Jedro

Za kršitev diskriminacije sta značilna dva elementa: neenaka obravnava in nedopusten razlog neenake obravnave, ki ga predstavljajo primeroma naštete osebne okoliščine (spol, narodnost, rasa ali etnična pripadnost, vera ipd.). Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlahka odreči, ne pa odnosi med posamezniki oziroma njihovo ujemanje. Tako ni osebna okoliščina odnos komandirja do tožnika, niti osebnostno neujemanje med njima oziroma zatrjevano dojemanje tožnika s strani komandirja kot lenega delavca.

Tožnik nikoli ni zahteval zamenjave za čas izrabe odmora. Njegova pritožbena navedba, da zaradi narave dela ni imel zagotovljenega odmora, je neutemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za izplačilo nadomestila za neizrabljeni odmor v skupni višini 3.535,76 EUR, in sicer posamezne mesečne zneske, ki so razvidni iz izreka sodbe, skupaj z obrestmi ter odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 13.000,00 EUR z obrestmi. Odločilo je, da je dolžan tožnik toženki plačati pravdne stroške v višini 1.161,69 EUR, v primeru zamude z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem prič mag. A. A., B. B. in C. C. Priče bi izpovedale, zakaj sta v enakih okoliščinah C. C. in D. D. upravičena do nadomestila, tožnik pa ne. Tožniku je bilo izplačilo nadomestila zavrnjeno zaradi zamere komandirja E. E. Gre za povračilni ukrep. Toženka je tožnikov zahtevek zavrnila zgolj iz razloga, ker je E. E. podal negativno mnenje glede izplačila, to pa je bilo posledica osebnih okoliščin. Tožnik je bil diskriminiran. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le določbe ZDR-1, ne pa specialnega ZVarD, ki določa varstvo pri uveljavljanju pravic in obveznosti. Določbe tega zakona predstavljajo pravno podlago v tem sporu, urejajo tudi delovna razmerja (sklep VSRS II DoR 418/2021, sodba VSRS VIII Ips 14/2021). Osebne okoliščine naštevajo primeroma, pri čemer gre za osebno okoliščino tudi v primeru osebnostnega neujemanja. Komandir je tožnika dojemal kot lenega delavca. Zaradi domnevno slabega dela ga je oviral pri pridobitvi nadomestila za neizrabljeni odmor. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na stališča VDSS v zadevi Pdp 485/2021. Zmotno je uporabilo določbo 18. člena KPP, saj si tožnik ni mogel sam izbrati časa izrabe odmora. Eventualno bi si ga lahko izbral v nočni izmeni med 23.00 in 5.00 uro, ko je bil mejni prehod zaprt, ne pa v dnevni izmeni. Vozila so prihajala na mejni prihod v razmaku po pet minut. Tožnik nikoli ni zahteval zamenjave za čas izrabe odmora, saj se je zanesel na navodilo delodajalca, da mu bo sam določil čas izrabe odmora oziroma zagotovil zamenjavo. Takšno je bilo navodilo z dne 21. 11. 2018. Priča E. E., ki je izpovedal o drugačnem navodilu, ni vedel, niti kdaj je bilo objavljeno niti kdaj je bilo podano. Toženka ni predložila izpisa elektronske oglasne deske niti zapisnika s sestanka, na katerem bi bil tožnik prisoten in se seznanil z navodilom. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo izpovedi priče E. E. Vse priče so potrdile, da tožnik v času, ko je bil mejni prehod odprt, ni mogel izrabiti odmora. Glede na naravo dela ni bil omogočen počitek v trajanju 45 minut. Enako velja za počitek v krajšem trajanju po deset minut. Tožnik ni vedel, kdaj bo njegov počitek prekinjen. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve v zvezi z dokazovanjem, ki jo uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev (prvi odstavek 213. člena ZPP). O tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločitev, zavrne in navede razloge za to (drugi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič mag. A. A. in B. B. ter svojo odločitev ustrezno utemeljilo; priči nista bili predlagani za dokazovanje odločilnih dejstev. Kot ponavlja tožnik v pritožbi, bi priči, enako kot predlagana priča C. C., izpovedali, zakaj sta bila v enakih okoliščinah C. C. in D. D. upravičena do nadomestila za neizrabljeni odmor, tožnik pa ne.

7. Tožnik zatrjuje neenakopravno obravnavo (diskriminacijo) pri upravičenju do nadomestila za neizrabljeni odmor, pri čemer niti pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ne opredeli osebne okoliščine v smislu prvega odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) oziroma prvega odstavka 4. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD; Ur. l. RS, št. 33/2016 in nadalj.), ki določa varstvo ne le v okviru delovnega razmerja kot ZDR-1, ampak širše. Za kršitev diskriminacije sta po obeh pravnih podlagah značilna dva elementa: neenaka obravnava in nedopusten razlog neenake obravnave, ki ga predstavljajo primeroma naštete osebne okoliščine (spol, narodnost, rasa ali etnična pripadnost, vera ipd.). Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlahka odreči, ne pa odnosi med posamezniki oziroma njihovo ujemanje. Tako ni osebna okoliščina odnos komandirja E. E. do tožnika, niti osebnostno neujemanje med njima oziroma zatrjevano dojemanje tožnika s strani komandirja kot lenega delavca.

8. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevah II DoR 418/2021 (sklep o nedopustitvi revizije) in VIII Ips 14/2021 (presoja odvračalnega učinka odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi prepovedi diskriminacije, 8. člen ZDR-1). Iz prve navedene zadeve bi izhajala osebna okoliščina uveljavljanje ugovora vesti, iz druge pa družinsko stanje.

9. Upravičenost tožnika do nadomestila za neizrabljeni odmor je odvisna le od presoje, ali mu je bil odmor zagotovljen, ne pa od tega, ali je toženka nadomestilo priznala in izplačala kateremu njegovemu sodelavcu ter na kakšni podlagi. Tudi iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče C. C., ki je delo opravljal na drugem mejnem prehodu za obmejni promet kot tožnik (MPOP F.).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki ureja pravico do odmora, in specialno 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 in nadalj.), ki v petem odstavku policistu omogoča, da v primeru, če mu delodajalec ne določi časa izrabe odmora, sam izbere čas izrabe odmora med delom, vendar ne na začetku ali koncu delovnega časa.

11. Tožnik je od aprila 2014 do avgusta 2019 opravljal delo na Mejnem prehodu za obmejni promet (MPOP) G. v dvanajsturnih izmenah. Kot je na podlagi nespornih navedb pravdnih strank ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil MPOP G. zaprt v času od 23.00 do 5.00 ure. V tem času, kot je pravilno ugotovilo na podlagi ocene skladnih izpovedi tožnika in prič H. H., I. I., J. J. ter K. K., policist izvaja prikrito opazovanje okolice mejnega prehoda. Na podlagi ocene izpovedi priče E. E. je ugotovilo, da se od policista ne zahteva, da bi to delo opravljal ves čas, tako da lahko v tem času izrabi odmor. Slednje ne nazadnje priznava sam tožnik v pritožbi.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo priči E. E. v delu, v katerem je izpovedal, da je vselej (tudi pred dopisom z dne 21. 11. 2018) veljalo pravilo, da policist, ki bi potreboval zamenjavo za čas izrabe odmora, pokliče vodjo izmene in se z njim dogovori za zamenjavo, in da so bili policisti s tem seznanjeni, saj so takšno njegovo izpoved potrdili H. H., I. I., L. L., J. J. in K. K. (ter M. M., kateremu je občasno bila zagotovljena zamenjava), torej vse priče razen N. N., kar je vse ustrezno utemeljilo v obrazložitvi sodbe. Tako utemeljeno ni verjelo tožnikovi izpovedi, da ni vedel, da ima možnost zahtevati zamenjavo za čas izrabe odmora. Da so se zamenjave dejansko izvajale, potrjujejo predložene listine. Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da toženka ni predložila listin, ki bi dokazovale obstoj pravila, o katerem so izpovedale zaslišane priče, oziroma da je bil tožnik z njim seznanjen, saj je toženka to dejstvo lahko dokazovala (in dokazala) tudi drugače (z zaslišanjem prič).

13. Tožnik nikoli ni zahteval zamenjave za čas izrabe odmora. Njegova pritožbena navedba, da zaradi narave dela ni imel zagotovljenega odmora, je neutemeljena. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ocene skladnih izpovedi prič E. E., I. I., J. J. in K. K., večino prehodov meje na MPOP G. (90 % in več) opravijo obmejni prebivalci, zlasti dnevni delovni migranti, šolarji in dvolastniki, katerim se pregleda le osebni dokument, povečan promet je od 5.00 do 7.00 ure, od 13.00 do 16.00 ure in od 22.00 do 23.00 ure. Tudi tožnik sam je izpovedal, kot so priče N. N., M. M., I. I., L. L. in J. J., da v primerjavi z drugimi mejnimi prehodi MPOP G. ni zelo obremenjen in da si vozila (v času dnevne izmene) sledijo v nekajminutnem razmaku, pri čemer so določene priče (npr. E. E.) izpovedale tudi o daljšem razmaku, nad deset minut, kar je ustrezno upoštevalo sodišče prve stopnje. V zvezi s tem je pravilno razlogovalo, da je pravica do odmora lahko zagotovljena v več delih, in presodilo, da takšen odmor ustreza namenu pravice, ki je v delavčevi regeneraciji, torej obnovitvi njegovih psihofizičnih sposobnosti za delo.

14. Sodišče prve stopnje je tako zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljeni odmor in odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi diskriminacije utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP; tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel, toženka pa stroške kratkega odgovora na pritožbo, ki se v konkretnem primeru ne šteje za pravdo potreben strošek.