Jedro

Glede vseh prič je treba upoštevati, da vedenje dementne osebe lahko pusti vtis "normalnosti", da pa je v osnovi domet mentalnega funkcioniranja vedno nizek in ne omogoča razumevanja pravilne ocene realnosti in sposobnosti odločanja oziroma izražanja svobodne volje, sploh glede kompleksnejših vprašanj, kot je sklepanje pogodb.

Ker A. P. zaradi svojega bolezenskega stanja (demenca) ni bila sposobna oblikovati pravnoposlovne volje, je sporna pogodba o preužitku nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodba o preužitku sklenjena med A. P. kot preužitkarico in tožencema D. P. in B. P. kot prevzemnikoma, zapisana v notarskem zapisu SV 654/2011 z dne 8. 8. 2011 notarja A. A. nična (I. točka izreka); ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist tožencev vsakega do 1/2 na nepremičninah, kot so razvidne iz izreka sodbe, vpisanih v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Brežicah in neveljavnost vknjižbe dosmrtnega preužitka, kakor izhaja iz točke IV. notarskega zapisa pogodbe o preužitku ter neveljavnost vknjižbe prepovedi odtujitve teh nepremičnin v korist A. P. in odločilo, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se pri solastnih deležih tožencev vknjiži kot lastnica do celote A. P., pri nepremičninah pa se tudi izbrišeta vknjižbi dosmrtnega bremena preužitka in prepoved odtujitve (II. točka izreka); ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice tožencev vsakega do 1/4 na v izreku navedenih nepremičninah, prav tako neveljavnost vknjižbe dosmrtnega preužitka ter neveljavnost vknjižbe prepovedi odtujitve navedenih nepremičnin, vse vpisano v korist A. P. ter vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta toženca vložila pravočasno pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugega sodnika. Navajata, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni izvedlo vseh dokaznih predlogov tožencev. Ni zaslišalo prič B. B., S. B. ter R. P., tudi ni postavilo novega izvedenca psihiatra, čeprav je bilo očitno, da je postavljeni izvedenec podal mnenje v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče pri PP B. tudi ni opravilo poizvedb glede posredovanja zaradi konfliktov na naslovu ..., niti ni upoštevalo odgovora na poizvedbo, ki sta ga pridobila toženca. V posledici je sodišče tudi nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče bi moralo predlagane priče zaslišati še pred postavitvijo izvedenca, saj bi priče vedele izpovedati o tem, v kakšnem stanju je bila pokojna pred podpisom izpodbijane pogodbe. Šele potem bi lahko izvedenec podal pravilno in popolno mnenje o duševnem stanju pokojne. Sodišče bi moralo postaviti novega izvedenca psihiatra, saj že izpovedbi prič K. nasprotujeta njegovemu mnenju. Oba sta pojasnila, da pokojna ob podpisovanju pogodbe ni bila dementna, temveč prisebna, o čemer lahko sodita, saj sta dolgo časa živela z dementno osebo. Pokojna jima je tudi povedala, da je k tožencema prišla zato, ker so z njo grdo ravnali. Iz izpovedbe teh dveh prič izhaja, da je bil podpis sporne pogodbe prava volja pokojne in da je razumela tisto, kar ji je predočil notar. Iz obrazložitve sodišča ne izhaja, zakaj zaslišanje predlaganih prič ni bilo potrebno, sodišče je le zapisalo, da je ocenilo, da to za odločitev v tej pravdni zadevi ni potrebno. Sodba tudi ne vsebuje razlogov, zakaj sodišče ni izvedlo dokaza s poizvedbami pri PP B. oziroma zakaj ni upoštevalo odgovora na poizvedbo, ki sta ga pridobila toženca. Sodbe v tem obsegu ni mogoče preizkusiti. Toženca sta prepričana, da izvedenec ob pisni podaji mnenja ni pregledal celotnega spisa, zlasti ne zapisnikov zaslišanih prič, saj v mnenju ni navedel, da bi zapisnike prebral, niti ni povzel izpovedb prič. Nihče ni omenjal, da bi pokojna uživala alkohol, kar je navajal izvedenec. Takšno mnenje ne more biti objektivno in ni sprejemljivo. Izvedenec tudi ni upošteval vse razpoložljive dokumentacije, kot je sam pojasnil, je upošteval le tisto, za katero je ocenil, da je nedvomno zdravstvena dokumentacija pokojne in celo namignil, da naj bi katera od pravdnih strank izbirala ali celo odnašala izvide, kar je povsem neprimerno za izvedenca. Takih pomislekov ni podala nobena od pravdnih strank. Enako je storilo tudi sodišče, saj iz izpodbijane sodbe (točka 6) izhaja, da je sodišče sledilo tem navedbam izvedenca. To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tudi notar A. A. in osebni zdravnik pokojne dr. C., nista dvomila v poslovno sposobnost pokojne, čeprav sta se z njo osebno srečevala, v njeno poslovno sposobnost tudi ni dvomila priča D. D., ki je sodnica. Iz izpovedi osebnega zdravnika izhaja, da pokojna nekih posebnih, izrazitih psihičnih težav ni imela oziroma jih ni opazil. Iz njegove izpovedbe tudi ne izhaja, da bi bile pri pokojni prisotne hude motnje ravnotežja in motnje pri sinhronizaciji gibov pri hoji, kar naj bi po pojasnilih izvedenca potrjevalo njegove zaključke o atrofiji možganov. Iz izpovedbe notarja A. A. izhaja, da je pogodbo pokojni prebral, vsako pogodbeno določilo ji je obrazložil in preveril, če je to njena prava volja, pri čemer ni ugotovil, da bi bilo s poslovno voljo pokojne kaj narobe. Enako velja tudi za izpovedbo priče D. D., okrožne sodnice. Tudi ta bi ob svojih dolgoletnih izkušnjah morala prepoznati, da ima pokojna težave z razumevanjem, pa tega ni zaznala. Izvedenec je svojem mnenje dejansko oprl na en sam izvid, izvid z dne 7. 9. 2009. Za tega pa je ugotoviti, da je bila anamneza podana s strani hčerke tožnika, ki je pokojno pripeljala na pregled. Očitno je bilo zdravstveno stanje pokojne namenoma predstavljeno drugače, kot je dejansko bilo. Toženca sta bila v tej zadevi v podrejenem položaju, saj sodišče njunih dokaznih predlogov ni upoštevalo. Sodišče nikjer prepričljivo ne obrazloži, zakaj ni sledilo izpovedbam zgoraj navedenih prič, s tem je bistveno kršilo določbe postopka, saj ni presodilo vseh dokazov. Tudi očitek, da je pokojna v kratkem časovnem obdobju pogosto spreminjala že dane izjave, ni na mestu in iz navedenega nikakor ne more izhajati, da pokojna pri sklenitvi sporne pogodbe ni bila sposobna razsojanja.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pokojna mati tožnika in toženca A. P. je v starosti skoraj 91 let umrla 18. 3. 2012. Za časa svojega življenja je razpolagala s svojim premoženjem na sledeči način: - 27. 1. 2008 z oporoko v korist tožnika, - 26. 7. 2011 z oporoko v korist tožencev, - 8. 8. 2011 s pogodbo o preužitku v korist tožencev, - 18. 2. 2012 z oporoko v korist tožnika.

Med dedičema je (zaenkrat) nastal spor o veljavnosti zapustničine oporoke z dne 18. 2. 2012, s katero je s svojim premoženjem razpolagala v korist tožnika ter spor o veljavnosti pogodbe o preužitku z dne 8. 8. 2011, s katero je s svojim premoženjem razpolagala v korist tožencev. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah P 108/2012 z dne 19. 4. 2016 je bilo razsojeno, da se razveljavi oporoka zapustnice z dne 18. 2. 2012. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodba o preužitku z dne 8. 8. 2011, zaradi poslovne nesposobnosti A. P. nična, ugotovilo je neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist tožencev na njeni podlagi ter vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

6. Odločitev je materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena ZPP in tudi življenjsko dovolj prepričljiva, zagrešilo pa tudi ni očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti preostalih tovrstnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Kot je pokazal dokazni postopek, so se duševne težave A. P. pričele že pred letom 2009. 7. 9. 2009 je bila napotena na pregled v nevrološko ambulanto Splošne bolnišnice B., iz razloga "ker se občasno izgubi". Iz zapisa pregleda je razvidno, da ne ve, katero leto teče, računati ne zna, pisati ne more (ker je slabovidna), vnukinja (hči tožnika) pa je povedala, da se stara mati včasih ne more spomniti besed. Postavljena je bila diagnoza "demenca" (priloga A15). Iz zapisa je razvidno, da je A. P. zdravnica osebno pregledala, zato diagnoza nedvomno ni bila postavljena le na podlagi anamneze, podane s strani vnukinje. 17. 9. 2009 je bila opravljena tudi računalniška tomografija CT, ki je pokazala organsko možgansko okvaro (generalno atrofijo velikih in malih možganov). Naročena je bila na ponovni pregled v nevrološko ambulanto, kamor pa ni nikoli več prišla.

8. Kot je pojasnil izvedenec (in kar je sicer tudi splošno znano), je demenca kronično napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, sposobnost govornega izražanja in presoje. Dementne osebe so tudi dovzetne za sugestije, pri čemer prisotnost in vpliv znanih oseb, ki jih dementna oseba pogosteje sreča in še prepoznava, dodatno olajša sprejemanje sugerirane ideje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje jasno in tudi ni v nasprotju z raziskanimi okoliščinami, na pripombe tožencev je izvedenec odgovoril, ko je bil ustno zaslišan. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v njegovem mnenju ni zaslediti nasprotij ali pomanjkljivosti in tudi ne utemeljenega dvoma o pravilnosti podanega mnenja, zato je sodišče prve stopnje predlog tožencev za postavitev drugega izvedenca utemeljeno zavrnilo. Izvedensko mnenje upravičeno temelji predvsem na že v letu 2009 objektivno izkazanem dejstvu možganske okvare in na že v tem letu postavljeni diagnozi demence, ki je skladna z ugotovljeno okvaro. Ker je demenca napredujoča bolezen, ni verjetno, da bi se višje kognitivne funkcije, ki so potrebne za analizo kompleksnih situacij in predvidevanje posledic lastnih dejanj, pri A. P. v avgustu 2011 tako popravile, da bi bila v času sklepanja pogodbe o preužitku sposobna razumeti pomen in posledice svojih dejanj.1 Da je bila kot dementna oseba tudi sugestibilna, pa kažejo tudi njena razpolaganja s premoženjem v letih 2008 do 2012 (enkrat v korist tožnika, drugič v korist tožencev), kot to upravičeno izpostavi tudi sodišče prve stopnje.

9. Izvedenec je pri izdelavi mnenja upošteval zdravstveno dokumentacije, iz katere je bilo jasno razvidno, da se nanaša na A. P. Katero konkretno dokumentacijo bi še moral upoštevati in kako bi ta vplivala na odločitev sodišča prve stopnje, pritožba ne pove, zato so te pritožbene navedbe že iz tega razloga neupoštevne. Izvedenskega mnenja, temelječega na objektivno izkazanem dejstvu okvare možganov, zaslišane priče niso mogle izpodbiti. Kot je razvidno iz izpovedbe lečečega zdravnika dr. C., je ta posvečal več pozornosti drugim zdravstvenim težavam pokojne kot njenemu psihičnemu stanju. To kaže tudi dejstvo, da je bila v letu 2009 napotena v nevrološko ambulanto s strani drugega zdravnika2. Na podlagi njegove izpovedbe zato ni mogoče zaključiti, da je bila pokojna v času sklenitve pogodbe o preužitku razsodna. Sicer pa je tudi on pojasnil, da je bila (v letu 2011) izčrpana in da je njeno stanje slabo.3 Notar, ki je sklepal pogodbo, je sicer pojasnil, da kakšnih posebnosti v zvezi z duševnim stanjem A. P. ni zaznal. Ker pa je imel ob predhodnem sestavljanju pogodbe, glede vrste pogodbe in vsebine pogodbenih določil, kontakt le s prvim tožencem, pogodbo pa je na domu strank le še prebral, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni nujno, da bi ob tem zaznal, da darovalka ni razsodna. Priči K. sta občasno prihajali na obisk k tožencema, kjer sta videli tudi A. P., ki se jima ni zdela dementna, pa imata doma izkušnjo s to boleznijo. Bila sta prisotna kot priči pri sklepanju pogodbe, pa nista zaznala nič nenavadnega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi takšna izpovedba (občasni obiski, občasno videnje A. P.), ob dejstvu, da je bila pogodba že sestavljena in A. P. le še predočena, kar je terjalo le njeno bolj ali manj pasivno sodelovanje, izvedenskega mnenja in dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Očitno pa pri sklepanju pogodbe tudi nista bila dosti pozorna, glede na njuno izpovedbo, da toženca ob sklepanju pogodbe sploh nista bila navzoča, čeprav je jasno, da sta bila, kar izhaja tudi iz notarskega zapisa pogodbe (priloga A2). Res je sestavljalka oporoke z dne 16. 7. 2011 (sklenjene v korist tožencev), D. D., po poklicu sodnica, pojasnila, da je vsebino napisala tako, kot je A. P. govorila, da je v pogovoru delovala orientirana, ni delovala zmedeno in je jasno povedala, "da dobijo to in to po njeni smrti", vendar je oporočiteljico videla prvič, za približno 40 minut, zato tudi glede nje velja, da ni nujno, da bi ob zapisu oporoke zaznala, da ni razsodna. Poleg tega je glede vseh prič potrebno upoštevati, da vedenje dementne osebe lahko pusti vtis "normalnosti", da pa je v osnovi domet mentalnega funkcioniranja vedno nizek in ne omogoča razumevanja pravilne ocene realnosti in sposobnosti odločanja oziroma izražanja svobodne volje, sploh glede kompleksnejših vprašanj, kot je sklepanje pogodb, kot je to pojasnil sodni izvedenec psihiatrične stroke (list. št. 93).

10. Tudi iz zgoraj navedenega razloga sodišče prve stopnje upravičeno ni zaslišalo moža priče D. D. (R. P.), kakor tudi ne prič B. B. in S. B. Pravico do izvedbe dokazov je skladno z zahtevami učinkovitosti, pospešitve in ekonomičnosti postopka mogoče omejiti tudi z izključitvijo dokazov, ki so neprimerni za ugotovitev določenega dejstva oziroma ki odločitve sodišča ne bi mogla izodbiti. Glede na vse povedano, predvsem na že v letu 2009 postavljeno diagnozo demence, potrjeno z ugotovljeno precejšnjo poškodbo možganov, ob tem, da gre za kronično napredujočo bolezen, tudi njihova laična ocena o duševnem stanju A. P., odločitve sodišča ne bi mogla spremeniti.

11. Glede na to, da je tožnik sam predložil dopis PP B. v zvezi s konflikti na naslovih pravdnih strank od leta 2010 dalje (dopis z dne 15. 3. 2013, priloga A18), sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opravljati dodatnih poizvedb. Toženca sta bila z vsebino seznanjena – sodišče je obvestilo prebralo na naroku dne 28. 3. 2014 (list. št. 40). V pritožbi bi zato morala pojasniti, kaj iz obvestila bi vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ne pa le pavšalno navajati, da bi moralo (tudi) sodišče opraviti ustrezne poizvedbe. Sicer pa bi jih opravila lahko tudi toženca sama, kar sta tudi storila, vendar šele s predložitvijo obvestila PP B. z dne 29. 11. 2017 (priloga B15)4. Kaj konkretno iz obvestila (tudi če bi ga šteli kot pravočasno predloženega) bi lahko vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, tudi v tem primeru ne povesta, zato so tudi te pritožbene navedbe neupoštevne.

12. Za sklenitev veljavne pogodbe mora imeti pogodbenik poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe (41. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Poslovna sposobnost je sposobnost osebe, da sama z lastnimi dejanji in lastno voljo pridobiva pravice in prevzema dolžnosti v pravnoposlovnih razmerjih. Izhodišče poslovne sposobnosti je posameznikova psihofizična zrelost, da se zaveda svojega vedenja in ravnanja in da zna presoditi, kakšen pomen in posledice naj imajo njegova voljna ravnanja. Oseba, ki nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje, ki je potrebna za sklenitev pogodbe, zato izjava volje take osebe nima pravnih učinkov in je nična.

13. Glede na vse povedano je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da A. P. pravnoposlovne volje ni bila sposobna oblikovati zaradi svojega bolezenskega stanja, v posledici pa je neveljavna sporna pogodba o preužitku, ki zato ne more imeti pravnih učinkov. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti tako sklenjene pogodbe. Utemeljen je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, saj je vknjižba lastninske pravice na podlagi ničnega pravnega posla neveljavna (243. člen Zakona o zemljiški knjigi).

14. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev glede pritožbenih stroškov temelji za toženca na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožnika pa na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 Končno je to razvidno tudi iz postopka P 108/2012 (ki je tekel v zvezi z veljavnostjo zapustničine oporoke z dne 18. 2. 2012), v katerem tudi za toženca isto mnenje izvedenca ni bilo sporno oziroma se je nanj, v tistem postopku kot tožnik, tudi izrecno skliceval (glej sodbo VSL II Cp 1895/2016, list. št. 81 priloženega spisa P 108/2012). 2 Napotni zdravnik E. E. (priloga A15). 3 V bolnišnici je bila od 27. 9. do 3. 10. 2011, od 30. 10. do 2. 11. 2011, na rehabilitaciji od 21. 11. do 9. 12. 2011, kot nujno poslana v bolnišnico 15. 2. 2012 (umrla 18. 3. 2012). 4 Pri čemer nista pojasnila, zakaj ustreznih poizvedb nista mogla opraviti pravočasno.