vložila upravičena oseba.

19.Iz izpodbijanega sklepa in listin upravnega spisa zadeve izhaja, da sta tožnika vložila pritožbo zaradi molka, ker prvostopenjski organ v predpisanem roku ni odločil o njunem predlogu za obnovo postopka izdaje soglasja/2014. Tožnika sta torej uveljavljala molk organa v zadevi izdaje soglasja za priključitev na gospodarsko javno infrastrukturo (javno cesto), torej soglasja v smislu točke 5.5.3 prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki je veljal v času izdaje soglasja/2014. Po tej zakonski določbi soglasje za priključitev pomeni pogoje upravljavca gospodarske javne infrastrukture, s katerimi se določi lokacija priključka in tehnični pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da bo mogoča priključitev objekta na to infrastrukturo in da bo zagotovljeno njeno nemoteno obratovanje. Po določbah ZCes-1, veljavnega v času izdaje soglasja/2014, je raba prostora v varovalnem pasu občinske ceste omejena, posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste pa so dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste, ki takšno soglasje izda, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza (prvi do tretji odstavek 97. člena ZCes-1). Glede gradnje priključkov nekategoriziranih cest ter individualnih priključkov na občinske ceste ZCes-1 v prvem odstavku 99. člena še določa, da se ti lahko gradijo ali rekonstruirajo le s soglasjem upravljavca občinskih cest, s katerim se na podlagi predpisa, ki ureja cestne priključke na javne ceste, določijo tehnični in drugi pogoji gradnje, rekonstrukcije in vzdrževanja priključka ter njegova opremljenost s prometno signalizacijo. To soglasje upravljavec občinskih cest izda, če ugotovi, da to ne bo imelo škodljivih posledic za zmogljivost ceste in varnost prometa na njej (drugi odstavek 99. člena ZCes-1).

19.Iz izpodbijanega sklepa in listin upravnega spisa zadeve izhaja, da sta tožnika vložila pritožbo zaradi molka, ker prvostopenjski organ v predpisanem roku ni odločil o njunem predlogu za obnovo postopka izdaje soglasja/2014. Tožnika sta torej uveljavljala molk organa v zadevi izdaje soglasja za priključitev na gospodarsko javno infrastrukturo (javno cesto), torej soglasja v smislu točke 5.5.3 prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki je veljal v času izdaje soglasja/2014. Po tej zakonski določbi soglasje za priključitev pomeni pogoje upravljavca gospodarske javne infrastrukture, s katerimi se določi lokacija priključka in tehnični pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da bo mogoča priključitev objekta na to infrastrukturo in da bo zagotovljeno njeno nemoteno obratovanje. Po določbah ZCes-1, veljavnega v času izdaje soglasja/2014, je raba prostora v varovalnem pasu občinske ceste omejena, posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste pa so dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste, ki takšno soglasje izda, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza (prvi do tretji odstavek 97. člena ZCes-1). Glede gradnje priključkov nekategoriziranih cest ter individualnih priključkov na občinske ceste ZCes-1 v prvem odstavku 99. člena še določa, da se ti lahko gradijo ali rekonstruirajo le s soglasjem upravljavca občinskih cest, s katerim se na podlagi predpisa, ki ureja cestne priključke na javne ceste, določijo tehnični in drugi pogoji gradnje, rekonstrukcije in vzdrževanja priključka ter njegova opremljenost s prometno signalizacijo. To soglasje upravljavec občinskih cest izda, če ugotovi, da to ne bo imelo škodljivih posledic za zmogljivost ceste in varnost prometa na njej (drugi odstavek 99. člena ZCes-1).

20.Odločanje o izdaji soglasja za priključitev na javno cesto glede na določbe ZGO-1 pomeni samostojen upravni postopek, ki se zaključi z izdajo upravne odločbe. To izhaja iz vrste izrecnih določb ZGO-1 (npr. šesti odstavek 50. člena in četrti odstavek 50.a člena) ter iz ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča (prim. sodbo I U 811/2016 z dne 27. 6. 2017), ki akte, s katerimi je soglasje izdano, kot tudi tiste, s katerimi je zavrnjeno, obravnava kot upravne odločbe. Odločanje o izdaji tovrstnega soglasja pomeni odločanje o pravnem položaju vlagatelja zahteve za izdajo tega soglasja, saj je s tem odločeno, ali in na kakšen način ter pod kakšnimi pogoji bo lahko svojo nepremičnino priključil na gospodarsko javno infrastrukturo, pridobitev ustreznega soglasja pa je nenazadnje tudi pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (prim. 3. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Drugim osebam položaj stranskega udeleženca ob izkazani pravni koristi priznava 43. člen ZUP, ki ureja pravico do stranske udeležbe v upravnem postopku. Ta določa, da ima pravico udeleževati se postopka, poleg stranke iz 42. člena ZUP, tudi oseba, ki izkaže pravni interes - tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Ta oseba mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (četrti odstavek 43. člena ZUP).

20.Odločanje o izdaji soglasja za priključitev na javno cesto glede na določbe ZGO-1 pomeni samostojen upravni postopek, ki se zaključi z izdajo upravne odločbe. To izhaja iz vrste izrecnih določb ZGO-1 (npr. šesti odstavek 50. člena in četrti odstavek 50.a člena) ter iz ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča (prim. sodbo I U 811/2016 z dne 27. 6. 2017), ki akte, s katerimi je soglasje izdano, kot tudi tiste, s katerimi je zavrnjeno, obravnava kot upravne odločbe. Odločanje o izdaji tovrstnega soglasja pomeni odločanje o pravnem položaju vlagatelja zahteve za izdajo tega soglasja, saj je s tem odločeno, ali in na kakšen način ter pod kakšnimi pogoji bo lahko svojo nepremičnino priključil na gospodarsko javno infrastrukturo, pridobitev ustreznega soglasja pa je nenazadnje tudi pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (prim. 3. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Drugim osebam položaj stranskega udeleženca ob izkazani pravni koristi priznava 43. člen ZUP, ki ureja pravico do stranske udeležbe v upravnem postopku. Ta določa, da ima pravico udeleževati se postopka, poleg stranke iz 42. člena ZUP, tudi oseba, ki izkaže pravni interes - tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Ta oseba mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (četrti odstavek 43. člena ZUP).

21.Bistveno vprašanje, ki se izpostavlja v obravnavani zadevi, je, ali lahko odločitev o izdaji soglasja za priključitev na javno cesto poseže tudi v pravne koristi drugih oseb, in ali mora biti posledično tudi drugim osebam zaradi varstva njihovih pravnih koristi omogočena stranska udeležba v upravnem postopku izdaje takšnega soglasja. Najprej ne gre prezreti, da je starejšo upravnosodno prakso, ki je temeljila na stališču, da obstoj javnega interesa izključuje obstoj posameznikove pravne koristi in s tem možnost udeležbe tretjih oseb v postopku izdaje soglasja, Ustavno sodišče razširilo v odločbi Up 741/12-21 z dne 2. 7. 2015. V njej (glej zlasti 8. točko obrazložitve navedene odločbe) je zavzelo stališče, da lahko pravna norma sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Tako je pravni interes posameznika mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določena ravnanja oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje itd.), kadar je ta pravna norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo. Stališču, da pri presoji, ali določena oseba izkazuje pravno korist, ne gre le za koristi, ki bi za tožnika iz pravne norme izhajale izrecno in neposredno, temveč lahko take koristi izhajajo tudi iz norme, ki je v osnovi namenjena varovanju javnopravnega interesa, je nato sledilo tudi Upravno sodišče (npr. sodbi I U 811/2016 z dne 27. 6. 2017). Za presojo obstoja pravne koristi tožnikov torej ne more biti bistvena ugotovitev iz izpodbijane odločitve, da naj bi zakoni ter drugi predpisi, ki jih je bilo treba uporabiti v postopku izdaje soglasja/2014, tožnikoma ne zagotavljali (izrecno) nobenih neposrednih, osebnih koristi. Četudi je izdaja soglasja za priključitev na javno cesto namenjena varovanju predvsem javne koristi, to ne izključuje obstoja zasebnih interesov v zvezi z njegovo izdajo. Pri ugotavljanju, ali soglasje/2014 posega v pravice in pravne koristi tožnikov pa je po stališču sodišča treba prvenstveno izhajati iz vsebine tega soglasja.

21.Bistveno vprašanje, ki se izpostavlja v obravnavani zadevi, je, ali lahko odločitev o izdaji soglasja za priključitev na javno cesto poseže tudi v pravne koristi drugih oseb, in ali mora biti posledično tudi drugim osebam zaradi varstva njihovih pravnih koristi omogočena stranska udeležba v upravnem postopku izdaje takšnega soglasja. Najprej ne gre prezreti, da je starejšo upravnosodno prakso, ki je temeljila na stališču, da obstoj javnega interesa izključuje obstoj posameznikove pravne koristi in s tem možnost udeležbe tretjih oseb v postopku izdaje soglasja, Ustavno sodišče razširilo v odločbi Up 741/12-21 z dne 2. 7. 2015. V njej (glej zlasti 8. točko obrazložitve navedene odločbe) je zavzelo stališče, da lahko pravna norma sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Tako je pravni interes posameznika mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določena ravnanja oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje itd.), kadar je ta pravna norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo. Stališču, da pri presoji, ali določena oseba izkazuje pravno korist, ne gre le za koristi, ki bi za tožnika iz pravne norme izhajale izrecno in neposredno, temveč lahko take koristi izhajajo tudi iz norme, ki je v osnovi namenjena varovanju javnopravnega interesa, je nato sledilo tudi Upravno sodišče (npr. sodbi I U 811/2016 z dne 27. 6. 2017). Za presojo obstoja pravne koristi tožnikov torej ne more biti bistvena ugotovitev iz izpodbijane odločitve, da naj bi zakoni ter drugi predpisi, ki jih je bilo treba uporabiti v postopku izdaje soglasja/2014, tožnikoma ne zagotavljali (izrecno) nobenih neposrednih, osebnih koristi. Četudi je izdaja soglasja za priključitev na javno cesto namenjena varovanju predvsem javne koristi, to ne izključuje obstoja zasebnih interesov v zvezi z njegovo izdajo. Pri ugotavljanju, ali soglasje/2014 posega v pravice in pravne koristi tožnikov pa je po stališču sodišča treba prvenstveno izhajati iz vsebine tega soglasja.

22.Po presoji sodišča je napačno stališče toženke, da soglasje/2014 v ničemer ne posega v pravno korist tožnikov. Zaključek o napačnosti tega toženkinega utemeljevanja narekuje že vsebina izreka soglasja/2014, ki izrecno omenja nepremičnino tožnikov s parc. št. 333 in ki v okviru pogojev, pod katerimi je omenjeno soglasje izdano, (prav tako v izreku) določa, da se cestni priključek uredi s talno signalizacijo - s stop črto in s polno črto med parc. št. 222 in 333. Toženka ne v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne v odgovoru na tožbo ni navedla, zakaj se omejitev dostopanja na parc. št. 333 s polno črto, narisano med to parcelo in parc. št. 222 ne more nanašati na pravice tožnikov, ki sta lastnika parc. št. 333. V izpodbijanem sklepu ni navedla nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko sodišče presodilo drugače. V odgovoru na tožbo pa je toženka potrdila še resničnost navedb tožnikov v točki I. tožbe, da je s soglasjem/2014 drugače uredila pogoje priključevanja na javno cesto, kot je pogoje njunega priključevanja na isti lokaciji predhodno določalo soglasje/1999. Ta okoliščina dodatno utrjuje presojo, da je toženka s soglasjem/2014 lahko posegla v pravno korist tožnikov, saj je z njim posegla v dotedanji način dostopanja tožnikov z njune nepremičnine na javno cesto. Ob tem ne more biti bistveno, da priključek, po katerem se nepremičnina tožnikov priključuje na javno cesto, poteka po nepremičnini, ki ni last tožnikov. Za presojo o poseganju v njun pravni položaj in s tem v njun pravni interes zadostuje okoliščina, da sta tožnika ta priključek do izdaje soglasja/2014 uporabljala na podlagi soglasja/1999.

22.Po presoji sodišča je napačno stališče toženke, da soglasje/2014 v ničemer ne posega v pravno korist tožnikov. Zaključek o napačnosti tega toženkinega utemeljevanja narekuje že vsebina izreka soglasja/2014, ki izrecno omenja nepremičnino tožnikov s parc. št. 333 in ki v okviru pogojev, pod katerimi je omenjeno soglasje izdano, (prav tako v izreku) določa, da se cestni priključek uredi s talno signalizacijo - s stop črto in s polno črto med parc. št. 222 in 333. Toženka ne v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne v odgovoru na tožbo ni navedla, zakaj se omejitev dostopanja na parc. št. 333 s polno črto, narisano med to parcelo in parc. št. 222 ne more nanašati na pravice tožnikov, ki sta lastnika parc. št. 333. V izpodbijanem sklepu ni navedla nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko sodišče presodilo drugače. V odgovoru na tožbo pa je toženka potrdila še resničnost navedb tožnikov v točki I. tožbe, da je s soglasjem/2014 drugače uredila pogoje priključevanja na javno cesto, kot je pogoje njunega priključevanja na isti lokaciji predhodno določalo soglasje/1999. Ta okoliščina dodatno utrjuje presojo, da je toženka s soglasjem/2014 lahko posegla v pravno korist tožnikov, saj je z njim posegla v dotedanji način dostopanja tožnikov z njune nepremičnine na javno cesto. Ob tem ne more biti bistveno, da priključek, po katerem se nepremičnina tožnikov priključuje na javno cesto, poteka po nepremičnini, ki ni last tožnikov. Za presojo o poseganju v njun pravni položaj in s tem v njun pravni interes zadostuje okoliščina, da sta tožnika ta priključek do izdaje soglasja/2014 uporabljala na podlagi soglasja/1999.

23.Ob upoštevanju navedenega je toženka po presoji sodišča s soglasjem/2014 lahko posegla (tudi) v zasebni interes tožnikov oziroma v njuno pravno korist, kot jo opredeljuje drugi odstavek 43. člena ZUP. Posledično odločitve o zavrženju pritožbe tožnikov zaradi molka organa ni mogoče utemeljiti na zaključku, da pritožbe ni vložila upravičena oseba. Tožnika sta kot vlagatelja predloga za obnovo postopka upravičena vložiti pritožbo zaradi molka organa, če o njunem predlogu ni bilo pravočasno odločeno. V obravnavanem primeru sta vložila pritožbo na podlagi četrtega odstavka 222. člena ZUP, po katerem je pritožba dopustna, če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku.

23.Ob upoštevanju navedenega je toženka po presoji sodišča s soglasjem/2014 lahko posegla (tudi) v zasebni interes tožnikov oziroma v njuno pravno korist, kot jo opredeljuje drugi odstavek 43. člena ZUP. Posledično odločitve o zavrženju pritožbe tožnikov zaradi molka organa ni mogoče utemeljiti na zaključku, da pritožbe ni vložila upravičena oseba. Tožnika sta kot vlagatelja predloga za obnovo postopka upravičena vložiti pritožbo zaradi molka organa, če o njunem predlogu ni bilo pravočasno odločeno. V obravnavanem primeru sta vložila pritožbo na podlagi četrtega odstavka 222. člena ZUP, po katerem je pritožba dopustna, če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku.

24.Neutemeljene so tudi navedbe toženke, da tožnika za izpodbijanje odločitve o zavrženju njune pritožbe zaradi molka nimata pravnega interesa, ker je njunem o predlogu za obnovo postopka nazadnje odločila. Tožnika sta namreč tožbo vložila zoper celoten izpodbijan sklep, s to sodbo pa je sodišče odpravilo izpodbijani sklep tudi v delu, s katerim je bilo odločeno o zavrženju predloga tožnikov za obnovo postopka, ter zadevo v tem delu vrnilo toženki v ponovni postopek. Ob odpravi tega dela izpodbijanega sklepa tožnika izkazujeta pravni interes tudi za odločitev o tožbi zoper tisti njegov del, s katerim je bila zavržena njuna pritožba zaradi molka.

24.Neutemeljene so tudi navedbe toženke, da tožnika za izpodbijanje odločitve o zavrženju njune pritožbe zaradi molka nimata pravnega interesa, ker je njunem o predlogu za obnovo postopka nazadnje odločila. Tožnika sta namreč tožbo vložila zoper celoten izpodbijan sklep, s to sodbo pa je sodišče odpravilo izpodbijani sklep tudi v delu, s katerim je bilo odločeno o zavrženju predloga tožnikov za obnovo postopka, ter zadevo v tem delu vrnilo toženki v ponovni postopek. Ob odpravi tega dela izpodbijanega sklepa tožnika izkazujeta pravni interes tudi za odločitev o tožbi zoper tisti njegov del, s katerim je bila zavržena njuna pritožba zaradi molka.

Glede zavrženja predloga za obnovo postopka

Glede zavrženja predloga za obnovo postopka

25.Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, torej z dokončno odločbo, se lahko obnovi iz razlogov, naštetih v 260. členu ZUP. Po določbi 1. točke 260. člena ZUP se postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Po 9. točki istega člena ZUP pa se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Stranka lahko predlaga obnovo postopka v primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (1. točka prvega odstavka 263. člena ZUP), v primeru iz 9. točke 260. člena ZUP pa v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). V predlogu za obnovo postopka mora verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP). Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, pristojni organ predlog zavrže (drugi odstavek 267. člena ZUP).

25.Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, torej z dokončno odločbo, se lahko obnovi iz razlogov, naštetih v 260. členu ZUP. Po določbi 1. točke 260. člena ZUP se postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Po 9. točki istega člena ZUP pa se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Stranka lahko predlaga obnovo postopka v primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (1. točka prvega odstavka 263. člena ZUP), v primeru iz 9. točke 260. člena ZUP pa v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). V predlogu za obnovo postopka mora verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP). Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, pristojni organ predlog zavrže (drugi odstavek 267. člena ZUP).

26.V prvem odstavku 261. člena ZUP je določeno, da obnovo postopka lahko predlaga stranka; organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Kot stranko je treba razumeti aktivno stranko (stranko, na zahtevo katere se je začel prejšnji postopek), pasivno stranko (stranko, zoper katero je tekel prejšnji postopek) in stranskega udeleženca. Iz jezikovne, namenske in logične razlage zakona izhaja, kot je to pravilno pojasnila toženka, da lahko obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP predlaga le oseba, ki je bila v tem postopku udeležena kot stranka. Oseba, ki bi morala biti v postopku udeležena kot stranka ali stranski udeleženec, vendar ji ta možnost ni bila dana, pa lahko obnovo postopka predlaga le iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Takšno stališče je ustaljeno v pravni teoriji (glej Komentar ZUP, 2. knjiga, str. 668 in 669) in upravnosodni praksi (npr. sodba Upravnega sodišča III U 372/2016 z dne 29. 9. 2017). Navedeno utemeljuje odločitev o zavrženju predloga tožnikov za obnovo postopka, kolikor je ta podan po 1. točki 260. člena ZUP, saj tožnika v postopku izdaje soglasja/2014 nista bila stranki oziroma stranska udeleženca.

27.Toženka je glede na vsebino predloga za obnovo postopka upoštevala, da sta tožnika predlog vložila tudi iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Predlog za obnovo postopka pa je v delu, v katerem sta ga tožnika opirala na 9. točko 260. člena ZUP, toženka zavrgla iz razloga, ker ga ni vložila upravičena oseba. Vendar pa je, kot je sodišče predhodno že obrazložilo, ta zaključek napačen. To posledično pomeni, da razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla toženka, njene odločitve o zavrženju predloga za obnovo postopka ne utemeljujejo (tako tudi sodba Upravnega sodišča v primerljivi zadevi III U 214/2020 z dne 25. 10. 2025).

28.Toženka si v tem upravnem sporu neuspešno prizadeva utemeljiti zakonitost izpodbijanega sklepa s trditvami o neizkazanosti pravočasne vložitve predloga za obnovo postopka. Novejša teorija in sodna praksa (npr. sodbi Upravnega sodišča I U 1035/2020 dne 16. 12. 2021 in II U 372/2019 z dne 31. 1. 2023) zavzemata stališče, da mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka z verjetnostjo izkazati okoliščine, na katere opira predlog, kot tudi okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Sodišče ugotavlja, da toženka v izpodbijanem sklepu ni ugotovila, da tožnika ne bi zatrjevala in verjetno izkazala pravočasnosti njunega predloga za obnovo postopka. Posledično predloga za obnovo postopka ni zavrgla iz razloga, ker bi bil prepozen. Toženka šele v tem upravnem sporu tožnikoma očita, da pravočasnosti predloga za obnovo postopka nista izkazala. Ta ugovor toženke pa je pavšalen in neobrazložen, saj v odgovoru na tožbo navaja zgolj, da tožnika nista zatrjevala, niti verjetno izkazala, da naj bi bil njun predlog za obnovo postopka podan v zakonsko predpisanem roku. Ob tem, ko toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzema navedbe tožnikov iz njunega predloga za obnovo postopka, da naj bi na sestanku 2. 7. 2019 meddrugim izvedela tudi za to, da se je situacija v naravi spremenila in da naj bi sedaj priključek potekal drugače, sodišče (še) ne more presoditi, da je toženkin ugovor o neizkazani pravočasnosti predloga tožnikov za obnovo postopka utemeljen. Toženka se namreč ne v izpodbijanem sklepu ne v odgovoru na tožbo ni konkretno opredelila do navedb tožnikov v predlogu za obnovo postopka o okoliščinah, ki bi se lahko nanašale na pravočasnost vložitve tega predloga, prav tako ne do (ne)izkazanosti teh navedb.

29.Ker je toženka v izpodbijanem sklepu zmotno uporabila določbe ZUP pri presoji okoliščine, ali sta tožnika upravičena predlagatelja obnove postopka po 9. točki 260. člena ZUP in pritožbe zaradi molka organa, sodišče pa hkrati tožbe ni moglo zavrniti z ugoditvijo toženkinemu ugovoru o nezatrjevani in neizkazani pravočasnosti predloga za obnovo postopka, je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo (vključno z stroškovno odločitvijo) in v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izdal izpodbijani sklep, v ponovni postopek. Ta je pri izdaji novega upravnega akta vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Toženka bo tako morala upoštevati stališče sodišča, da je bilo s soglasjem/2014 lahko poseženo v zasebni interes tožnikov oziroma v njuno pravno korist, kot jo opredeljuje drugi odstavek 43. člena ZUP. Ob ponovnem odločanju o predlogu tožnikov za obnovo bo morala tudi ugotoviti, ali sta tožnika skladno z določbo 265. člena ZUP v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazala okoliščine, da je bil ta predlog podan v zakonskem roku, ter se do teh okoliščin v obrazložitvi novega upravnega akta obrazloženo opredeliti. Prav tako bo morala upoštevati, da odločanje o predlogu tožnikov za obnovo postopka lahko posega v pravni položaj še drugih oseb, na katere se nanaša soglasje/2014 in ki so bile stranke postopka izdaje tega soglasja. Zato mora v ponovljenem postopku omogočiti udeležbo tudi tem osebam (zlasti investitorjema).

K II. točki izreka:

30.Odločitev o stroških postopka tožnikov temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava in da je tožnika zastopal odvetnik, tožnikoma priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ta znesek se, ker je odvetnik tožnikov zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. Na podlagi Pravilnika določeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodnih taks. Toženka mora torej tožnikoma povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega izpolnitvenega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

31.Za tožbo plačano sodno takso v višini 148,00 EUR bo sodišče tožnikoma vrnilo po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

-------------------------------

1Vse v zadevi obravnavane nepremičnine se nahajajo v k.o. 2302 Kromberk, zato jih sodišče v nadaljevanju te obrazložitve navaja samo z njihovo parcelno številko.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 43, 43/2, 222, 222/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.