Jedro

Podpisana vročilnica ima res značaj javne listine, saj dokazuje, da je bilo opravljeno vročanje pošiljke naslovniku, vendar pa kot takšna ne izkazuje, da je naslovnik vročilnico tudi dejansko podpisal. V konkretnem primeru podpisi tožnika na drugih listinah izkazujejo utemeljen dvom o pristnosti podpisa na sporni vročilnici, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo vročanje pošiljke tožniku s strani poštarja pravilno izvedeno, preuranjena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2011, ki jo je podala tožena stranka tožniku, nezakonita, zaradi česar se odpravi; zavrnilo je zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2010 še traja; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati delovno dobo ter vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 4. 1. 2012 dalje; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni izplačati vse mesečne plače za čas od 4. 1. 2012 dalje do vrnitve na delo, v višini plače pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ter z upoštevanimi zakonskimi in drugimi povečanji plače tako, da od mesečne bruto plače v višini ... EUR za tožnika odvede davke in prispevke, neto znesek pa plača na račun tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače (ki zapade v plačilo 5. dan v mesecu) dalje do končnega plačila, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Tožnik se je zoper sodbo pravočasno pritožil in sicer po pooblaščencu ... ter po pooblaščencu odvetniku ..., iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in sprem.), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in sprem.) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da mu s strani pošte ni bilo pravilno vročeno vabilo za zagovor skladno z določbo 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in sprem.), ki zahteva osebno vročitev. Sodišče je verjelo izpovedbi poštarja A.A., ki je opravil vročanje pošiljke tožene stranke. Vendar trdi, da takrat poštarju, ki naj bi opravil vročitev, sprejema pošiljke ni podpisal. Dokazno breme, da je bila vročitev pravilno opravljena, je na delodajalcu. Sodišče ni imelo nobenih razlogov za ugotovitev, da mu je poštar 8. 12. 2011 pravilno vročil pošiljko. V tej zvezi je preuranjeno štelo, da poštar ni dopustil nobene možnosti, da bi se pri vročanju zmotil ali kakorkoli ravnal v nasprotju z običajnim načinom raznašanja. Ne vzdrži tudi ugotovitev sodišča, da se je tožena stranka poslužila vročanja s strani pošte, ker po službeni dolžnosti mora znati vročati. Tožnik se za nazaj ni mogel spomniti, če je bil kritičnega dne doma, ko naj bi prejel sporno pošiljko. Sodišče bi moralo v dvomu zaradi ugotovitve identitete in pristnosti njegovega podpisa v postopek pritegniti izvedenca grafološke stroke, saj vztraja na tem, da vročilnica ne vsebuje njegovega podpisa, temveč podpis tretje oziroma neznane osebe, kar bi moralo sodišče v celoti preizkusiti. Poleg tega se ne strinja tudi z ugotovitvijo o dokazanih kršitvah iz delovnega razmerja. V postopku ni bilo zanesljivo ugotovljeno, če je dejansko do dne 16. 11. 2011 preko svojega računalnika nezakonito vstopal v poštni predal BCC ter odpiral pošto sodelavcev, ki naj bi jo zlorabljal. Poleg tega dvomi, če mu je tožena stranka pravočasno in v predpisanem zakonskem roku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Vročilnica je javna listina, za katero se skladno z določbo 244. člena ZPP šteje, da je resnično tisto, kar je v njej potrjeno. Tožnik se prepozno sklicuje na izvedenca grafološke stroke. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpovedbo poštarja kot verodostojno. Logično je, da se poštar, ki vsakodnevno opravlja veliko število obhodov pri strankah, ne more spominjati posamezne vročitve ali stranke. Tožniku zaradi izostanka zagovora ni bila v ničemer kršena pravica do učinkovite obrambe. Tudi sicer gre pri zagovoru za neformalni postopek, o katerem se je že izrekla sodna praksa. Iz poročila družbe, ki je opravila pregled spornega dostopa do poštnega predala BCC, izhaja, na kakšen način in v kakšnem obsegu je tožnik vstopal in odpiral v elektronska sporočila sodelavcev. V sporu je dokazala, da je tožniku pravilno in iz utemeljenih vsebinskih razlogov izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja, če je tožnik s strani poštarja kritičnega dne dejansko podpisal in prejel vabilo za zagovor, nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je preuranjeno odločilo o zavrnitvi tožbenih zahtevkov.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih, predvsem pa po tem, ko je pridobilo dopis Pošte Slovenije, Poslovne enote ... (list. št. 26) ter zaslišalo poštarja A.A., ugotovilo, da je bila tožniku 8. 12. 2011 pravilno vročena pošiljka tožene stranke (pisna obdolžitev z vabilom na zagovor), saj je naslovnik podpisal prejem pošiljke, kot je to razvidno iz povratnice o osebnem vročanju (priloga B5). Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da poštar glede na podano izpovedbo ni dopustil nobene možnosti, da bi se pri vročanju sporne pošiljke zmotil, pri čemer tožnik na drugi strani ni dokazal, da ga kritičnega dne ni bilo na domačem naslovu, ali da bi bil pri zdravniku oziroma na sprehodu. Zato je štelo, da je tožena stranka s takšnim načinom vročanja pošiljke omogočila tožniku pravico do zagovora. Poleg tega je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožena stranka podala tožniku izredno odpoved v predpisanem roku in iz utemeljenih vsebinskih odpovednih razlogov. Vendar je tožnik ves čas postopka in v svoji izpovedbi navajal, da predložena vročilnica ne vsebuje njegovega podpisa, temveč podpis tretje neznane osebe, pri čemer je iz navedenega dopisa pošte razvidno, da ni znano, komu je bila pošiljka vročena.

Po določbi 3. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec vročiti delavcu vabilo na zagovor v skladu z določbo 87. člena ZDR. Gre za predpisano osebno vročanje pošiljke na stalnem naslovu delavca v Sloveniji. Delavec se namreč s takšnim načinom vročanja neposredno seznani s procesnimi dejanji delodajalca, v konkretnem primeru glede postopka odpovedi pogodbe, s čimer je zagotovljena njegova pravica do obrambe. Vendar pritožbeno sodišče glede na oporekanje tožnika, da je dejansko podpisal sporno vročilnico, in da gre pri njej za podpis druge osebe (primerjava s podpisom v pogodbi o zaposlitvi – priloga A1 in podpisa na pooblastilu – list. št. 3), dvomi, če je na vročilnici tožnikov podpis res pristen. Tožnik je pravočasno opozoril na takšno dilemo. Na poravnalnem naroku je (list. št. 19) predlagal sodnega izvedenca grafološke stroke, ki naj bi potrdil, da takrat ni podpisal sporne povratnice. Sodišče prve stopnje tožnikovemu dokaznemu predlogu ni sledilo, tudi ni obrazložilo, zakaj ga ni štelo za potrebnega. Takšna postopkovna opustitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj vpliva na zakonitost sodbe.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ima sicer podpisana vročilnica res značaj javne listine, saj dokazuje, da je bilo opravljeno vročanje pošiljke naslovniku, vendar pa kot takšna ne izkazuje, da je lahko naslovnik vročilnico tudi dejansko podpisal. Posebno v konkretnem primeru, ko podpisi tožnika na že navedenih drugih listinah izkazujejo utemeljen dvom o pristnosti podpisa na sporni vročilnici. Iz teh razlogov je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo v konkretnem primeru vročanje pošiljke tožniku s strani poštarja pravilno izvedeno, še preuranjena. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se tako pomembna dejstva ugotovijo v prvostopenjskem postopku. V kolikor bi jih obravnavalo le pritožbeno sodišče, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče pridobiti mnenje izvedenca grafološke stroke glede ugotovitve pristnosti spornega tožnikovega podpisa na vročilnici. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko preizkusilo zakonitost odpovedi pogodbe in o tožnikovih zahtevkih ponovno razsodilo, kakor tudi o pritožbenih stroških, glede katerih je odločitev pridržana za končno sodbo (3. odstavek 165. člena ZPP).