Jedro

Za dopustnost zasega je bistveno izpolnjevanje pogojev, ki jih določa 220. člen ZKP, ne pa vprašanje lastništva stvari, ki se zasežejo. Zasežejo se lahko komurkoli, tudi lastniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

**Uvodno**

1. Tožnik v tem postopku od toženke zahteva plačilo odškodnine. Trdi, da je nekdanji lastnik prikolice, ki jo je policija zasegla, nato je ni vrnila njemu, ampak A. A., ki jo je štela za lastnico. Ker je bila v času odvzema prikolica vredna vsaj 25.000 EUR, mu je bila v tej višini povzročena škoda.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in tožniku naložilo, da toženki povrne vse potrebne pravdne stroške. Postavilo se je na stališče, da tožbeni zahtevek sicer ni zastaral, da pa ni utemeljen, ker tožnik lastninske pravice na prikolici ni pridobil ne na podlagi 64. čl. ne na podlagi 43. čl. SPZ,1 dokazal pa ni niti protipravnega ravnanja toženke ne ob zasegu ne ob vrnitvi prikolice.

_Navedbe v pritožbenem postopku_

3. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik. Izpostavlja, da je komisijska pogodba obstajala in je B., d. o. o., prodajo izvedla v svojem imenu. Velja 64. čl. SPZ. Tožnik je postal lastnik prikolice in mu ne bi smela biti vzeta. Sodišče je spregledalo, da 2. odst. 64. čl. SPZ primeroma (in ne kumulativno) našteva tri načine pridobitve lastninske pravice. Tožnik ni nikoli zatrjeval, da je lastninsko pravico pridobil na tretji način (to je, da jo je pridobil v posest po volji njenega lastnika), ampak je zatrjeval tretji način - da jo je kupil od prenosnika, t. j. družbe B., d. o. o., ki je dajala v okviru svoje dejavnosti takšne premičnine v promet. C. C. in D. D. sta pri tem povsem nepomembna. Če se upošteva še 4. odst. 64. čl. SPZ, je jasno, da je tožnik postal lastnik prikolice, pravice drugih oseb pa so ugasnile. Sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 140/2016 ni primerno, saj se je v njej presojala odgovornost prodajalca za stvarne napake.

Nasprotuje tudi zaključku, da od 24. 3. 2014 ni bil dobroveren. Opozarja na uradni zaznamek (B5), iz katerega izhajajo tožnikove navedbe, da se je po posvetu z odvetnikom odločil, da prikolice ne bo pripeljal v Slovenijo, ker jo je pošteno kupil. Smiselno enako je izpovedal tudi na naroku 30. 1. 2023 (da se z zasegom ni strinjal, ker je menil, da je prikolica njegova, ker jo je pošteno kupil). Zaradi tega je ostal v dobri veri.

V zvezi s protipravnim ravnanjem navaja, da problem ni zaseg prikolice, ampak njeno vračilo. Toženka oz. policija bi namreč morala prikolico vrniti tožniku in ne A. A. Opozarja na svoje navedbe, da je toženka z vračilom zaščitila interese nemške lastnice na škodo lastnega državljana, ki je ves čas trdil, da je lastnik po kar dveh temeljih. Slovenski organi so torej ignorirali slovensko zakonodajo. Če že, bi morala biti na uveljavljanje odškodnine od prodajalca napotena nemška lastnica.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

_**Presoja utemeljenosti pritožbe**_

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pravica do povračila škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem povzroči oseba ali organ, ki tako službo opravlja, je urejena v 26. čl. Ustave RS in 131. čl. OZ.2 Ker je na specifike te odgovornosti opozorilo že sodišče prve stopnje v tč. 22 do vključno 26, pritožbeno sodišče tega ne ponavlja.

7. Za odločitev o konkretnem zahtevku je bilo med drugim relevantno vprašanje, ali je tožnik lastnik zasežene prikolice, ki mu ni bila vrnjena. V kolikor namreč tožnik ni bil njen lastnik, za uveljavljanje odškodnine ni aktivno (stvarno) legitimiran, saj zaradi ravnanj, ki jih očita toženki, ni mogel biti oškodovan.3

8. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da tožnik lastninske pravice s priposestvovanjem ni pridobil, saj najmanj od 24. 3. 2014 ni bil več dobroveren. Do takrat pa se priposestvovalna doba iz 1. odst. 43. čl. SPZ še ni iztekla. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil 24. 3. 2014 tožnik seznanjen z ugotovitvami policije (glede ponarejenega prometnega dovoljenja ter s sumom, da je tudi sama prikolica predmet kaznivega dejanja). Drži sicer, da je iz uradnega zaznamka z dne 24. 3. 2014 razvidno tudi stališče toženca in sicer, da se je po posvetu z odvetnikom odločil, da prikolice ne bo pripeljal v Slovenijo, saj jo je pošteno kupil in jo bo še naprej uporabljal, to pa bi lahko kazalo na njegovo dobrovernost. Vendar pa pritožnik spregleda, da zaključek sodišča o nasprotnem ne temelji le na vsebini uradnega zaznamka, ampak tudi na ugotovitvah o njegovem nadaljnjem ravnanju, ko je soglašal, da se ponaredi številka šasije prikolice in ko je sklenil fiktivno prodajno pogodbo. V kolikor bi bil resnično prepričan, da je lastnik, zagotovo ne bi ravnal na opisan način.

9. Tožnik je trditev o lastninski pravici oprl tudi na določbo 64. čl. SPZ.4 V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo izpolnjenost vseh predpostavk iz 1. odst. te določbe, a je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da prenosnik ni pridobil prikolice v posest po volji njenega lastnika.

10. Pritožnik v zvezi s tem utemeljeno izpostavlja, da ni nikoli trdil, da bi lastninsko pravico pridobil zato, ker je prenosnik pridobil premičnino v posest po volji njenega lastnika, ampak je trdil, je prikolico kupil od družbe B., d. o. o., ki se je ukvarjala s tovrstno dejavnostjo (prodajo vozil).5 Pritožbeno sodišče soglaša, da je s tem zatrjeval izpolnjenost drugega (alternativno določenega) pogoja iz 2. odst. 64. čl. SPZ. Ugotavlja tudi, da toženka tem trditvam ni obrazloženo ugovarjala.

11. Ker izpolnjenost pogojev po 1. odst. 64. čl. SPZ v pritožbenem postopku ni sporna, trditev o izpolnjenosti drugega (alternativno določenega) pogoja po 2. odst. 64. čl. SPZ pa je ostala neprerekana, je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik lastninske pravice na kupljeni prikolici ni pridobil, materialnopravno napačen.

12. Sodišče prve stopnje se je, da bi utemeljilo svojo drugačno ugotovitev, sklicevalo na odločbo VS RS II Ips 140/2016, a jo je po mnenju pritožbenega sodišča razlagalo preširoko. Bistvo te odločbe je stališče, da prodajalčeva originarno pridobljena lastninska pravica na prodani premičnini ne izključi njegove odgovornosti za pravne napake iz 488. čl. OZ. V odločbi o tem, da kupec po 64. čl. SPZ lahko pridobi lastninsko pravico le, če je prenosnik pridobil posest stvari po volji njenega lastnika, ni nobenega govora. Takšno razumevanje vsebine odločbe tudi ni skladno z jasno določbo 64. čl. SPZ in tudi prakso Vrhovnega sodišča v odškodninskih zadevah, ki so podobne konkretni in v katerih je bil pri presoji vprašanja, ali je tožnik pridobil lastninsko pravico, upoštevan tudi sporni drugi (alternativno določen) pogoj iz 2. odst. 64. čl. SPZ (oziroma prej 1. odst. 31. čl. ZTLR6).7

13. Ob povedanem se izkaže, da zavrnitve tožnikovega zahtevka ni mogoče utemeljevati z zaključkom, da tožnik lastninske pravice na prikolici ni pridobil. 14. Pritožbeno sodišče pa soglaša, da je zahtevek neutemeljen zato, ker tožnik ni izkazal, da je zatrjevana škoda posledica protipravnega ravnanja toženke oziroma njenega organa.

15. V pritožbenem postopku ni obrazloženo izpodbijan zaključek sodišča prve stopnje, da toženka s tem, ko je izvedla zaseg, ni ravnala protipravno. Tožnik v pritožbi vztraja le pri tem, da mu prikolica ne bi smela biti vzeta že zato, ker je njen lastnik. Ker mu je na to trditev odgovorilo že sodišče prve stopnje v tč. 29, pritožbeno sodišče pa z razlogi soglaša, jih ne ponavlja. Ponovno poudarja le to, da je za dopustnost zasega bistveno izpolnjevanje pogojev, ki jih določa 220. čl. ZKP,8 ne pa vprašanje lastništva stvari, ki se zasežejo. Zasežejo se lahko komurkoli, tudi lastniku.9

16. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo, da toženki oziroma njenim organom protipravnega ravnanja (ali opustitve) ni mogoče očitati niti v fazi, ko je bila prikolica vrnjena in to ne tožniku, ampak A. A., to je osebi, ki ji je bila prikolica odtujena.

17. Sodišče prve stopnje je bistvo tožnikovih trditev v zvezi s protipravnostjo pravilno povzelo. Protipravno ravnanje naj bi bilo podano, ker je bila prikolica zasežena in mu ni bila vrnjena.10 V vlogi z dne 15. 11. 2022, ki jo pritožnik omenja v pritožbi, je sicer dodatno navedel, "da je toženka z vračilom prikolice zaščitila interese nemške lastnice, vse na škodo lastnega državljana, to je tožnika. Ta ves čas trdi, da je bil lastnik prikolice in da mu ne bi smela biti vzeta...", a s tem svojega osnovnega očitka ni ne spremenil ne dopolnil. 18. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik ne izpodbija, izhaja, da je bila prikolica vrnjena 21. 10. 2015 A. A., po njenem pooblaščencu. Gre za osebo, ki ji je bila prikolica odtujena in se je pred njenim vračilom izkazala kot lastnica. Kot je utemeljeno izpostavilo sodišče prve stopnje, tožnik ni ponudil nobenega razloga, zakaj bi na strani toženke v času vrnitve obstajal kakršenkoli razlog za dvom, da je lastnica prikolice A. A. in da je njen lastnik tožnik oziroma razlog, ki bi narekoval dodatno preverjanje lastništva vozila. Tožnik tako ni trdil, da bi svojo lastninsko pravico v času pred vrnitvijo prikolice sploh skušal dokazati. Ugotovljeno je, da tožnik policiji komisijske pogodbe (na kateri temelji zaključek tega sodišča o originarno pridobljeni lastninski pravici) v (pred)kazenskem postopku ni predložil. Zgolj to, da je policija vedela, da je prikolico kupil in plačal in da je bil (vsaj do nadaljnje odtujitve) evidentiran kot njen lastnik, zaključka, da je njen lastnik, ni omogočalo. Celo več. V času zasega (14. 4. 2015) in vračila (21. 10. 2015) niti njen formalen lastnik ni bil več, saj je prikolico v marcu 2015 odtujil E. E., pred tem pa dopustil, da se na njej ponaredi številka šasije. To ravnanje je privedlo celo do tega, da je bil zoper njega začet kazenski postopek, ki je bil zaradi umika obtožbe ustavljen šele v novembru 2018 in sicer zato, ker je bilo zbrane dokaze treba izločiti iz spisa. To, da je toženka v takih okoliščinah prikolico vrnila A. A., ki je lastninsko pravico izkazala, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni nepravilnega ravnanja, še manj pa ravnanja, pri katerem bi šlo za očitno in grobo kršitev prava ali običajnih metod dela.

19. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP izpodbijano sodbo potrdilo.

20. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Stvarnopravni zakonik. 2 Obligacijski zakonik. 3 Glej odločbe VS RS II Ips 275/2000, II Ips 196/2004, II Ips 442/2007, II Ips 482/2009 ter odločbe VSL II Cp 1612/2014, II Cp 2825/2016 in II Cp 2432/2017. 4 64. čl. SPZ se glasi: _(1) Lastninska pravica na premičnini se pridobi, tudi če prenosnik ni imel pravice razpolagati s stvarjo, če je pridobitelj v trenutku izročitve v dobri veri in če je pridobil stvar na podlagi odplačnega pravnega posla in so izpolnjeni drugi pogoji iz 40. člena tega zakona. (2) Lastninska pravica se pridobi na način iz prejšnjega odstavka samo, če je bila premičnina prodana na javni dražbi, če prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti takšne premičnine v promet ali če je prenosnik pridobil premičnino v posest po volji njenega lastnika. (3) Če je bila izročitev opravljena s posestnim konstitutom, pridobitelj pridobi lastninsko pravico takrat, ko mu prenosnik izroči stvar v neposredno posest, razen če takrat ni več v dobri veri. (4) S pridobitvijo lastninske pravice po določilih prejšnjih odstavkov ugasnejo vse druge pravice na stvari, če je pridobitelj v dobri veri mislil, da te pravice ne obstajajo. (5) Prejšnji lastnik lahko v enem letu od prenehanja lastninske pravice zahteva od pridobitelja, naj mu premičnino proda po prometni ceni, če ima ta zanj poseben pomen._ 5 Glej navedbe v tč. III tožbe (list. št. 2). 6 Zakon temeljnjih lastninskopravnih razmerjih. 7 Glej na primer odločbo VS RS II Ips 196/2004. 8 Zakon o kazenskem postopku. 9 Glej tudi odločbo VS RS II Ips 70/2008 in odločbi VSL II Cp 960/95 in II Cp 2017/2015. 10 Glej navedbe v pripravljalni vlogi z dne 19. 4. 2022 (list. št. 19) in na prvem naroku 7. 11. 2022 (list. št. 34).