Jedro

Materialnopravno pravilen pristop terja vselej upoštevanje objektivnih dejavnikov (koristi otrok), subjektivnih dejavnikov (želje otrok) pa v okviru določb 105. člena ZZZDR in 12. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah - kolikor jih je otrok sposoben izraziti ter ustrezno njegovi starosti in zrelosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo dne 12.1.1991 sklenjeno zakonsko zvezo pravdnih strank, njunega starejšega sina Ma., rojenega 20.6.1991, dodelilo v vzgojo in varstvo očetu, mlajšega sina M., rojenega 25.4.1997, pa materi in vsakemu od staršev naložilo plačevanje po 25.000 SIT mesečne preživnine od 18.6.2003 dalje.

Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v delu odločitve o dodelitvi mlajšega sina M. v vzgojo in varstvo materi (tožnici) in o naloženi mu obveznosti plačevanja 25.000 SIT mesečne preživnine zanj ter glede odločitve o zavrnitvi preživninskega zahtevka za njemu v vzgojo in varstvo dodeljenega sina M. nad zneskom 25.000 SIT mesečno (torej za razliko do terjanih 30.000 SIT mesečne preživnine), vendar je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Obrazloženo izpodbija le odločitev o dodelitvi mlajšega sina M. v vzgojo in varstvo materi (in ne tudi odločitve o preživnini). Sodiščema prve in druge stopnje očita predvsem kršitev Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah z obrazložitvijo, da ni bila upoštevana pravica tudi mlajšega otroka, da se sam odloči, kje oziroma pri katerem od staršev želi živeti. Toženec ocenjuje kot zmotno prepričanje sodišč prve in druge stopnje, ki sta očitno šteli, da mlajši skupni sin spričo mladosti in pomanjkanja zrelosti še ni sposoben oblikovati in izraziti svoje prave volje, čeprav je ravno to storil že ob odhodu matere, ko se je odločil, da bo ostal pri očetu in bratu, takšno željo pa je izrazil tudi v pogovoru z izvedencem psihologom. V nadaljevanju revizijskih navedb pa toženec graja postopanje sodišča prve stopnje, ki je na predlog tožnice poizvedovalo po zdravstvenem stanju toženčeve sedanje partnerke zgolj na podlagi tožničine trditve, da je bila toženčeva partnerka na zdravljenju pri psihiatru - ne da bi tudi sicer imela ob tem kakršnekoli pripombe na ravnanje toženčeve partnerke glede vzgoje otrok. Takšno postopanje je toleriralo tudi sodišče druge stopnje, čeprav gre za nedopustno poseganje v zasebnost posameznika. Toženec predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga toženec utemeljuje z očitkom o kršitvi Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Konvencija, Uradni list SFRJ - MP, št. 15/90, akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 35/92, MP 9/92), ni podan. Revizijska trditev, da je bila z izpodbijano odločitvijo mlajšemu otroku pravdnih strank kratena pravica njegove lastne izbire oziroma odločitve o tem, kje oziroma pri katerem od staršev želi živeti po razvezi njune zakonske zveze, ni upošteven argument v prid sklepanju o kršitvi Konvencije. Dosledno po toženčevem razumevanju določb Konvencije bi bilo sodišče ob odločanju o dodelitvi otroka torej vezano izključno na otrokovo izbiro v takem položaju; vendar Konvencija takšne vezanosti sodišča na otrokovo odločitev oziroma izbiro ne predvideva. V 12. členu Konvencije je določeno le, da države podpisnice jamčijo otroku pravico do izražanja lastnega mnenja, s tem da se to upošteva v skladu z njegovo zrelostjo in starostjo. Prav to sta sodišči prve in druge stopnje storili, saj sta ob ocenjevanju želje mlajšega sina pravdnih strank M. izrecno upoštevali njegovo starost le šestih let ter dejstvo, da je bil slednji v pogovoru s psihologom ob izražanju želje nadaljnjega življenja pri očetu neprepričljiv in da izvedenec psiholog pri nobenem od obeh otrok ni ugotovil morebitnega posebnega odklanjanja kateregakoli od obeh staršev. Pri tem pa je zlasti pomembno, da sta sodišči prve in druge stopnje željo otrok v pomenu določb 105. člena ob odločanju veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in 12. člena Konvencije (torej željo, pri katerem od staršev bi rada živela) ocenjevali in upoštevali v povezavi z 78. členom ZZZDR, ki izhaja iz koristi otrok in ki ni le subjektivna, temveč tudi objektivna kategorija. Materialnopravno pravilen pristop terja namreč vselej upoštevanje objektivnih dejavnikov (koristi otrok), subjektivnih dejavnikov (želje otrok) pa v okvirih določb 105. člena ZZZDR in 12. člena Konvencije - kolikor jih je otrok sposoben izraziti ter ustrezno njegovi zrelosti in starosti. Za sklepanje, da izpodbijana odločitev ni v skladu s takim materialnopravnim pristopom, ni nobenega razloga in mu tudi ne more biti v prid revizijsko zatrjevanje zrelosti in avtonomnosti 6-letnega otroka, izpričane z njegovo odločitvijo (potrditvah toženca) ostati pri očetu tudi po materini odselitvi. Materina odselitev namreč ni terjala odločitve otrok, saj je bila življenjsko sprejemljiv odraz nuje in pogojena z dejstvom, da je toženec vselil v do tedaj skupno stanovanje svojo novo, tedaj 19-letno partnerko. O tem, da je izpodbijana odločitev v korist pravdnima strankama skupnega sina M., pa ni dvoma spričo dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, oprtih na mnenje izvedenca psihologa in po katerih potrebuje v nastalih družinskih razmerah otrok njegove starosti predvsem stabilnost in pomiritev, ki mu jo lahko v danem primeru nudi v največji meri mati in ki je glede na njene osebnostne lastnosti in bivalne razmere to tudi v stanju storiti - upoštevaje tudi ugotovljeno možnost ohranjanja intenzivnih in pogostih stikov obeh otrok pravdnih strank v obstoječih krajevnih razmerah. Ovira za zmanjšanje neugodnih učinkov delitve otrok na najmanjšo možno mero bi tako lahko bila kvečjemu v nerazumnem in za otroka škodljivem ravnanju staršev z morebitnim poseganjem v to možnost. Toženec v reviziji uvodoma uveljavlja kot revizijski razlog tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz njegovih revizijskih navedb bi bilo mogoče razbrati, da ga utemeljuje z očitkom sodišču prve stopnje, da je na predlog tožnice poizvedovalo po zdravstvenem stanju toženčeve sedanje partnerke zgolj na podlagi tožničine trditve o zdravljenju toženčeve partnerke pri psihiatru (brez siceršnjih tožničinih pripomb na ravnanje toženčeve partnerke glede vzgoje otrok) - s čimer je nedopustno poseglo v zasebnost posameznika, sodišče druge stopnje pa je takšno postopanje toleriralo. Katere določbe pravdnega postopka naj bi sodišči kršili z grajanim postopanjem, v toženčevi reviziji ni opredeljeno; zato v odgovor temu očitku zadošča napotitev na določbe 408. člena ZPP, po katerih lahko sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroki zaradi varstva otrok ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale ter zbere za odločitev potrebne podatke od oseb in organizacij, ki z njimi razpolagajo in ki so sodišču dolžne dati zahtevane podatke tudi proti volji osebe, na katero se nanašajo.

Odločitve o preživnini za otroka pa toženec obrazloženo sploh ne izpodbija; izpodbija jo le glede na njegov revizijski predlog v smeri ugoditve njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (torej v obsegu iz pritožbe in neobrazloženo). Sicer pa je preživnina določena na podlagi konkretnih podatkov, ki jih z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). V zvezi s tem revizijsko sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa ugotavlja, da je pravni pristop v sodbah sodišč obeh stopenj pravilen: preživnini sta določeni na podlagi ugotovitev o preživninskih potrebah otrok in v skladu s premoženjskimi možnostmi staršev (79. člen ZZZDR).

Ker izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava niti uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.