Jedro

Prejudicirana je le tista sodba kazenskega sodišča, ki odloča o nekem vprašanju, ki je prejudicialno za civilnega sodnika. To pa je le takrat, kadar je kaznivo dejanje sestavina civilnopravnega dejanskega stanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo pravdni postopek pod opr. št. III P 729/97 do pravnomočne rešitve kazenske zadeve pod opr. št. I K 303/99. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče v tej zadevi prekinilo pravdni postopek, ker se je odločilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Pravdno sodišče je obravnavalo isti historični dogodek, kot ga obravnava kazensko sodišče v zadevi I K 303/99, pri tem pa ga obravnava vsako sodišče s svojega vidika, pravdno sodišče z vidika odškodninske odgovornosti, kazensko sodišče pa z vidika kazenske odgovornosti. V kazenskem postopku zoper obdolženega M. ne gre za rešitev vprašanja, ki bi se postavilo v tem pravdnem postopku kot predhodno vprašanje, pač pa le za obravnavanje dentičnega dejanskega stanja. Predhodno vprašanje je namreč tisto vprašanje, ki ni predmet pravde, od rešitve katerega pa je odvisna odločitev o glavni stvari. Vsa za pravdni postopek relevantna dejstva pa lahko ugotovi pravdno sodišče samo. Pravdno sodišče bi bilo namreč vezano le na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, pa še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Vsekakor pa je po mnenju pritožnika zaključek predmetne pravdne zadeve, ki je tako ali tako praktično že pri koncu, potreben tudi zaradi spoštovanja načela ekonomičnosti. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi o prekinitvi postopka sklicevalo na določbe 1. točke prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da sodišče lahko odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je v obravnavani pravdni zadevi predhodno vprašanje, ali je zavarovanec tožene stranke (zavarovalnice) namenoma povzročil zavarovalni primer. To naj bi izhajalo iz določbe 920. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da v primeru, če je sklenitelj zavarovalni primer namenoma ali s prevaro, zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, nasprotno pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Takšna odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Prvi odstavek 13. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Pritožba ima torej prav, ko pravi, da gre v tej zadevi le za dejansko stanje (t.im.identično dejansko stanje). Ne gre torej za vprašanje, ki bi bilo za civilno sodišče predhodno (prejudicialno). Prejudicialna je namreč le tista sodba kazenskega sodišča, ki odloča o nekem vprašanju, ki je prejudicialno za civilnega sodnika. To pa je le takrat, kadar je kaznivo dejanje sestavina civilnopravnega dejanskega stanja. Ker gre v obravnavanem primeru le za vprašanje, ali je zavarovanec tožene stranke zavarovalni primer povzročil namenoma, to vprašanje nima narave predhodnega vprašanja in zato tudi ni mogoče prekiniti pravdnega postopka. Ne glede na zgornje ugotovitve pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da gre pri vprašanju, ali je zavarovanec tožene stranke (zavarovalnice) povzročil zavarovalni primer namenoma, za vprašanje, ki je relevantno le za razmerje med zavarovalnico in njenim zavarovancem, ne pa za razmerje med pravdnima strankama v tem pravdnem postopku. Varstvo tretjega (oškodovanca) namreč zahteva, da neskrbno ali celo zlonamerno ravnanje zavarovanca ne škoduje tretji osebi, torej, da se notranje razmerje med zavarovalnico in zavarovancem ne upošteva nasproti tretjemu, ki ima nasproti zavarovalnici tudi direktno tožbo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljni postopek, saj je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo člena 13 Zakona o pravdnem postopku, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP).