Jedro

ZIKS-1 ne določa razlogov za premestitev v oddelek s svobodnejšim režimom, temveč pogoj za tako premestitev, tj. oceno, da obsojenec takega režima ne bo zlorabil. Po 2. odstavku 81. člena ZIKS-1 o premestitvi obsojenca v okviru istega zavoda odloča direktor zavoda po tem, ko dobi mnenje vodje oddelka v katerem obsojenec prestaja kazen zapora. Gre za uporabo instituta prostega preudarka, pri tem pa je direktor zavoda vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu. V obravnavanem primeru sodišče ne more preveriti uporabe prostega preudarka, ker ocenjuje, da izpodbijana odločitev ni obrazložena tako, da bi bilo mogoče preizkusiti, ali so bila ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki so podlaga za odločanje po prostem preudarku, in ali je bil ta preudarek uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba direktorja ZPKZ Dob pri Mirni št. 720-203/2009/40 1214008 z dne 20. 12. 2010 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške upravnega spora v višini 80 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 4. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločitvijo direktor ZPKZ Dob pri Mirni (v nadaljevanju prvostopenjski organ) v ponovnem postopku ni ugodil prošnji tožnika za premestitev iz IV. Oddelka obsojencev zaprtega dela ZPKZ Dob v Polodprti oddelek Slovenska vas. V obrazložitvi navaja, da zdravstveno stanje, ki ga navaja tožnik, ni zakonski pogoj ali razlog za premestitev v svobodnejši režim. Sklicuje se na prvi odstavek 80. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS št. 110/06-UPB in naslednji – v nadaljevanju ZIKS-1) in pojasnjuje, da se v polodprte režime premešča obsojence, ki so osebnostno urejeni in za katere je podana ocena, da takega režima ne bodo zlorabljali. Navedeno naj bi se ugotavljalo na podlagi ravnanj obsojenca v zavodu, z upoštevanjem pravil in primernim obnašanjem med koriščenjem zunajzavodskih ugodnosti, pri podeljevanju katerih naj bi bilo treba upoštevati načelo postopnosti.

Svojo odločitev v konkretnem primeru utemeljuje z ugotovitvami, da tožnik zaporno kazen prestaja prvič, da kazni zapora ni nastopil sam, da je 1. 12. 2010 prestal 42,1 % deleža kazni, da je nastanjen v bolniški sobi v I. oddelku obsojencev, da njegovo stanje spremlja zdravstvena služba in da v zadnjem obdobju odklanja razgovore s strokovnimi delavci, da tožnik ni vključen v psihološko obravnavo, ker je nekritičen do storjenega kaznivega dejanja, da oškodovanki ne plačuje škode, da je med prestajanjem kazni nekajkrat kršil Hišni red zavoda, zaradi česar so bile podane prijave disciplinskih kršitev in izpeljan disciplinski postopek, da ima še odprt kazenski postopek, da ni aktivno prizadeven, da ne dosega uspehov pri izpolnjevanju osebnega načrta in da mu še niso podeljene zunajzavodske ugodnosti po 77. členu ZIKS-1, ki kažejo na določeno stopnjo doseženega zaupanja, da obsojeni ugodnosti ne bo zlorabil. V skladu z drugim odstavkom 81. člena ZIKS-1 je bilo pridobljeno mnenje vodje Polodprtega oddelka, ki premestitvi nasprotuje.

Drugostopenjski organ je kot neutemeljeno zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločitev. Po mnenju drugostopenjskega organa je na to, ali bo obsojenec zlorabil svobodnejši režim prestajanja kazni, mogoče sklepati na podlagi različnih pokazateljev, kot so npr. osebna urejenost obsojenca, način življenja na prostosti, družinske razmere, morebitno izmikanje nastopu kazni, odprti kazenski postopki, povratništvo in podobno, kar naj bi organ prve stopnje pri svoji odločitvi tudi upošteval. Poleg tega naj tudi iz podatkov osebnega spisa ne bi izhajalo, da bi si tožnik aktivno prizadeval in dosegal rezultate pri izpolnjevanju osebnega načrta. Zgolj varnostna ocena, da tožnik ni begosumen, pa po mnenju pritožbenega organa ne zadošča za oceno, da tožnik svobodnejšega režima dejansko ne bo zlorabil. Zavrnil je tudi tožbena očitka o neobrazloženosti izpodbijane odločitve in o kršenju načela zaslišanja strank.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev upravnega postopka. Izpodbijana odločitev naj bi bila izdana v nasprotju z določbami Kazenskega zakonika (KZ-1), Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP), Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 80/99 in naslednji – v nadaljevanju ZUP). Kršene naj bi mu bile tudi človekova pravica do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave v zvezi z 72. členom Ustave in pravica do varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave v zvezi z varstvom osebnih podatkov iz 38. člena Ustave. Opisuje potek upravnega postopka, ki je trajal od 29. 4. 2010, ko je vložil prošnjo, do zadnje odločitve pritožbenega organa. Zaradi pravice do zdravstvenega varstva sodišču predlaga, naj odloči v sporu polne jurisdikcije, saj naj bi mu novi postopek pri toženki prizadel „dodatne bolečine – težko popravljivo škodo“. Navaja, da je prošnjo za premestitev iz zaprtega v polodprti oddelek zavoda dal iz več razlogov: zdravstvenih, zaradi ogroženosti pred drugimi obsojenci, boljših možnosti za zaposlitev, pridobitve lastnih sredstev za odplačevanje odškodnine oškodovanki, zaradi bivanja v oddelku brez drog in zaradi zagotovitve enakih možnosti za reševanje življenjske situacije ter zaradi udeležbe v upravnih postopkih.

Med drugim meni, da izpodbijana odločitev temelji na neresničnih podatkih in napačni interpretaciji pravnih norm. Navaja, da je bil na prestajanje zaporne kazni priveden s hospitalizacije v psihiatrični bolnici Vojnik. Sklicuje se na številna mnenja lečečih zdravnikov, zdravniškega konzilija, zavodskega psihiatra in sodnega izvedenca, iz katerih naj bi izhajal predlog za premestitev v milejši režim prestajanja kazni. Z razlago, da zdravstveno stanje ni zakonski pogoj ali razlog za premestitev, naj bi bilo kršeno legalitetno načelo. V zvezi s tem se sklicuje na pravico pacienta, da se brez odlašanja ukrene vse potrebno za odpravo ali največjo možno ublažitvijo bolečin in drugega trpljenja, povezanega z njegovo boleznijo (39. člen ZPacP) in na določbe 85. člena KZ-1, ki določajo, da je treba varovati obsojenčevo telesno in duševno celovitost in zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo ter v zvezi s tem na 51. in 72. člen Ustave. Da je zdravstveno stanje razlog za premestitev naj bi izhajalo tudi iz 79. in 24. člena ZIKS-1. Zato tožnik meni, da mu je z izpodbijano odločitvijo kršena pravica do zdravstvene oskrbe, ki mu gre po 51. členu Ustave. V zvezi s tem se sklicuje še na 18., 32. in 34. člen Ustave in meni, da bi organ moral poseg v pravico iz 51. člena Ustave presojati po strogem testu sorazmernosti.

Meni, da je prvostopenjski organ pri odločanju o premestitvi nepravilno upošteval pogoje, ki se nanašajo na podeljevanje ugodnosti, saj naj bi pri premestitvi ne šlo za ugodnost, temveč za zagotavljanje osnovnih pogojev za dostojno prestajanje kazni z najmanj obremenjujočim sredstvom za dosego želenega cilja. Poleg tega naj bi bile navedbe v obrazložitvi v nasprotju z dejstvi. Na prestajanje kazni je bil pripeljan z zdravljenja po navodilih zdravnikov, zato naj ne bi šlo za izmikanje nastopu kazni. Sklicevanje na odprt kazenski postopek naj bi bilo pavšalno in nerelevantno. Meni, da ocena njegove nekritičnosti do storjenega kaznivega dejanja pomeni kršitev drugega odstavka 21. člena Ustave, ki prepoveduje izsiljevanje priznanja. Tako pogojevanje psihološke obravnave naj bi bilo nedopustno in tudi nemogoče, ker se odnos do kaznivega dejanja ugotavlja med psihološko obravnavo. Ker zavod ne omogoča zadostnega števila delovnih mest, naj bi bil argument, da tožnik škode oškodovanki ne plačuje, nerazumen, tožnik pa je bolnik in zato nezmožen za pridobivanje lastnih sredstev za odplačevanje škode. Poleg tega je tožnik plačevanje odškodnine navedel kot razlog za premestitev. Trditev, da tožnik ni aktivno prizadeven in da ne dosega rezultatov pri izpolnjevanju osebnega načrta naj bi bila le formalizem, saj gre po vsebini za prej navedene okoliščine, ki jih zavod ustvarja sam, tožnik pa naj nanje ne bi imel vpliva.

Tudi navedbe o kršitvah hišnega reda naj ne bi držale, saj naj bi temeljile na „falzificiranih“ podatkih v osebnem spisu tožnika, dokumentacija o disciplinskih kršitvah pa naj ne bi obstajala. Šlo naj bi za kršitev pravice do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave in za obrekovanje ter s tem za kršitev pravice iz 21. člena Ustave.

Meni, da zakonodaja enači ali povezuje zlorabo svobodnejšega režima le s pobegom in ne širše ali na splošno, kot naj bi to napačno interpretiral zavod. Ker ni begosumen in ker ponovitvena nevarnost ni izkazana, toženka po tožnikovem mnenju ni imela utemeljenega razloga, da njegovi prošnji ni ugodila. Izpodbijana odločitev naj bi bila samovoljna in naj se je ne bi dalo preizkusiti. Prvostopenjski organ naj ne bi sledil ustavnemu načelu sorazmernosti. Druge okoliščine, ki so lahko upoštevne, pa naj bi že same po sebi narekovale pozitivno rešitev tožnikove prošnje oziroma tožbe. To naj bi izhajalo iz psihiatričnih mnenj in njegovega CV, ki ga je potrdila republiška izpitna komisija za nacionalno poklicno kvalifikacijo.

Tožnik trdi tudi, da so o njegovi prošnji odločale osebe, ki bi morale biti izločene, kar pa naj bi tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ zavrnila zgolj z navedbo, da okoliščine za izločitev niso izkazane, kljub temu, da glede na ravnanje teh oseb obstaja resen dvom v njihovo nepristranskost. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano določbo spremeni tako, da se njegovi prošnji za premestitev v polodprti oddelek zavoda ugodi in prepove nadaljnje kršenje tožnikove človekove pravice do zdravstvenega varstva iz 51. člena v zvezi z 72. členom Ustave, ter naj prepove nadaljnje kršenje tožnikovih človekovih pravic iz 21. in 38. člena Ustave tako, da zavodu naloži blokiranje ali izbris podatkov oziroma dokumentov v tožnikovem spisu, ki omenjajo disciplinske postopke ali problematiko, ki ne temelji na pravnomočno zaključenih disciplinskih postopkih in o tem obvesti vse uporabnike osebnih podatkov, ki jim je posredoval tožnikove osebne podatke. Sodišču predlaga tudi, naj toženki naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se tožnika začasno premesti v oddelek zapora s svobodnejšim režimom – Polodprti oddelek Slovenska vas, toženki naloži odstranitev aktov iz tožnikovega osebnega spisa, ki omenjajo disciplinske postopke ali problematiko, ki nima podlage v „aktih iz pravnomočno zaključenih disciplinskih postopkov“, ter s katero „ugovor ne zadrži izvršitve začasne odredbe“ in ki „še velja 15 dni po pravnomočno zaključenem upravnem sporu oz. upravnem postopku“ ter odloči, da so stroški začasne odredbe stroški upravnega spora oz. upravnega postopka. V razlogih za izdajo predlagane začasne odredbe navaja, da mu ni zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba, kar naj bi se odražalo z nenehnimi hudimi bolečinami in trpljenjem. Ker ZPKZ ne upošteva ugotovitve in opozorila stroke, naj bi tožniku nastajale dolgoročne posledice oziroma težko popravljiva škoda. Ker ni begosumen, meni, da so izpolnjeni pogoji za predlagano začasno ureditev stanja, da se odvrnejo hujše zdravstvene posledice, ki jih ni mogoče odpraviti. Ker so napačni podatki, ki jih ZPKZ uporablja, napačna osnova za sprejemanje odločitev v škodo tožnika, meni, da je upravičena tudi prepoved njihove uporabe. Meni, da njegova premestitev in izločitev uradnih dokumentov z netočnimi podatki iz njegovega osebnega spisa za toženko oziroma za javno korist ne pomeni nobene škode ali nevarnosti.

Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks, saj je že dolgo časa na prestajanju zaporne kazni, zaradi česar nima prihodkov in premoženja.

K 1. točki: Tožba je utemeljena.

Predmet obravnavane tožbe je odločitev, da se ne ugodi tožnikovi vlogi za premestitev iz zaprtega v polodprti oddelek ZPKZ Dob pri Mirni. Na podlagi prvega odstavka 80. člena ZIKS-1 se lahko obsojenca, ki prestaja kazen zapora v zavodu ali njegovem oddelku s strožjim režimom, premesti v zavod ali v njegov oddelek s svobodnejšim režimom, če se oceni, da ne bo zlorabil takega položaja. Zakon torej ne določa razlogov za premestitev v oddelek s svobodnejšim režimom, temveč pogoj za tako premestitev, tj. oceno, da obsojenec takega režima ne bo zlorabil. Po navedeni določbi ZIKS-1 torej zdravstveno stanje obsojenca ni razlog za premestitev v drugačen režim prestajanja zaporne kazni. S pravico do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena Ustave izhaja obveznost države, da vzpostavi sistem, ki omogoča materialno dostopnost zdravstvenih storitev vsem, ki jih potrebujejo, ter da zagotovi delovanje zdravstvene službe, ki je sposobna nuditi potrebne zdravstvene storitve (tako v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-277/05 z dne 9. 5. 2006). Iz te pravice torej izhaja dolžnost države, da zagotovi potrebne zdravstvene ukrepe (da gre za zagotavljanje najvišje stopnje zdravja z zdravstvenimi ukrepi izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004). Milejši režim prestajanja zaporne kazni pa ni ukrep za izvajanje zdravstvenega varstva obsojencev in ni sredstvo za zagotavljanje zdravstvene oskrbe, zato so neutemeljeni tožnikovi očitki o kršitvi pravice do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave v zvezi z 72. členom Ustave in določb ZPacP ter KZ-1. Vloga za premestitev obsojenca v oddelek s svobodnejšim režimom torej ni pravno sredstvo za zagotavljanje pravice do zdravstvenega varstva; če pa tožnik meni, da je prikrajšan za to pravico, lahko to uveljavlja s pravnimi sredstvi, ki jih ima na voljo v ta namen. Zato so neutemeljeni tudi tožbeni očitki o kršitvi legalitetnega načela. Ne gre namreč za to, da bi navedeno stališče tožnika prikrajšalo za pravico do zdravstvenega varstva in za pravico, da se ukrene vse potrebno za odpravo ali največjo ublažitvijo bolečin ali drugega trpljenja, povezanega z njegovo boleznijo ter za pravico do ustrezne zdravstvene oskrbe, temveč za to, da teh pravic ne more uveljavljati s premestitvijo v milejši režim prestajanja kazni zapora.

V svobodnejšem režimu je obsojencem med drugim omogočeno svobodnejše gibanje, vendar sodišče ne soglaša niti s tožnikovim stališčem, da je zloraba svobodnejšega režima povezana le s pobegom. Če bi taka tožnikova razlaga držala, bi morali biti vsi obsojenci, ki niso begosumni, nameščeni v oddelkih s svobodnejšim režimom. Iz ureditve izvrševanja kazenskih sankcij pa izhaja, da to ne drži in da se na prestajanje kazni v polodprte oddelke napoti obsojence glede na dolžino zaporne kazni, ki jim je bila izrečena, in če izpolnjujejo zakonske pogoje za bivanje v svobodnejšem režimu prestajanja kazni zapora (kot npr. iz 207. člen ZIKS-1). Svobodnejši režim pomeni ne le svobodnejše gibanje v dejanskem pomenu besede, temveč zaradi različnih bivalnih pogojev tudi milejše omejevanje osebne svobode. Sodišče zato pritrjuje stališču toženke, po katerem je oceno, da obsojenec ne bo zlorabil milejšega režima prestajanja kazni zapora, mogoče oblikovati na podlagi več različnih pokazateljev, kot so npr. osebna urejenost obsojenca, način življenja na prostosti, družinske razmere, morebitno izmikanje nastopu kazni, morebitni odprti kazenski postopki, povratništvo in podobno. Sodišče pripominja, da je v tem okviru mogoče upoštevati tudi zdravstveno stanje obsojenca. Vendar navedene okoliščine same zase ne zadoščajo za utemeljitev odločitve, da se prošnji obsojenca ne ugodi.

V drugem odstavku 81. člena ZIKS-1 je določeno, da o premestitvi obsojenca v okviru istega zavoda odloča direktor zavoda po tem, ko dobi mnenje vodje oddelka v katerem obsojenec prestaja kazen zapora. Gre za uporabo instituta prostega preudarka, pri tem pa je direktor zavoda vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu. Če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v upravnem sporu preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker je bil prekoračen obseg prostega preudarka ali ker je bil preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V obravnavanem primeru pa sodišče ne more preveriti uporabe prostega preudarka, ker ocenjuje, da izpodbijana odločitev ni obrazložena tako, da bi bilo mogoče preizkusiti, ali so bila ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki so podlaga za odločanje po prostem preudarku, in ali je bil ta preudarek uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen. Gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. V izpodbijani odločbi je sicer navedeno, da je tožnik nekritičen do storjenega kaznivega dejanja, da je kršil Hišni red zavoda, da ni izkazal namere po prestajanju zaporne kazni, ker da kazni ni nastopil sam, da ima še odprt kazenski postopek, da še ni vključen v psihološko obravnavo, da ne plačuje škode oškodovanki, da ni aktivno prizadeven in da ne dosega uspehov pri izpolnjevanju osebnega načrta, ter da mu še niso podeljene zunajzavodske ugodnosti zaradi neizpolnjevanja 77. člena ZIKS-1. Te navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa so po oceni sodišča presplošne, da bi bilo mogoče oceniti ali je bil obseg prostega preudarka prekoračen, oziroma ali je bil preudarek uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ni mogoče ugotoviti niti na kaj naj bi se te ugotovitve nanašale, iz česa izhajajo, predvsem pa kako naj bi vplivale na oceno, ali bo obsojenec zlorabil milejši režim.

Pravilnosti ugotovitve o disciplinskih postopkih, ki naj bi bili sproženi zaradi kršitev Hišnega reda zavoda ni mogoče preizkusiti, ker toženka teh dogodkov ne navaja, niti se ne sklicuje na odločitve o disciplinskih kršitvah. Za preostale ugotovitve pa sodišče ne more preizkusiti njihove pravne relevantnosti v konkretnem primeru. Pri tem sodišče poudarja, da je lahko že ena od naštetih okoliščin podlaga za zavrnitev prošnje, če je že na njeni podlagi mogoče sklepati na možnost zlorabe. Tako na primer na možnost zlorabe svobodnejšega režima lahko vpliva zgolj okoliščina, da je še odprt kazenski postopek za kaznivo dejanje, če so znaki očitanega kaznivega dejanja po svoji naravi povezani s svobodnejšim režimom prestajanja kazni zapora. V obravnavanem primeru pa to iz izpodbijane odločitve ne izhaja, saj prvostopenjski organ navaja zgolj dejstvo, da je en kazenski postopek še odprt. To pa za preizkus, ali je ta okoliščina pravno relevantna v obravnavanem primeru ali ne, ne zadošča. Enako velja tudi za druge ugotovitve, vključno z ugotovitvijo, da obsojencu še niso podeljene zunajzavodske ugodnosti. Organ prve stopnje sicer navaja, da se navedeno oceno ugotavlja predvsem s primernim obnašanjem in z upoštevanjem pravil med koriščenjem zunajzavodskih ugodnosti, vendar predhodna podelitev teh ugodnosti ni formalni pogoj, zato bi moral upravni organ pojasniti, zakaj neizpolnjevanje pogojev za pridobitev zunajzavodskih ugodnosti v konkretnem primeru vpliva na oceno, ali bo obsojenec zlorabil milejši režim prestajanja kazni zapora.

Glede na navedeno je sodišče tožbi na podlagi 3. točke drugega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter jo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo ZPKZ Dob pri Mirni, v ponoven postopek. Toženka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravna mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Sodišče pripominja, da v sporni zadevi ni moglo slediti tožbenemu predlogu, naj samo odloči o premestitvi po 7. členu ZUS-1. Kot je bilo že obrazloženo, gre pri odločanju o premestitvi za odločanje na podlagi diskrecijske pravice. Kadar gre za takšno podlago upravnega odločanja, sodišče nima pooblastila za sojenje v sporu polne jurisdikcije, saj je v zadevah upravnega odločanja na podlagi diskrecijske pravice (kot je bilo že prej povedano) pooblaščeno le za preizkus, ali je bila diskrecijska pravica upravnega organa uporabljena v zakonsko določenih mejah in v skladu z namenom, za katerega je podeljena (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Sodišče tudi ni sledilo tožbenemu predlogu, naj prepove nadaljnje kršenje človekove pravice do zdravstvenega varstva iz 51. člena v zvezi z 72. členom Ustave, pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena in pravice do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave, ker je tožnik vložil tožbo zoper posamični upravni akt o katerem sodišče odloča v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 in ne po 4. členu ZUS-1. Zato v obravnavani zadevi niti ni podlage za odločanje po določbah 66. člena ZUS-1. K 2. točki: Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

K 3. točki: V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje do izdaje pravnomočne odločbe, če se ta ureditev, zlasti v trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Upravno sodišče lahko torej z drugačno ureditvijo spornega pravnega razmerja tožnika pred zatrjevano težko popravljivo posledico zavaruje le za čas do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je torej obstoj tožbe v upravnem sporu. V konkretnem primeru je, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa pod točko 1, sodišče odločilo o tožbi s sodbo tako, da ji je ugodilo, kar pomeni, da je o tej tožbi pravnomočno odločeno. Ker nastopijo pravni učinki pravnomočnosti sodbe z vročitvijo stranki, v obravnavi zadevi niso izkazani formalni pogoji za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato v 2. točki izreka s sklepom zavrglo zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe.

K 4. točki: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi prvega odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/08 in naslednji – v nadaljevanju ZSZ-1), ker je na podlagi podatkov v spisu in listin, ki jih je v zvezi s predlogom za taksno oprostitev predložil sam tožnik, ki je na prestajanju zaporne kazni, ocenilo, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva za njegovo preživljanje.