Jedro

Izpodbijana odločba ni posegla v tožnikov pravni položaj. Kot izhaja iz njenega uvoda, je bila izdana po uradni dolžnosti lastnici psa, ki jo je upravni organ v izreku zavezal, da poskrbi za obvezno opazovanje psa po ugrizu. Zato okoliščina, da sta v izreku kot trenutna skrbnika psa navedena tožnik in B.B., ne pomeni, da sta onadva dolžna izpolniti naloženo obveznost oz. da jima odločba karkoli nalaga ali drugače posega v njun pravni (ne pa dejanski) položaj.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo naložila A.A., da kot lastnica psa z imenom ..., trenutna skrbnika psa sta tožnik in B.B., takoj po prejemu odločbe poskrbi za obvezno opazovanje psa po ugrizu – poškodbi človeka v pooblaščeni veterinarski organizaciji (1. točka izreka). Odločila je še, da stroški postopka opazovanja psa bremenijo lastnico in da drugi stroški niso nastali (2. točka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka). Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da mu je bila izpodbijana odločba vročena 21. 5. 2012, da tedaj psa ni imel več v posesti, saj ga je prevzela njegova lastnica, in da je o tem že 14. 5. 2013 obvestil antirabično ambulantno. Ker torej niti v času izdaje izpodbijane odločbe ni bil skrbnik psa, z odločbo naložene obveznosti ni mogel izvršiti, ne prostovoljno ne pod prisilo. Predlaga, naj sodišče upravna akta obeh stopenj odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt po tem zakonu med drugim upravna odločba, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe.

Po mnenju sodišča izpodbijana odločba ni posegla v tožnikov pravni položaj. Kot izhaja iz njenega uvoda, je bila izdana po uradni dolžnosti lastnici psa A.A., ki jo je upravni organ v izreku zavezal, da poskrbi za obvezno opazovanje psa po ugrizu. Zato okoliščina, da sta v izreku kot trenutna skrbnika psa navedena tožnik in B.B., ne pomeni, da sta onadva dolžna izpolniti naloženo obveznost oz. da jima odločba karkoli nalaga ali drugače posega v njun pravni (ne pa dejanski) položaj. Tudi v obrazložitvi toženka izrecno navaja, da mora lastnik zagotoviti tri klinične preglede živali, pri čemer se sklicuje na 6. člen Pravilnika o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje širjenja in zatiranje stekline – rabies (Uradni list RS, št. 139/06 in naslednji). Res je v 2. točki drugega odstavka omenjenega člena določeno, da mora za tri klinične preglede živali poskrbeti imetnik živali, vendar pa iz izreka odločbe jasno izhaja, da je bila v konkretnem primeru ta dolžnost naložena le lastnici. Na navedeno ne more vplivati niti dejstvo, da je bila izpodbijana odločba vročena tožniku, da je vložil pritožbo in da je bila ta pritožba obravnavana kot pritožba zavezanca za izvršitev ukrepa. Stališče pritožbenega organa, da naj bi bilo vsem trem (lastnici in skrbnikoma) naloženo, da poskrbijo za obvezni veterinarski pregled, namreč v sporni odločbi nima podlage.

To pomeni, da z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o tožnikovi obveznosti, nanj pa se ne nanaša niti, ker ne gre za njegovega psa. Ker ni posegla v njegov pravni položaj, za vložitev tožbe ni imel pravnega interesa, saj si z njo ne bi mogel izboljšati pravnega položaja. Sodišče je zato tožbo zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Pri tem le dodaja, da je bila ista prvostopenjska odločba v upravnem sporu II U 454/2013, v katerem je tožbo vložila A.A., s sklepom z dne 12. 3. 2014 izrečena za nično, kar pa ne vpliva na to, da tožnik v času vložitve tožbe zanjo ni imel pravnega interesa in se zato ne bi mogel sklicevati niti na njeno ničnost. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.