Jedro

V upravnem sporu je izpodbijana procesna odločitev, sprejeta v upravnem postopku. Materialno pravo tako ni bilo uporabljeno. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 92/2005 - odl. US) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 16.1.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka o pritožbi A.A. in o pritožbi tožnika zoper sklep Upravne enote Radovljica z dne 29.8.2002 odločila tako, da je odpravila sklep in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek. Z navedenim sklepom je organ prve stopnje ugodil predlogu tožnika in dovolil obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja Upravne enote Radovljica z dne 16.2.1998, s katero se je investitorju A.A. dovolila sprememba imena v gradbenem dovoljenju z dne 30.1.1991, za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št..., v ostalem pa se gradbeno dovoljenje spreminja, in sicer v obsegu, da se v postopek pritegne kot stranka predlagatelj obnove. Odločeno je bilo tudi, da se zadrži izvršitev odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja z dne 16.2.1989. Tožena stranka je navedla, da je organ pravilno sicer vlogo tožnika z dne 28.11.1998 imenovano pritožba, štel kot predlog za obnovo postopka. Vendar ni postopal tako, kot bi moral. Ni preizkusil, ali je predlog pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba, kot tudi ne, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. V vlogi niso navedene okoliščine, na katere se predlog opira, sama vloga pa razloga za obnovo postopka ne vsebuje. Ker gre za uporabo izrednega pravnega sredstva, mora biti iz vloge razvidno, iz katerega razloga se obnova postopka predlaga. Organ prve stopnje je kar sam štel, da predlagatelj uveljavlja obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena ZUP 1986, čeprav to v vlogi ni navedeno in vloga na to niti ne napotuje. Predlog je pomanjkljiv. Organ prve stopnje bi moral pozvati predlagatelja, da vlogo ustrezno dopolni.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe soglaša z odločitvijo tožene stranke in pritrjuje njenim razlogom. Sklicuje se na 68. člen ZUP 1986, ki določa postopek v primeru nepopolne vloge. Ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožnik v pritožbi navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v nov postopek. Zatrjuje, da je z vlogo uveljavljal obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena ZUP. Ob vseh okoliščinah, ki jih navaja tožena stranka, je to mogoče sklepati iz same vloge. Sodišče prve stopnje je nekritično povzelo stališče tožene stranke. Zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, sodbe pa ni mogoče preizkusiti.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list SRS, št. 105/2006, ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

V upravnem sporu je izpodbijana procesna odločitev, sprejeta v upravnem postopku. Materialno pravo tako ni bilo uporabljeno. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe tudi v tej smeri ni preizkušalo.

V reviziji uveljavljeni revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ni podan. Ni podlage za presojo, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 3. odstavkom 75. člena ZUS-1. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, zato se da preizkusiti. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje konkretno navedlo, da tudi po njegovi presoji iz tožnikove vloge ni razviden obnovitveni razlog, ne pravočasnost predloga za obnovo in ne okoliščina, ali je predlog podala upravičena oseba. Navedlo je tudi, da bi moral upravni organ tako vlogo obravnavati kot vsako drugo nepopolno vlogo in to v smislu 68. člena ZUP 1986, ki se v tem upravnem sporu še uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1999).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.