Jedro

Pri izbiri skrbnika je sodišče upoštevalo zakonske določbe, ki se nanašajo na skrbnika (240. člen DZ), kot tudi določbe, ki se nanašajo na položaj osebe, ki naj se postavi pod skrbništvo (242. člen DZ). Ker se v postopku odloča o koristih in pravicah osebe, je ključna volja in korist osebe, v tem okviru pa tudi zaupanje osebe, da ji bo skrbnik nudil potrebno podporo. Ker je sodišče v izpodbijanem sklepu prepričljivo obrazložilo, zakaj upoštevanje varovančeve želje ni v nasprotju z njegovimi koristmi, pritožnik ni uspel vzbuditi dvoma o pravilnosti odločitve o izbiri skrbnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. in V. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se nasprotnega udeleženca A. A. postavi pod skrbništvo (I.), da naloge skrbnika opravlja njegova mati B. B. (II.), določilo je obveznosti in naloge skrbnika (III.), nasprotnemu udeležencu odvzelo volilno pravico in pravico biti voljen (IV.) in zavrnilo predlog predlagatelja C. C., da se ga imenuje za skrbnika njegovega sina (V.).

2. Odločitev sodišča v II. in V. točki izreka s pritožbo po odvetniku izpodbija predlagatelj C. C. V obrazložitvi navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do vseh dokaznih listin in dovolilo, da je Č. Č. podala psihološko mnenje, čeprav ni sodna izvedenka. V nadaljevanju izpostavlja, da je po njegovem mnenju mati manj primerna za skrbnico svojemu sinu kot on, ker sina načrtno odtujuje od očeta, nima uvida v sinove kognitivne omejitve, sproža neutemeljene kazenske postopke ter postopke zaradi nasilja v družini, kar vse kaže, da mati ne deluje v korist sina. Oče živi v urejenem okolju, partner predlagateljice pa je nasilen in sina predlagateljice ne sprejema. Tudi iz izvedenskega mnenja sledi, da je sin zelo sugestibilen, zato njegova mati z njim z lahkoto manipulira in ga zlorablja za lastne interese.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Postopek se je začel na pobudo Centra za socialno delo, predlog za postavitev sina pod skrbništvo pa sta vložila tako oče kot mati. Po pridobitvi izvedenskega mnenja in zaslišanju udeležencev postopka, je sodišče odločilo, da se sina drugega predlagatelja in tretje predlagateljice A. A., nasprotnega udeleženca, postavi pod skrbništvo (I.), česar pritožnik v pritožbi ne izpodbija. Pritožuje se zoper odločitev o izbiri skrbnika (II. in V. točka izreka).

5. Poleg potrebnih lastnosti in sposobnosti skrbnika, ki jih zakon opredeljuje v 240. in 241. členu Družinskega zakonika, sodišče pri imenovanju skrbnika upošteva predvsem željo varovanca, če jo ta izrazi in če je sposoben razumeti pomen in posledice in če je to v njegovo korist (243. člen DZ). Določba je izraz dostojanstva osebe in njene pravice do samostojnega odločanja o sebi. Obe sta človekovi pravici, zagotovljeni z Ustavo RS (34. in 35. člen). Dopustnost posega vanju je zato omejena na najmanjši potreben obseg. Nespoštovanje varovančeve želje je sprejemljivo le v primeru, ko je ugotovljeno, da ni sposoben razumeti njenega pomena in posledic, ali če ni v njegovo korist. Navedeno tudi pomeni, da je sodišče ravnalo pravilno, ko se je s sinom strank postopka pogovorilo o osebah, ki pridejo v poštev pri izbiri skrbnika in njegovo mnenje ovrednotilo ob upoštevanju danih možnosti in dobrobiti varovanca.

6. Kot sledi iz obrazložitve pritožbe, oče nasprotuje presoji sodišča, da mati izpolnjuje zakonske pogoje za imenovanje skrbnice. Tudi v pritožbenem postopku izraža nezaupanje, da bo ravnala v korist sina in navaja razloge za svoje stališče. Sodišče prve stopnje se je o vseh njegovih pomislekih v izpodbijanem sklepu že izreklo. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje strinja.

7. Odločitev o izbiri matere nasprotnega udeleženca temelji na ugotovitvi, da nasprotni udeleženec potrebuje mirno in predvidljivo okolje. Od rojstva trpi za cerebralno paralizo, ki jo spremlja duševna manjrazvitost ter motnja avtističnega spektra. Po razvezi staršev, ko je bil star dve leti, je bil dodeljen materi na podlagi sodne poravnave. Sodišče je v razgovoru s sinom prišlo do spoznanja, da se v okolju, v katerem biva, dobro počuti, ima tudi petnajstletnega brata in mamine sorodnike, ki živijo v njihovi bližini. Drugi razlog za izbiro skrbnika se po ugotovitvah sodnega izvedenca dr. E. E. nanaša na osebnostne lastnosti staršev, ki kažejo, da je mati bolj sposobna uravnavati lastne potrebe s potrebami otroka, medtem ko je pri očetu zaznal določene infantilne poteze in težave z medsebojnimi mejami. Oče je bolj nagnjen k zadovoljevanju lastnih emocionalnih potreb, zato bi imel sin pri njem manj možnosti za napredek. Nasilje materinega partnerja ostaja na ravni pavšalnega zatrjevanja, ki v izvedenih dokazih, tudi zaslišanju sina, nima podpore.

8. Po vpogledu v listinsko dokumentacijo, ki je v spisu, se tudi pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, obrazloženega v 17. točki izpodbijanega sklepa, da je oče precej impulziven. Občutek, da mati sina odtujuje od očeta, pa je tudi po mnenju sodnega izvedenca predvsem posledica konfliktov med staršema, ki nesoglasij nista zmožna premostiti, za kar pa sta v enaki meri odgovorna oba. Končno je sodišče v 19. točki obrazložitve plastično prikazalo, kako v praksi ravna oče, ki daje prednost svojim emocijam pred sinovimi.

9. Tudi pritožbeno sodišče tako ne najde podlage, da ne bi spoštovalo varovančeve želje, kljub ugotovitvi, da je zelo sugestibilen, saj vse zgoraj navedeno kaže, da je izbira njegove matere kot skrbnice v njegovo korist, navedbe o tem, da je deležen nasilja materinega partnerja, pa nimajo podlage v zbranem procesnem gradivu. Pri izbiri skrbnika je sodišče tako upoštevalo zakonske določbe, ki se nanašajo na skrbnika (240. člen DZ), kot tudi določbe, ki se nanašajo na položaj osebe, ki naj se postavi pod skrbništvo (242. člen DZ). Ker se v postopku odloča o koristih in pravicah osebe, je ključna volja in korist osebe, v tem okviru pa tudi zaupanje osebe, da ji bo skrbnik nudil potrebno podporo. Ker je sodišče v izpodbijanem sklepu prepričljivo obrazložilo, zakaj upoštevanje varovančeve želje ni v nasprotju z njegovimi koristmi, pritožnik ni uspel vzbuditi dvoma o pravilnosti odločitve o izbiri skrbnice.

10. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi določil materialnega prava dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, prav tako ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev postopka, ki jih je očital pritožnik, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep v izpodbijani II. in V. točki izreka (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).