Jedro

Namen obličnosti poroštvene izjave narekuje, da mora biti v pisni poroštveni izjavi opredeljena obveznost, na katero se poroštvo nanaša. Če obveznost ni opredeljena ali ni opredeljena tako, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja – zlasti teže in pomena posledic njegove zaveze – je moč govoriti o ničnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je razveljavilo sklep o izvršbi VL 42417/2013 z dne 26. 3. 2013 v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji tožničina terjatev v znesku 9.467,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 8.382,14 EUR za čas od 20. 3. 2013 dalje do plačila, in od zneska 1.085,68 EUR, ki tečejo od 16. 10. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Poudarja, da iz obeh meničnih izjav izhaja toženkina volja, da za izpolnitev prevzetih obveznosti jamči z vsem svojim premoženjem, zato menični izjavi vsebinsko predstavljata poroštveni izjavi. Izpostavlja sodbo I Cp 4738/2010, v kateri je izrecno zapisano, da iz menične izjave, ki predstavlja pooblastilo za izpolnitev menic, izhaja, da se tožena stranka zavezuje kot porok in plačnik. Tudi v sklepu I Cp 1229/2005 je zavzeto stališče, da listine ni mogoče presojati le po naslovu, pač pa po njeni vsebini. Poudarja, da sta menični izjavi z dne 23. 3. 2012 in 19. 4. 2012 poroštveni izjavi, s katerima se je toženka zavezala, da bo poravnala vse obveznosti glavnega dolžnika iz kreditne pogodbe in pogodbe za klasični limit na poslovnem računu. Hkrati pa sta tudi menični izjavi, s katerima je pooblastila tožnico, da menico v primeru potrebe izpolni v vseh njenih neizpolnjenih delih za znesek zapadlih terjatev do glavnega dolžnika. Izpolnjen je tudi pogoj glede identificiranosti obveznosti. Toženka je bila v času podpisa meničnih izjav direktorica glavnega dolžnika – družbe B., d. o. o. – in je nedvomno vedela za obveznosti glavnega dolžnika, za katere se je zavezala kot porok. V zvezi s tem izpostavlja odločbi I Cp 885/2013 in II Ips 260/2008. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži povračilo stroškov pravdnega postopka, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je ob upoštevanju trditvene podlage pravdnih strank uporabilo pravilne materialnopravne določbe, ko je pravno razmerje presojalo na podlagi določb o poroštvu. Tožnica je svojo terjatev primarno utemeljevala na podlagi menične obveznosti toženke, tekom postopka pa ni ugovarjala toženkinim trditvam, da je bilo pravno razmerje oblikovano na podlagi poroštvene pogodbe. Tožnica je zatrjevala, da sta menični izjavi z dne 23. 3. 2012 in 19. 4. 2012 veljavni poroštveni izjavi, čemur pa prvo sodišče pravilno ni sledilo. Ob upoštevanju trditvene podlage in predloženih dokazov, je prvo sodišče ugotovilo, da je toženka sporni menici izročila tožnici za zavarovanje svoje lastne obveznosti iz naslova pogodb o poroštvu. Temeljna posla za izdajo spornih menic sta bili tako pogodbi o poroštvu, ne pa kreditna pogodba in pogodba za klasični limit na poslovnem računu, ki sta bili sklenjeni med tožnico in družbo B., d. o. o. 6. Prvo sodišče je pravilno povzelo določbo 1013. člena Obligacijskega zakonika,(2) ki poroka, kateri neodplačno jamči za tujo obveznost, varuje pred prenagljeno odločitvijo in tudi pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika. Razlog za strožjo obličnost je varstvo poroka pred nepremišljenostjo, saj poroštvena pogodba obremenjuje samo poroka, ne pa tudi druge stranke. Namen obličnosti narekuje, da mora biti v pisni poroštveni izjavi opredeljena obveznost, na katero se poroštvo nanaša. Če obveznost ni opredeljena, ali ni opredeljena tako, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja – zlasti teže in pomena posledic njegove zaveze – je moč govoriti o ničnosti.(3)

7. Pritožba pravilno izpostavi, da listine ni mogoče presojati le po naslovu, pač pa po njeni vsebini. Vendar pa to še ne pomeni, da v konkretnem primeru menični izjavi z dne 23. 3. 2012 in 19. 4. 2012 predstavljata poroštveni izjavi. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da je za veljavno ustanovitev poroštva nujna nedvoumna in izrecna pisna izjava poroka, da bo poravnal dolžnikovo obveznost. Iz predloženih meničnih izjav pa takšna nedvoumna in izrecna pisna izjava poroka ne izhaja. Pritrditi je stališču prvega sodišča, da izjava, da „za zavarovanje terjatev … izroča menice in pooblašča banko za izpolnitev menic in njihovo uporabo za izterjavo obveznosti“, takšne zaveze ne vsebuje. Pritožba se v zvezi s tem sklicuje na sodbo I Cp 4738/2010, ki pa je ni mogoče brez zadržkov uporabiti v obravnavani zadevi. Iz citirane sodbe ni moč razbrati vsebine menične izjave, odprto pa je tudi vprašanje, ali se je toženec izrecno zavezal kot porok in plačnik.

8. V obravnavani zadevi meničnih izjav po vsebini ni mogoče šteti za veljavni poroštveni izjavi, saj ne vsebujeta zaveze toženke, da bo izpolnila dolžnikovo obveznost, kar je bistvo poroštvene izjave. Navedba, da menico izroča za zavarovanje terjatve družbe B., d. o. o., ter pooblašča banko za izpolnitev menic in njihovo uporabo za izterjavo obveznosti, ne zadošča za veljavno ustanovitev poroštva. Poroštvena izjava in menična izjava imata, kot pravilno razloguje prvo sodišče, vsebinsko različen pomen in posledice. S poroštveno izjavo nastane obveznost poroka izpolniti dolžnikovo obveznost, izročitev menic s strani toženke in podpis menične izjave pa pomeni zgolj zavarovanje poroštvene obveznosti.

9. Prvo sodišče je pravilno presodilo vsebino listine z naslovom menična izjava in prepričljivo argumentiralo, da pogodbi o poroštvu nista bili veljavno sklenjeni, saj bistvo poroštvene izjave – zaveza toženke, da bo izpolnila obveznost glavnega dolžnika – ni bila dana v predpisani obliki, obveznost pa tudi ni bila ustrezno identificirana. Pri tem dejstvo, da je bila toženka v času podpisa meničnih izjav direktorica glavnega dolžnika – družbe B., d. o. o. – nima pomena, kakršnega zatrjuje pritožba. Čeprav bi bile obveznosti glavnega dolžnika toženki znane, to še ne pomeni, da se je toženka zavezala kot porokinja in plačnica, saj takšna zaveza iz predložene menične izjave ne izhaja.

10. Pritožba je glede na zgoraj obrazloženo neutemeljena, pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo ter na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj ni ugotovilo kršitev, na katere, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

11. Ker pritožnica s pritožbo ni bila uspešna, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega dela zahtevka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ Op. št. (3): Primerjaj II Ips 232/2005.