Jedro

S sodbo v delovnem sporu ni prišlo do samodejne spremembe samostojne pravice, ki bi lahko vplivala na priznano socialno pravico do nadomestila, kot se predvideva pri drugače rešenem predhodnem vprašanju, temveč je šele izvršitev te sodbe povzročila določene posledice na socialnopravnem področju.

Dejstvo obračuna in plačila prispevkov od naknadno plačanih plač v letu 2011 (sicer za nazaj za plače v letu 2001) ne predstavlja novega dejstva, ki je v času odločanja o dokončni upravni odločbi že obstajalo, vendar ga upravni organ pri svoji odločitvi ni upošteval.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi toženca z dne 13. 7. 2010 in 26. 11. 2010, dovolilo obnovo postopka, končanega z določbo tožene stranke z dne 21. 3. 2005 in toženi stranki naložilo izdati odločbo v obnovljenem postopku. Toženi stranki je naložilo v plačilo tožnikove stroške postopka. Ugotovilo je, da je bil tožnikov bivši delodajalec v pravnomočno končanem delovnem sporu (sodba VDSS Pd 1305/2008 z dne 19. 11. 2009) obsojen na obračun in izplačilo premalo izplačanih plač za leta 2001-2003. Ker gre za drugače rešeno predhodno vprašanje, se mora postopek priznanja pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu (končanega z odločbo tožene stranke z dne 21. 3. 2005) obnoviti v skladu s 4. točko 260. člena in petim odstavkom 263. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji). Zato je tožena stranka nepravilno zavrgla predlog za obnovo postopka za priznanje pravice od nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Obrazložilo je, da pri ugotavljanju pokojninske osnove ne gre za samostojno pravno celoto, katere reševanje bi bilo v pristojnosti drugega organa. Pokojninska osnova ne predstavlja samostojne pravice, zato obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP ni podan.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je njegov bivši delodajalec 22. 1. 2010 plačal tožnikove prispevke za leto 2001, potem ko je uspel v delovnem sporu glede premalo izplačanih plač. Ti plačani prispevki povečujejo pokojninsko osnovo za leto 2001. Neustavno je onemogočanje priznavanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ker delovni spori trajajo tako dolgo (okoli osem let v njegovi zadevi). Uporabiti bi se morala določila ZUP, veljavna v času odločanja tožene stranke pri odločbi z dne 21. 3. 2005, ki so predvidevala daljši objektivni rok za obnovo, kot je sedaj določen po noveli ZUP-C (Ur. l. RS, št. 73/2004). Poleg tega je bilo drugače rešeno predhodno vprašanje uradne evidence tožene stranke o višini plačanih prispevkov. Obnova je zato pravočasna in dovoljena. Po izpodbijani odločbi je tožena stranka obogatena, saj se prispevki ne upoštevajo pri priznanju pravic kljub temu, da so bili plačani toženi stranki.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V skladu s 4. točko 260. člena ZUP se lahko obnovi postopek, končan z dokončno odločbo, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Glede na določbo 1. točke 260. člena ZUP se lahko obnovi dokončno končan upravni postopek, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Objektivni rok za obnovo po četrtem odstavku 263. člena ZUP je tri leta od dokončnosti odločb za primere iz 1. točke 260. člena ZUP, za primere iz 4. točke 260. člena ZUP pa se lahko obnova predlaga tudi po izteku tega roka (peti odstavek 263. člena ZUP).

8. V obravnavani zadevi je revident pravnomočno uspel v delovnem sporu z zahtevkom za razliko premalo izplačanih plač za obdobje od avgusta 2001 do marca 2003 (sodba VDSS Pdp 1305/2008 z dne 19. 11. 2009). Po navedbah revidenta je njegov bivši delodajalec plačal prispevke za leto 2001 dne 22. 1. 2010. Dne 1. 2. 2010 je revident vložil predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo tožene stranke z dne 21. 3. 2005, s katero mu je na podlagi ugotovljene invalidnosti II. kategorije priznala pravico do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. V predlogu je zatrjeval, da se bi morala v obnovljenem postopku upoštevati naknadna plačila prispevkov delodajalca za leto 2001. Predlog je prvostopenjski organ tožene stranke zavrgel kot prepozen (sklep z dne 13. 7. 2010), ker naj bi potek 3-letni objektivni rok za obnovo, drugostopenjski organ se je s takim stališčem strinjal (odločba z dne 26. 11. 2010).

9. Revizija neutemeljeno zahteva, da gre pri uspehu v delovnem sporu glede premalo izplačanih plač in posledično premalo obračunanih in izplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za primer obnovitvenega razloga po določbah ZUP v smislu drugače rešenega predhodnega vprašanja. V skladu s četrtim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Postopek ugotavljanja pokojninske osnove ni samostojno odločanje o posebni pravici, temveč le eden o elementov za priznanje pravice do starostne pokojnine - poleg npr. najbolj očitnega starostnega pogoja (36.-58. člen ZPIZ-1) - oziroma v revidentovem primeru pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu (124. člen ZPIZ/92 v povezavi s 446. členom ZPIZ-1) kot posledica invalidnosti II. kategorije. Toliko manj se lahko obravnava sodna odločitev v delovnem sporu kot drugače rešeno predhodno vprašanje, saj se v njem ne odloča o pokojninski osnovi kot o elementu priznanja neke pravice. S samo odločitvijo delovnega sodišča o pravici do premalo izplačanih plač je šele nastala dolžnost obračuna in plačila prispevkov. Kot je razvidno že iz revidentovega predloga za obnovo, pa so bili obračunani in plačani prispevki le za leto 2001 in ne za leti 2002, 2003, čeprav je revident glede plačnega zahtevka tudi v tem delu uspel. S sodbo v delovnem sporu tako ni prišlo do samodejne spremembe samostojne pravice, ki bi lahko vplivala na priznano socialno pravico do nadomestila, kot se predvideva pri drugače rešenem predhodnem vprašanju, temveč je šele izvršitev te sodbe povzročila določene posledice na socialnopravnem področju.

10. Izvršitev pravnomočne sodbe v delovnem sporu o obračunu in plačilu prispevkov tudi ne predstavlja obnovitvenega razloga po 1. alineji 260. člena ZUP. Dejstvo obračuna in plačila prispevkov od naknadno plačanih plač v letu 2011 (sicer za nazaj za plače v letu 2001) ne predstavlja novega dejstva, ki je v času odločanja o dokončni upravni odločbi že obstajalo, vendar ga upravni organ pri svoji odločitvi ni upošteval. Zato sploh ne more iti za obnovitveni razlog po 1. alineji 260. člena ZUP, ker gre za novo dejstvo, nastalo po dokončanem upravnem postopku in ne do konca le tega.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.