Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sklep I U 1296/2024-10

ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.1296.2024.10 Upravni oddelek

mednarodna zaščita molk organa procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa
Upravno sodišče
27. avgust 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodišče tožniku glede tega, da je v konkretni zadevi izpolnil pozivno dolžnost, ni moglo slediti. Sodišče je po ugotovitvi, da procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1 za vložitev tožbe zaradi molka organa niso izkazane, tožbo zavrglo kot preuranjeno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožba

1.Tožnik je 16. 7. 2024 vložil tožbo in 7. 8. 2024 popravo tožbe (skladno s sklepom sodišča z dne 24. 7. 2024). Tožbo vlaga zaradi molka organa na podlagi tretje alineje prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, da naj sodišče toženi stranki naloži, da v roku 30 dni od prejema sodbe ugotovi, ali je rok 6 mesecev za njegovo predajo Republiki Hrvaški iz drugega odstavka 29. člena Uredbe (EU) št. 604/2023 (v nadaljevanju Dublinska uredba) podaljšan ali ne in o tem izda ustrezni akt. Priglaša tudi stroške postopa.

2.Navaja, da je 30. 3. 2023 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja). Na podlagi odgovora Republike Hrvaške, da sprejema odgovornost za obravnavo njegove prošnje, je tožena stranka 16. 8. 2023 izdala sklep št. 2142-1814/2023/12 (121-11) (v nadaljevanju Sklep), da je na podlagi Dublinske uredbe Republika Hrvaška odgovorna za obravnavo njegove Prošnje. To sodišče je s sodbo in sklepom I U 1187/2023-14 z dne 28. 8. 2023 tožbo zoper Sklep in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, enako je glede pritožbe storilo Vrhovno sodišče s sodbo I Up 235/2023 z dne 17. 1. 2024.

3.Tožnik meni, da je rok za njegovo predajo na podlagi 29. člena Dublinske uredbe potekel 26. 10. 2023, saj tekom sodnega postopka začasna odredba ni bila izdana. Socialna delavka ga je ustno obvestila o tem, da tožena stranka 10. 10. 2023 načrtuje njegovo predajo Republiki Hrvaški, ki pa zaradi odsotnosti pristojnih oseb na lokaciji ni bila izvedena. Ker je tožena stranka ponovno predajo tožnika poskušala izvesti 2. 2. 2024, to je po poteku roka za predajo, je zaradi kršitve njegovih pravic, vložil pobudo na Varuha človekovih pravic. Iz njegovega odgovora z dne 30. 4. 2024 je izvedel, da naj bi mu tožena stranka 10. 10. 2023 na podlagi drugega odstavka 29. člena Dublinske uredbe podaljšala rok za predajo Republiki Hrvaški na 18 mesecev, z obrazložitvijo, da ga na dan predaje ob prihodu uradnih oseb ni bilo na lokaciji. Pri tem poudarja, da o podaljšanju roka nista bila obveščena niti on niti njegova svetovalka za begunce, zato je bila kršena njegova pravica do izjave in načelo kontradiktornosti, s tem pa pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava). Izpostavlja tudi, da Varuh človekovih pravic v odgovoru z dne 30. 4. 2024 navaja sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-163/17 (Jawo) iz katere izhaja, da se pojem "pobeg" nanaša na namerno izogibanje oblastvenemu organu, ob pogoju, da je bil prosilec o svoji obveznosti poučen in mu je bila dana možnost dokazati nasprotno.

4.V nadaljevanju tožnik navaja, da je po pooblaščencu 6. 2. 2024 na toženo stranko naslovil poziv na podlagi tretjega v zvezi z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki ga je prejela istega dne, a nanj vse do vložitve tožbe ni odgovorila, niti ni izdala upravnega akta. Tožnik opozarja še, da je naslovno sodišče v vsebinsko enaki zadevi tožbi tožnika s sodbo I U 1313/2024 ugodilo.

Odgovor na tožbo

5.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijano ravnanje zakonito in pravilno, zato pri njemu vztraja in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Meni, da je pravno pravilno odločila o podaljšanju roka za vrnitev tožnika v odgovorno državo članico.

6.Upravno sodišče RS je s sodbo I U 1187/2023-14 tožnikovo tožbo zoper Sklep in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, zato je 10. 10. 2023 poskušala organizirati vrnitev tožnika v odgovorno državo članico, vendar ga ob prihodu uradnih oseb v azilnem domu ni bilo. Popoldan, dan pred predajo je namreč zapustil azilni dom, pri tem pa o svoji odsotnosti pristojne organe ni obvestil oziroma svoje odsotnosti ni poskušal opravičiti. Ni zaprosil niti za bivanje izven azilnega doma, niti mu ni bila izdana nobena dovolilnica. Pri tem tožena stranka poudarja, da tožnik tudi sicer do izdaje dovolilnice ni bil upravičen skladno z določili četrte alineje sedmega odstavka 82. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Izpostavlja tudi, da je bil o predaji pravilno obveščen. Tožnik je s tem prekršil določila prvega odstavka 6. člena Uredbe o hišnem redu v azilnem domu v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 82. člena ZMZ-1 in tretjo, četrto ter dvanajsto alinejo prvega odstavka 89. člena ZMZ-1, s spoštovanjem katerih je bil nedvomno seznanjen. Deležen je bil namreč pravne pomoči (s strani pooblaščencev in svetovalca za begunce) in se je imel možnost seznaniti s svojimi pravicami in obveznostmi.

7.Poudarja, da je ob opisanem upravičeno štela, da se je tožnik namerno izogibal predaji in skladno s sodbo SEU v zadevi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 zaključila, da je "pobegnil"(se umaknil iz postopka predaje), zato mu je 10. 10. 2023 na podlagi določbe drugega odstavka 29. člena Dublinske uredbe podaljšala rok za predajo na 18 mesecev in o tem obvestila odgovorno državo članico. Tožena stranka v zvezi s tem navaja, da je bilo njeno ravnanje razumljiva posledica tožnikovega nespoštovanja obveznosti, zato ne predstavlja kršitve določb Ustave. Nacionalna zakonodaja in Dublinska uredba ne predpisujeta obveščanja tožnika o podaljšanju roka za predajo odgovorni državi članici, pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča RS pa ne zadrži izvršitve Sklepa. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1313/2024 pa navaja, da ta še ni pravnomočna, saj je zoper njo vložila pritožbo. Sodišču predlaga tudi, da naj poprave tožbe ne upošteva.

K I. točki izreka

8.Tožba ni dovoljena.

9.Sodišče najprej pojasnjuje, da je tožnika pozvalo na popravo tožbe skladno s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1, saj tožba ni bila razumljiva in ni bilo jasno, kakšno pravno varstvo zahteva. Tožnik je nato ravnal po pozivu sodišča in tožbo pravočasno popravil, sodišče pa je ugotovilo, da je sposobna za obravnavo. Zato ni podlage, da popravljene tožbe ne bi upoštevalo.

10.Po določbi tretje alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 se lahko s tožbo zahteva izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka), ki se vloži v primeru, ko tožniku upravni akt ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku (tretji odstavek 5. člena ZUS-1). Tožbo zaradi molka organa je mogoče vsebinsko obravnavati le, če so za to izpolnjeni vsi z zakonom določeni procesni pogoji. Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora namreč sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče tožbo med drugim s sklepom zavrže, če je vložena prezgodaj (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

11.Procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa so določene v 28. členu ZUS-1 in morajo biti izpolnjene že ob vložitvi tožbe, sicer je ta preuranjena. Tretji odstavek v zvezi z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1 predpisuje, da sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena vloga zavrnjena, če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo ni pritožbe, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh.

12.V tej zadevi gre v skladu z določbo drugega odstavka 70. člena ZMZ-1 za enostopenjski upravni postopek, v katerem mora pristojni organ po določbi prvega odstavka 47. člena ZMZ-1 odločiti v najkrajšem možnem času, razen če bi to vplivalo na ustreznost in celovitost obravnavanja, pri čemer v rednem postopku odloči najkasneje v šestih mesecih od vložitve prošnje, v pospešenem postopku pa najkasneje v dveh mesecih od vložitve prošnje.

13.Tožnik je skladno z navedeno pravno podlago vložil tožbo, v kateri navaja, da naj bi tožena stranka 10. 10. 2023 podaljšala rok za njegovo predajo Republiki Hrvaški na 18 mesecev, brez da bi ga o tem obvestila in mu dala možnost, da se izjavi. Ker je zanj taka odločitev sporna, želi da mu tožena stranka o tem izda upravni akt. S tem v zvezi trdi, da je na toženko po pooblaščencu 6. 2. 2024 naslovil poziv za izdajo tega, a tožena stranka nanj vse do vložitve tožbe ni odgovorila, niti upravnega akta ni izdala.

14.Sodišče tožniku glede tega, da je v konkretni zadevi izpolnil pozivno dolžnost, ni moglo slediti.

15.Tožnik v tožbi trdi, da je šele iz odgovora Varuha človekovih pravic z dne 30. 4. 2024 izvedel, da naj bi mu tožena stranka rok za predajo Republiki Hrvaški podaljšala na 18 mesecev. To dejstvo v postopku ni bilo prerekano, zato se šteje za priznano (214. člen Zakona o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1). Že zato poziv z dne 6. 2. 2024 (priloga A3) ne more predstavljati poziva po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1. Tožnik sam pove, da je za okoliščino podaljšanja roka izvedel skoraj tri mesece kasneje. Ni torej logično, da bi toženko pozival na izdajo upravnega akta glede podaljšanega roka za predajo, če ta okoliščina takrat ni bila v ničemer sporna oz. zanjo sploh ni vedel. Da ni šlo za tak poziv, pa izhaja tudi iz vsebine dopisa z dne 6. 2. 2024. Tožnik v njem toženo stranko le obvešča o dejstvu, da je odgovornost za obravnavo njegove Prošnje, ker je od prejema odgovora Republike Hrvaške glede sprejema odgovornosti poteklo več kot šest mesecev, prešla na Republiko Slovenijo in prosi za čimprejšnjo obravnavo. Pri tem ne navaja, da je tek šest mesečnega roka kakorkoli sporen, ali da ni bil obveščen o njegovem podaljšanju in da zato od tožene stranke zahteva, da v roku nadaljnjih 7 dni izda upravni akt o tem (konkretnem) dejstvu. To je akt, kot ga zdaj zahteva s predmetno tožbo (toženka naj ugotovi, ali je šest mesečni rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški iz drugega odstavka 29. člena Dublinske uredbe podaljšan ali ne).

16.Sodišče je po ugotovitvi, da procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1 za vložitev tožbe zaradi molka organa niso izkazane, tožbo zavrglo kot preuranjeno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

17.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. V tej zadevi je sodišče odločilo le o stroškovnem zahtevku tožnika, saj tožena stranka povračila stroškov postopka ni priglasila.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia