Jedro

Škoda zaradi izgubljenega zaslužka je, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo (in s tem tudi renta v prihodnje) pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. O povrnitvi te škode se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutnega škodnega dogodka.

Okoliščina, da je šel tožnikov bivši delodajalec v likvidacijo, zaradi česar je prišlo do prenehanja delovnih razmerij in družbe same, ne zadostuje za sklep o nedokazanosti bodoče tožnikove zaposlitve, ki bi mu prinašala primerljivo plačo za delo, ki ga je opravljal. Pravno nepomembno za odločitev je, da je delodajalec z izbrisom prenehal, saj je tožnik v trditveni podlagi podal povsem zadostne trditve o tem, da bi se tudi potem (po likvidaciji) še naprej preživljal tako, kot se je pred nezgodo, in sicer z delom gozdnega delavca.

Ker toženka glede na zadostno trditveno podlago tožnika ni podala ugovorov, da tožnik ne bi mogel v bodoče drugje pridobiti dela, kot ga je opravljal v času delovne nezgode, ki bi mu prinašal zaslužek, kot bi ga prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka, je mogoče že na podlagi neprerekanih tožnikovih trditev zaključiti, da bi se tožnik zelo verjetno še naprej preživljal tako, kot se je pred nezgodo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

1.) v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še odškodnino v neto znesku 8.955,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov : - 458,56 EUR od 16. 10. 2016 do plačila, - 457,16 EUR od 16. 11. 2016 do plačila, -457,16 EUR od 16. 12. 2016 do plačila, - 457,16 EUR od 16. 1. 2017 do plačila, - 453,11 EUR od 16. 2. 2017 do plačila, - 453,11 EUR od 16. 3. 2017 do plačila, - 456,67 EUR od 16. 4. 2017 do plačila, - 456,67 EUR od 16. 5. 2017 do plačila, - 456,67 EUR od 16. 6. 2017 do plačila, - 420,10 EUR od 16. 7. 2017 do plačila, - 376,50 EUR od 16. 8. 2017 do plačila, - 376,50 EUR od 16. 9. 2017 do plačila, - 376,50 EUR od 16. 10. 2017 do plačila, - 157,43 EUR od 16. 11. 2017 do plačila, - 157,43 EUR od 16. 12. 2017 do plačila, - 200,32 EUR od 16. 1. 2018 do plačila, - 157,43 EUR od 16. 2. 2018 do plačila, - 157,43 EUR od 16. 3. 2018 do plačila, - 160,99 EUR od 16. 4. 2018 do plačila, - 155,21 EUR od 16. 5. 2018 do plačila, - 154,97 EUR od 16. 6. 2018 do plačila, - 154,97 EUR od 16. 7. 2018 do plačila, - 154,97 EUR od 16. 8. 2018 do plačila, - 131,49 EUR od 16. 9. 2018 do plačila, - 131,49 EUR od 16. 10. 2018 do plačila, - 131,49 EUR od 16. 11. 2018 do plačila, - 131,49 EUR od 16. 12. 2018 do plačila, - 131,49 EUR od 16. 1. 2019 do plačila, - 128,39 EUR od 16. 2. 2019 do plačila, - 128,39 EUR od 16. 3. 2019 do plačila, - 129,05 EUR od 16. 4. 2019 do plačila, - 129,05 EUR od 16. 5. 2019 do plačila, - 129,05 EUR od 16. 6. 2019 do plačila, - 129,05 EUR od 16. 7. 2019 do plačila, - 129,05 EUR od 16. 8. 2019 do plačila, - 129,05 EUR od 16. 9. 2019 do plačila, ter od 1. 9. 2019 plačevati mesečno rento iz naslova izgube dohodka v znesku 129,05 EUR neto, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle rentne obroke v roku 15 dni, v bodoče v plačilo dospevajoče mesečne rentne obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posameznega mesečnega rentnega obroka do plačila.

2.) v IV. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna: - tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 4.035,76 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe višjega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje, - iz naslova povrnitve stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe v korist proračuna (na TRR Okrožnega sodišča v Celju, št. SI56 0110 0637 0421 586, sklic 00 36-001-2019, koda namena: GOVT, namen: vračilo stroškov za tožečo stranko po odločbi Bpp 001/2019) plačati znesek 642,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 940,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je potem, ko je s sklepom ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe za plačilo zneska 201,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mesečne rente v znesku 88,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v neto znesku 11.322,40 EUR in zakonske zamudne obresti od posamezno določenih zneskov od 16. dne določenega meseca do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je sklenilo, da pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da mu je toženka dolžna plačati na račun izgube na osebnem dohodku še razliko do neto zneska 20.277,83 EUR za obdobje od septembra 2016 do vključno avgusta 2019, od septembra 2019 pa v bodoče plačevati mesečno rento v znesku 129,05 EUR neto. Zaključek, da mu ne pripada izguba na osebnem dohodku od 28. 8. 2016 dalje, je zmoten. Drži, da bi tožnik zaradi likvidacije družbe, zavarovanca toženke A., d. o. o., izgubil službo najkasneje 27. 8. 2016, vendar ne gre spregledati dejstva, da je bila družba B., d. o. o., kapitalsko povezana z delodajalcem A., d. o. o. Sodišče prve stopnje je štelo, da je na tožnikovi strani trditveno in dokazno breme, da bi se po 27. 8. 2016 lahko zaposlil na enakem ali podobnem delovnem mestu, kot je bil zaposlen pri družbi A., d. o. o., če ne bi bile njegove delovne zmožnosti zmanjšane. Opozarja, da je bila njegova trditvena podlaga ustrezna, saj je tekom postopka, tudi v pripravljalni vlogi z 24. 9. 2019 podal trditve, da bi v primeru, če ne bi prišlo do škodnega dogodka ter posledic, zaradi katerih je postal invalid, dobil delo za enakovrstna dela, ki jih je kot sekač - traktorist opravljal pri zavarovancu toženke, oziroma bi lahko takšno delo opravljal in si ustvarjal dohodek tudi kot samostojni podjetnik ali lastnik gospodarske družbe. Tožnik je podal trditveno podlago, da bi lahko primerljiva dela opravljal ali kot zaposlen v družbah, ki se s tovrstnimi deli ukvarjajo, ali kot podjetnik. Sodišče je premalo skrbno ovrednotilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Očitno je spregledalo vsebino v pisni izjavi z 4. 2. 2019 s strani C. C., direktorja družbe B., d. o. o., ki je matična družba družbe A., d. o. o. Naslovno sodišče je premalo vrednotilo to listino, ki jo je v spis vložila toženka skupaj z vlogo z 7. 2. 2019 in v kateri je direktor družbe med drugim zapisal in pojasnil, da danes delajo bolj občasno z lokalnimi izvajalci, ki so bili že prej njihovi pogodbeni partnerji in da dela, kot jih je opravljal tudi tožnik, oddaja družba D. preko razpisov, na katere se lahko prijavijo subjekti, ki izpolnjujejo pogoje za dela v državnih gozdovih in je bilo takih razpisov samo v letu 2018 preko 200. Sodišče prve stopnje dokazne listine, ki je za tožnika pomembna, sploh ni ocenilo celostno. Odgovor na vlogo toženke z 7. 2. 2019 in njej priloženi posredovani dopis direktorja je prav tožnikova pripravljalna vloga z 24. 9. 2019, v kateri je podal še trditveno podlago, da bi, če bi bil zdrav, lahko delo, kakršno je opravljal pri zavarovancu toženke, opravljal še naprej kot podjetnik ali lastnik družbe in si ustvarjal dohodek. Tožnik ni trdil, da bi zaposlitev dobil pri določenem delodajalcu. Tožnik je imel glede na vsebino dopisa direktorja družbe B., d. o. o., če škodnega dogodka ne bi bilo, vse možnosti, da v različnih oblikah še naprej opravlja oziroma bi opravljal dela v gozdovih in dobil dohodek, primerljiv dohodku za delo, kot ga je prejemal pri zavarovancu toženke. Če bi sodišče prve stopnje popolno dokazno ocenilo dopis, bi ob upoštevanju zadostne trditvene podlage in ob vrednotenju vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo, da bi se tožnik, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, še naprej, tudi po likvidaciji delodajalca, preživljal tako, ko se je pred nezgodo, z delom gozdnega delavca sekača - traktorista. Sodišče je od tožnika zahtevalo previsok dokazni standard in breme, saj je nemogoče dokazati, da bi se zaposlil na enakem ali podobnem mestu. Za sekače bivšega zavarovanca toženke je bilo dela dovolj, da bi si lahko tožnik, če bi bil zdrav, ustvaril najmanj takšen dohodek, kot ga je prejemal pri bivšem zavarovancu toženke. Sodišče zato glede odločilnega vprašanja, ali bi tožnik tudi po 27. 8. 2016 lahko opravljal dela kot sekač, ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj je povsem spregledalo vsebino dopisa direktorja družbe B., d. o. o., čigar hčerinska družba je bila tožnikov delodajalec, ki je prenehal zaradi likvidacije. Tožnik je dokaznemu standardu o tem, da bi delo še naprej opravljal kot sekač in ustvarjal dohodke, zadostil. Tožnik nadalje še opozarja, da je v vlogi z 4. 3. 2019 postavil vprašanja izvedencu finančne stroke, ki je izračunal izgubo na zaslužku in med drugim zahteval, da izvedenec pribavi podatke o gozdnih delavcih sekačih pri konkretnih pristojnih organih, in sicer o tem, ali so se in kje so se delavci, ki so bili tako kot tožnik zaposleni v družbi A., d. o. o., ponovno zaposlili ter pridobi podatke o njihovih dohodkih, na podlagi katerih bi se lahko ugotovila tožniku nastala izguba na osebnem dohodku. Dodaja, da tudi toženki v tem pravdnem postopku ni uspelo dokazati dejstva, da se tožnik potem, ko je prišlo do likvidacije zavarovanca toženke ne bi mogel nikjer zaposliti ali samozaposliti. Ker tožnik zaradi posledic škodnega dogodka ni zmožen opravljati dela, ki ga je opravljal pred delovno nezgodo pri delodajalcu A., d. o. o., se tudi ni bil zmožen zaposliti kje drugje, čeprav so takšna delovna mesta obstajala. Sodišče bi tako moralo priti do zaključka, da bi se tožnik lahko zaposlil tudi po likvidaciji zavarovanca toženke, če ne bi bile njegove pridobitne zmožnosti zmanjšane. Ker je na razpolago tudi dovolj zavarovalne vsote za plačilo nadaljnje tožnikove izgube, bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku, kot ga je modificiral glede na izračun izvedenca v prvi dopolnitvi njegovega izvedenskega mnenja in ga je v izpodbijani sodbi upoštevalo sodišče prve stopnje.

Napačna je stroškovna odločitev. Upoštevaje že dosedanji tožnikov uspeh v postopku (z več kot polovico zahtevka) in vse okoliščine primera (da toženke ni zastopal odvetnik, da sta bila v postopku sporna temelj in višina, da je v zvezi z dokazovanjem izgube zaslužka nastala večina pravdnih stroškov, tudi s postavitvijo izvedenca finančne stroke), bi morala toženka tožniku povrniti sorazmerni del stroškov postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Utemeljeno tožnik izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev škode zaradi izgubljenega zaslužka v obdobju od septembra 2016 do vključno avgusta 2019 v skupnem znesku 8.955,43 EUR in plačilo mesečne rente v znesku 129,05 EUR od 1. 9. 2019 dalje.

6. V izpodbijani sodbi je (med drugim) ugotovljeno: - da je tožnik 29. 10. 2007 v delovni nesreči, ko je bil zaposlen pri A., d. o. o. (zavarovanec toženke), utrpel hude poškodbe; - da je bila pri tožniku zaradi utrpelih poškodb pri delu podana III. kategorija invalidnosti, ker je bila njegova delovna zmožnost zmanjšana in je na podlagi priznane pravice do poklicne rehabilitacije opravil poklicno rehabilitacijo ter se usposobil za drug poklic ali delo z omejitvami; - da tožnik zaradi utrpelih poškodb v nesreči ni več sposoben opravljati dela, ki ga je opravljal v času škodnega dogodka (gozdni delavec I, sekač - traktorist), s polnim delovnim časom, je pa zmožen po opravljeni poklicni rehabilitaciji opravljati drugo delo na drugem delovnem mestu z izmenoma stoječim in sedečim delom, s hojo po samo ravnem terenu, brez klečanja, kot na primer mizar, in opravljanje vozniškega izpita za E kategorijo, s polnim delovnim časom; - da je bila tožniku priznana pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami, s polnim delovnim časom, česar pa mu delodajalec ni mogel zagotoviti in mu je odpovedal delovno razmerje; do izteka delovnega razmerja je bil razporejen na čakanje na domu s pravico do nadomestila plače ter pravico do koriščenja dopusta; da mu je delovno mesto pri delodajalcu, pri katerem se je zgodila delovna nesreča, prenehalo februarja 2015, potem pa je bil prijavljen na zavodu;1 - da njegova zmanjšana delovna sposobnost oz. zmanjšana pridobitna sposobnost ne omogoča več opravljanja dela, ki ga je opravljal pred nesrečo; - da če ne bi bilo škodnega dogodka, bi bil tožnik zaposlen pri A., d. o. o., še naprej (na delovnem mestu gozdni delavec, sekač - traktorist) in bi prejemal plačo najmanj v takšni višini kot pred škodnim dogodkom; - da je šel tožnikov bivši delodajalec A., d. o. o., pri katerem bi bil tožnik še zaposlen, če se mu ne bi delovna zmožnost zmanjšala, v postopek likvidacije; - da bi tožniku ne glede na škodni dogodek prenehalo delovno razmerje zaradi likvidacije družbe A., d. o. o., v kateri je bil zaposlen, z 27. 8. 2016, in da je dejansko vsem 40 zaposlenim pri družbi A., d. o. o., tega dne prenehalo delovno razmerje (od tega tudi 30 gozdnim delavcem - sekačem in traktoristom), in so bili le trije izmed njih, in sicer trije vozniki tovornjakov, prezaposleni v matično, kapitalsko lastniško povezano družbo B., d. o. o. Nihče od gozdnih delavcev, med katere je/bi sodil tožnik, ni bil prezaposlen v omenjeno družbo.

7. Izpodbijana sodba na podlagi povzetih ugotovitev zaključuje, da bi tožniku, ki bi bil, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, zaposlen v družbi A., d. o. o., prenehalo delovno razmerje zaradi postopka likvidacije družbe, in sicer najkasneje 27. 8. 2016, in bi mu tako od tedaj dalje nastajala izguba na zaslužku zaradi prenehanja delovnega razmerja v posledici postopka likvidacije njegovega delodajalca. Zavzelo je stališče, da bi po normalnem teku stvari, tudi če ne bi bilo škodnega dogodka, izgubil zaposlitev. Zato je ugodilo tožbenemu zahtevku za povrnitev izgubljenega dohodka za obdobje od septembra 2014 do vključno avgusta 2016, ko bi tožnik pri delodajalcu A., d. o. o., pri katerem bi bil zaposlen, če se delovna nesreča ne bi pripetila, izgubil delovno razmerje zaradi likvidacije družbe. Zavrnilo pa je zahtevek za povrnitev škode zaradi izgubljenega zaslužka v obdobju od 1. 9. 2016 do vključno avgusta 2019 v skupnem znesku 8.955,43 EUR in plačilo bodoče mesečne rente v znesku 129,05 EUR od septembra 2019 dalje. Menilo je, da tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, da bi se tudi potem zaposlil na enakem ali podobnem delovnem mestu, kot je bilo pri družbi A., d. o. o. Štelo je, da je tožnik postavil le golo trditev, da bi tudi po tem datumu dobil zaposlitev in da zanjo tudi ni ponudil konkretnih in ustreznih dokazov.

8. Izgubljeni dobiček (132. člen Obligacijskega zakonika - OZ) je pravno priznana oblika premoženjske škode, ki nastane, ko škodni dogodek prepreči povečanje premoženja. V konkretnem primeru ga je predstavljala izguba zaslužkov, ki jih je tožnik več let pred poškodbo ustvarjal z rednim, kontinuiranim delom gozdnega delavca pri delodajalcu A., d. o. o., po poškodbi pa za to ni več sposoben. Škoda zaradi izgubljenega zaslužka je, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda (167. in 174. člen OZ). Odškodnina zanjo (in s tem tudi renta v prihodnje) pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. O povrnitvi te škode se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutnega škodnega dogodka. S te perspektive dejstva, da bi škoda res nastala in v kakšni višini bi nastala, tudi ni mogoče dokazovati z gotovostjo, ampak za dokazanost zadostuje dokazni standard mejne verjetnosti.2

9. Pritožbeno sodišče sodi, da okoliščina, da je šel tožnikov bivši delodajalec v likvidacijo, zaradi česar je prišlo do prenehanja delovnih razmerij in družbe same, ne zadostuje za sklep o nedokazanosti bodoče tožnikove zaposlitve, ki bi mu prinašala primerljivo plačo za delo, ki ga je opravljal. Pravno nepomembno za odločitev je, da je delodajalec z izbrisom prenehal, saj je tožnik v trditveni podlagi podal povsem zadostne trditve o tem, da bi se tudi potem (po likvidaciji) še naprej preživljal tako, kot se je pred nezgodo, in sicer z delom gozdnega delavca. Trdil je, kot pravilno opozarja v pritožbi, da je tudi potem obstajalo povpraševanje po gozdnih delavcih sekačih in traktoristih (na območju ne le K.), in da bi dobil delo za enako ali podobno delovno mesto, kot ga je opravljal pred nesrečo, in sicer kot zaposlen v drugih družbah ali kot podjetnik ali lastnik družbe in si ustvarjal dohodek (list. št. 89, 125).3 Temu pa toženka ni konkretizirano ugovarjala. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe in podatkov spisa (list. št. 21) je trdila le, da ni mogoče prezreti, da tožnikov nekdanji delodajalec več ne obstaja in zato tožnikova tožbena trditev, da bi ostal na istem delovnem mestu pri istem delodajalcu s primerljivo plačo, ni utemeljena. Te trditve so se osredotočale na obdobje pred prenehanjem družbe oziroma delovnih razmerij zaposlenih zaradi likvidacije družbe, ne pa tudi po tem. Toženkina trditev (in posledično v izpodbijani sodbi ugotovljeno), da zaposleni delavci, med njimi gozdni delavci, v družbi A., d. o. o. (v kateri je bil tožnik zaposlen v času delovne nezgode in v kateri bi bil po ugotovitvah sodišča z veliko verjetnostjo zaposlen še naprej) niso bili prezaposleni v matično družbo B., d. o. o., tudi ne predstavlja ugovorov, da se tožnik ne bi mogel zaposliti kot gozdni delavec v kakšni drugi družbi ali pridobivati zaslužek kot podjetnik ali lastnik družbe in da ni bilo povpraševanj po delu gozdnih delavcev sekačev - traktoristov. Ugovorov v tej smeri toženka ni dala. Zato tudi tožniku ni bilo treba podati še dodatnih trditev. Ker toženka glede na zadostno trditveno podlago tožnika ni podala ugovorov, da tožnik ne bi mogel v bodoče drugje pridobiti dela, kot ga je opravljal v času delovne nezgode, ki bi mu prinašal zaslužek, kot bi ga prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka, je mogoče že na podlagi neprerekanih tožnikovih trditev (upoštevaje 214. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), glede na to, da se šteje, da njegove trditve priznava, zaključiti, da bi se tožnik zelo verjetno še naprej preživljal tako, kot se je pred nezgodo. Ker toženka trditvi tožnika, da bi drugje delal tudi v bodoče, tako kot je delal pred nezgodo, ni argumentirano ugovarjala, je tudi ni bilo treba dokazovati. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da tudi če bi toženka podala ugovor v smeri, da tožnik pri drugem (kapitalsko nepovezanem) delodajalcu ali na drug način ne bi dobil dela, ker naj ne bi bilo povpraševanja po njem, je ugotoviti, da takšnih navedb toženka ravno z izjavo C. C. (priloga B14), ki jo je vložila v spis (list. št. 85)4 in jo omenja pritožba, ne bi potrdila, ampak bi jih ovrgla, ker iz nje izhaja to, kar trdi tožnik, in sicer, da bi lahko tudi v bodoče najverjetneje opravljal povpraševana dela gozdnih delavcev, če ne bi bile njegove delovne zmožnosti zmanjšane zaradi delovne nesreče. 10. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca finančne stroke E. E. ugotavljalo, kolikšen zaslužek bi tožnik prejemal od septembra 2014 (kot je vtoževal s tožbo), če tožniku škodni dogodek ne bi tega preprečil, in pri tem upoštevalo tudi tisto, kar je tožnik zaslužil oziroma prejemal. Ugovor toženke, da so se plače v tej (gozdni) panogi od julija 2016 dalje znižale za 25 %, kar bi moral izvedenec upoštevati pri izračunu izgube na zaslužku, je bil, kot je pravilno in obširno pojasnjeno v izpodbijani sodbi (v tč. 24-29)5, utemeljeno zavrnjen. Pritožbeno ni sporno, da prikrajšanje tožnika na podlagi metode primerljivih delavcev, ki jo je uporabil izvedenec, za obdobje od septembra 2014 do junija 2019 znaša 20.019,13 EUR, od julija 2019 v bodoče pa znaša 129,05 EUR neto mesečno. Tak izračun prikazuje tabela, ki je sestavni del prve dopolnitve mnenja izvedenca (list. št. 128 – 131) in iz katere je razvidno mesečno neto prikrajšanje, ki se kaže v razliki med zaslužkom, ki bi ga tožnik prejemal, če bi še opravljal primerljivo delo (ki ga je opravljal pri delodajalcu, ko se je poškodoval) in med prejemki/dohodki, ki jih je pridobival z delom ob preostali delovni zmožnosti. Glede na zgoraj obrazloženo, glede na to, da bi se tožnik po večji verjetnosti še naprej preživljal tako kot pred nezgodo, je upravičen do povrnitve zaslužka tudi za obdobje od septembra 2016 dalje, in sicer do vključno avgusta 2019 v znesku 8.955,43 EUR6, od 1. 9. 2019 v bodoče pa v višini 129,05 EUR neto mesečno, kot je po zvišanju in nato malenkostnem znižanju tožbenega zahtevka to tudi uveljavljal (list. št. 132a-č). Navedeni neto znesek 8.955,43 EUR7 predstavlja seštevek zneskov izgube, ki so tožniku v tem obdobju nastali v posameznem mesecu (glej tabelo na list. št. 131 izvedenskega mnenja). Ti so mesečno zapadli v plačilo. Tožnik je zato od posameznega neto zneska izgube upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti. Škoda iz naslova izgubljenega zaslužka nastaja vsak mesec, zato je tožnik od posameznega mesečnega zneska izgube zaslužka upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, kot je to zahteval. To velja tudi za bodočo rento oziroma zneske izgubljenega zaslužka v naprej, če toženka ne bo mesečno izpolnila obveznosti do 15. v mesecu za pretekli mesec.

11. Ker je toženka tekom postopka podala ugovor, da je zavarovalna polica, iz katere tožnik vtožuje obravnavano škodo, delno že izčrpana in da nad zneskom 133.200 EUR podaja ugovor zavarovalne vsote (list. št. 19), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da takšen ugovor, tudi ob spremembi izpodbijane sodbe, ob tem, da toženka ne vlaga odgovora na tožnikovo pritožbo, v kateri tožnik navaja, da je zavarovalne vsote dovolj tudi za poplačilo nadaljnje tožnikove izgube od septembra 2016, ne more biti uspešen. Ker je zavarovalne vsote glede na pritožbeno nesporne trditve očitno dovolj, pritožbeno sodišče sodi, da je tožnik upravičen (tudi) do odškodnine in bodoče rente po spremenjeni sodbi. Ko pa bo z bodočo škodo izčrpana zavarovalna vsota ali se bodo pomembneje spremenile okoliščine, ki jih je imelo pred očmi sodišče prve stopnje, bo lahko toženka glede na določilo 175. člena OZ uveljavljala odpravo rente.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, kot je obrazloženo in razvidno iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).

13. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi izpodbijane sodbe je tožnik uspel v pravdi v celoti (tekom postopka je bila umaknjena tožba v zelo majhnem delu in posebni stroški v zvezi s tem niso nastali), zato mu je toženka dolžna povrniti vse potrebne stroške postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP), ki so mu nastali na nižji stopnji. Ker teh sodišče prve stopnje ni odmerilo, saj je (zmotno) sklenilo (kljub delnemu tožnikovemu uspehu v pravdi dosedaj), da krijeta pravdni stranki svoje stroške postopka, jih je pritožbeno sodišče (upoštevaje vrednost spora) v okviru tožnikovega stroškovnika (list. št. 166) v skladu z (ob tej odločitvi) veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 24/2015 s spremembami). Pravdni stroški so priznani v višini 4.035,76, EUR EUR.8 Toženka jih je dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

14. Ker je bil tožnik v postopku upravičen do brezplačne pravne pomoči za plačilo stroškov in nagrade izvedenca finančne stroške (na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Celju Bpp 001/2019 z 9. 5. 2019 (priloga A131)), je toženka na podlagi tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) dolžna v skladu z uspehom tožnika v pravdi te stroške, ki so bili izplačani izvedencu iz proračunskih sredstev, povrniti (namesto tožniku) v korist proračuna9, v roku 15 dni od prejema te sodbe. Po podatkih spisa gre za priznane stroške za izvedensko delo v skupni višini 642,60 EUR (po sklepu P 1637/2017-III z 22. 8. 2019 (list. št. 117) v znesku 535,50 EUR in sklepu z 12. 2. 2020 (list. št. 146) v znesku 107,10 EUR). Če teh stroškov ne bo plačala v roku, bo dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

15. Tožnik je uspel s pritožbo, zato mu je toženka dolžna povrniti potrebne pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ti na podlagi priglasitve, upoštevaje vrednost spornega predmeta v pritožbi (8.955,43 EUR + 1.548,60 EUR), znašajo 940,32 EUR (500 točk za sestavo pritožbe po Tar. št. 23/1 OT, 2 % materialnih stroškov (10 točk), ob vrednostI točke 0,60 EUR, povečano za 22 % DDV in 567 EUR sodne takse (list. št. 206)). Drugih priglašenih stroškov (obvestilo stranki o vloženi pritožbi in obvestilo o uspehu pritožbe) sodišče ni priznalo, ker ne gre za samostojno storitev ali pa niso izkazane. Toženka je dolžna priznane pritožbene stroške povrniti tožniku v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od poteka paricijskega roka do plačila.

1 V tč. 18 izpodbijane sodbe je nadalje ugotovljeno, da je tožnik iskal zaposlitev in se je od leta 2017 uspel zaposlovati na delovnih mestih, prilagojenih njegovi zmanjšani delovni sposobnosti za krajša obdobja, oktobra 2018 pa je dobil zaposlitev za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Na tem mestu velja dodati, da je dokazno breme, da bi tožnik ob preostali delovni zmožnosti mogel dobiti delo, na toženki in niti ne na tožniku (prim. odločba II Cp 2235/2013 id). 2 Glej odločbo VS RS II Ips 337/2014. 3 Tožnik je le natančneje substanciral svoje navedbe in ni šlo za nadomeščanje že podane trditvene podlage. 4 Kot kažejo podatki spisa, je tožnik sodeloval pri sestavljanju številnih vprašanj zanj in gre za procesno gradivo, na katero se sklicujeta obe pravdni stranki. 5 In ni pritožbeno sporno, saj se toženka ne pritožuje zoper sodbo in tudi ne podaja odgovora na pritožbo. 6 20.019,73 EUR+ 129,05 EUR +129,05 EUR– 11.322,40 EUR = 8.955,43 EUR 7 Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sicer za preteklo obdobje (glej tč. 42 izpodbijane sodbe), velja pa tudi za tu odločeno, je tožnik glede na določila Zakona o dohodnini (ZDoh-2) upravičen do plačila neto zneska izgubljenega zaslužka. Odškodnina/renta za izgubljeni dobiček je po določilu 5 točke 27. člena ZDO-2 obdavčljiva, obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov pa mora po 127. členu ZDoh-2 izvršiti izplačevalec obdavčljivega dohodka, kar je v konkretnem primeru toženka (glej odločba VS RS II Ips 337/2014). 8 400 točk za odškodninski zahtevek (Tar. št. 42 OT), 600 točk za tožbo (Tar št. 20/1 OT), 600 točk za prvi pripravljalni spis z 8.11.2017 (Tar. št. 20/1 OT), 450 točk za drugi pripravljalni spis s 14.9.2018 (Tar. št. 20/2 OT), 100 točk za vlogo s 18.10.2018 (ne pa tudi dodatnih 50 točk za vlogo s 23.10.2018, saj bi lahko tožnik dokaze z njo vložil že s prejšnjo vlogo), 50 točk za vlogo s 26.11.2018 (Tar. št. 20/4 OT), 5 x 300 točk za pripravljalne vloge z dne 4.3.2019, 10.9.2019, 24.9.2019, 18.10.2019, 26.11.2019 (Tar. št. 20/3 OT), 2 x 20 točk (in ne v višini 50 točk) za vlogi z dne 11.3.2019 in 23.5.2019 (Tar. št. 43/4 OT), (ne pa tudi 50 točk za vlogo za razpis naroka z 2.11.2020, ker ta glede na podatke spisa in okoliščine primera ni bila potrebna), 600 točk za prvi narok za glavno obravnavo s 3.10.2018 (Tar. št. 20/1 OT), 3 x 300 točk za nadaljnje tri naroke z dne 14.11.2018, 16.1.2019, 12.3.2021 (Tar. št. 20/2 OT), 4 x 40 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja (4. odst. 6. člena OT), (ne pa tudi 50 točk za končno poročilo, ker ta strošek ni izkazan), kar skupaj znaša 5400 točk, povečano za 64 točk iz naslova materialnih stroškov (2 % od 1000 točk in 1 % od razlike med 1000 in 5400 točkami; 3. odst. 11. člena OT), upoštevaje vrednost odvetniške tarife 0,60 EUR, 29,60 EUR kilometrine (razdalja LJ-...-LJ, 4x20 km x 0,37 EUR/km (prim. sodbo VS RS II Ips 253/2018, 20. točka obrazložitve), povečano za 22 % DDV. 9 Podatke, kam mora toženka te plačati, je višje sodišče pridobilo pri Okrožnem sodišču v Celju, oddelek za brezplačno pravno pomoč.