Jedro

Napeljevanje je naklepno vplivanje na drugega, ki pri njem povzroči odločitev, da izvrši dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja in je protipravno. Ravnanje napeljevalca mora biti takšno, da je zmožno pri storilcu izzvati odločitev za kaznivo dejanje. Navedena oblika udeležbe se lahko stori s prepričevanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem, provociranjem in podobnimi dejanji, s katerimi se vpliva na odločanje drugega. Zgolj navedba, da sta napeljevalca "predlagala" napeljevanima osebama določeno ravnanje ne kaže na vplivanje napeljevalcev na napeljevani osebi, da se odločita za izvršitev kaznivega dejanja. Izraz "predlagati", tudi ob odsotnosti navedbe abstraktnega zakonskega znaka (napeljevanja), vsebinsko ne pove nič konkretneje, zato je treba vsebino takega pojma, da bi bila njegova konkretizacija objektivno in subjektivno določna ter v tem pogledu tudi preverljiva, opredeliti v obliki in vsebini tistih in takih ravnanj, ki določajo njegovo pojavno obliko v realnosti.

Izrek

I. Pritožba pooblaščencev oškodovanca kot tožilca F.J. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom I K 68964/2019 z dne 14. 12. 2020 na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 437. členom ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca F. J. z dne 20. 12. 2019, dopolnjenega dne 31. 8. 2020 in njegovo vlogo z dne 17. 12. 2019, zoper obdolžena A. Š. in R. Š. zaradi napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 37. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev bremenijo proračun.

2. Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca F.J. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pooblaščenci uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da so razlogi izpodbijanega sklepa v točki 5 obrazložitve sami s seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje najprej navedlo, da ima obtožni predlog vse zahtevane sestavine, nato pa zaključilo, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Ni jim mogoče pritrditi. Razlogi prvostopenjskega sklepa niso sami s seboj v nasprotju, pač pa se dopolnjujejo ter tvorijo razumno in prepričljivo obrazložitev izpodbijane odločitve. Pooblaščenci očitno ne ločijo med formalnim in materialnim preizkusom obtožnega predloga. Sodnik v skrajšanem postopku, ki mu je zadeva dodeljena, je namreč dolžan po uradni dolžnosti najprej preizkusiti, ali je sodišče krajevno in stvarno pristojno, nato pa še opraviti formalni in materialni preizkus obtožnega akta. Formalni preizkus se nanaša na njegove obvezne sestavine iz prvega odstavka 434. člena ZKP. Če sodnik pri tem ugotovi, da ima obtožni predlog kakšne formalne pomanjkljivosti, ga mora s smiselno uporabo določb drugega odstavka 270. člena ZKP vrniti tožilcu v popravo. Po formalnem preizkusu sledi materialni oziroma vsebinski preizkus, ki se nanaša na obstoj procesnih in materialnih pogojev za zavrženje obtožnega predloga (prvi odstavek 437. člena ZKP).1 Gre za presojo, ali je podan kakšen razlog iz 277. člena ZKP za zavrženje obtožnega akta ali za ustavitev kazenskega postopka. V obravnavanem primeru je sodnica po prejemu obtožnega predloga ocenila, da je le-ta pomanjkljiv, ker ne vsebuje vseh sestavin iz prvega odstavka 434. člena ZKP, zaradi česar je oškodovanca kot tožilca pozvala, da ga v roku treh dni dopolni z ustreznim opisom napeljevanja h kaznivemu dejanju ter mu pri tem pojasnila, da mora biti opis napeljevanja konkretiziran z dejstvi in okoliščinami tako določno, da se lahko ugotovi h kateremu kaznivemu dejanju se napeljuje in za kateri historični dogodek gre. Prav tako ga je opozorila na posledice zamude roka. Oškodovanec kot tožilec je nato pravočasno vložil dopolnjen obtožni predlog, kateri pa po (pravilni) oceni sodišča prve stopnje ni prestal materialnega preizkusa, ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Takšno zakonito postopanje sodišča prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa povsem razumljivo pojasnjeno, zatrjevanih nasprotij pa ni mogoče ugotoviti, zaradi česar pooblaščenci neutemeljeno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Pritožniki tudi nimajo prav, ko navajajo, da je izvršitveno ravnanje obdolžencev jasno konkretizirano. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu utemeljeno zaključilo, da dejanje, kot se očita obdolženima A. Š. in R. Š. v dopolnjenem obtožnem predlogu, ni kaznivo dejanje. Opis kaznivega dejanja je najpomembnejša sestavina obtožnega akta, saj predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja ter uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v zadostni meri konkretizirani. V obravnavanem obtožnem predlogu opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 37. člena KZ-1, saj iz opisa ni razvidno napeljevanje obdolženih A. Š. in R. Š. oziroma le-to ni dovolj konkretizirano. Napeljevanje je naklepno vplivanje na drugega, ki pri njem povzroči odločitev, da izvrši dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja in je protipravno. Ravnanje napeljevalca mora biti takšno, da je zmožno pri storilcu izzvati odločitev za kaznivo dejanje.2 Navedena oblika udeležbe se lahko stori s prepričevanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem, provociranjem in podobnimi dejanji, s katerimi se vpliva na odločanje drugega.3

6. Sodišče prve stopnje je v točkah 7 in 8 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru v abstraktnem delu opisa povzet zakonski opis kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 211. člena KZ-1, ne da bi bilo navedeno tudi napeljevanje, ki se sicer očita obdolžencema. Kljub navedenemu pa je bilo, upoštevaje, da abstraktni dejanski stan ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja, potrebno presoditi, ali so dejstva in okoliščine iz zakonskega opisa kaznivega dejanja v konkretnem delu opisa dejanja opisana in konkretizirana tako, da je dejanje označeno kot historični dogodek v svoji enkratnosti in neponovljivosti, torej ali so zakonski znaki očitanega napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije (ustrezno) konkretizirani. Iz konkretnega dela opisa izhaja, da bi naj obdolženca kot fizični osebi neugotovljenega dne spomladi leta 2018 po predhodnem telefonskem klicu obdolženega A. Š. na telefonsko številko M. A., pred trgovskim centrom L. v R., M. A. in V. K. predlagala, da bo obdolženi A.Š. F.J. na podlagi zahteve M. A. in V. K. obljubil, brez namena izpolnitve, vrnitev nepremičnine na R., R. H., M. A. in V. K. pa bosta v zameno za vrnitev nepremičnine od F. J. zahtevala 50.000,00 EUR, ki si jih bodo potem med seboj razdelili, vendar sta M. A. in V. K. predlog zavrnila, zato je dejanje ostalo pri poskusu.

7. Tako oblikovan opis kaznivega dejanja ne zadošča za konkretizacijo napeljevanja. Zgolj navedba, da sta napeljevalca „predlagala“ napeljevanima osebama določeno ravnanje (da bo obdolženi A. Š. oškodovancu kot tožilcu na podlagi zahteve M. A. in V. K. obljubil, brez namena izpolnitve, vrnitev nepremičnine na R., M. A. in V. K. pa bosta v zameno za vrnitev nepremičnine od F. J. zahtevala 50.000,00 EUR, ki si jih bodo potem med seboj razdelili) ne kaže na vplivanje napeljevalcev na napeljevani osebi, da se odločita za izvršitev kaznivega dejanja. Izraz „predlagati“, tudi ob odsotnosti navedbe abstraktnega zakonskega znaka (napeljevanja), vsebinsko ne pove nič konkretneje, zato je treba vsebino takega pojma, da bi bila njegova konkretizacija objektivno in subjektivno določna ter v tem pogledu tudi preverljiva, opredeliti v obliki in vsebini tistih in takih ravnanj, ki določajo njegovo pojavno obliko v realnosti. Očitek obdolžencema, da bi naj napeljevanima osebama predlagala določeno ravnanje, ne pove ničesar o tem, kako konkretno in s kako obliko krivde bi naj obdolženca izvršila napeljevanje. Napeljevanje je namreč samostojno ravnanje napeljevalca, zato mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opiso(vanje)m ravnanj napeljevanih oseb. Ker konkretni dejanski stan ne vsebuje opisa konkretnih dejstev in okoliščin, da sta obdolženca kot sostorilca s svojim izvršitvenim ravnanjem M. A. in V. K. napeljevala h kaznivemu dejanju goljufije, niti h kakšnemu drugemu kaznivemu dejanju, je sodišče prve stopnje obtožni predlog oškodovanca kot tožilca iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP v zvezi s 437. členom ZKP pravilno zavrglo.

8. Pooblaščenci pa v pritožbi ne morejo uspeti z nejasnimi navedbami, ki so celo v nasprotju s tenorjem in obrazložitvijo obtožnega predloga, in sicer, da je iz opisa kaznivega dejanja mogoče „izluščiti“ očitek obema obdolžencema, da si s pomočjo V. K. in M. A. od oškodovanca na goljufivi način pridobita še najmanj 50.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi oziroma v tem znesku povzročita oškodovancu premoženjsko škodo. V kolikor pritožniki s tem merijo, da je v obtožnem predlogu konkretizirano kaznivo dejanje goljufije, jim ni mogoče pritrditi. Da bi obdolženca kakorkoli oškodovancu kot tožilcu lažnivo prikazovala dejanske okoliščine, iz konkretnega dejanskega stanu ne izhaja. Obdolženca, glede na opis dejanja, kot se jima očita v obtožnem predlogu, z oškodovancem kot tožilcem nista bila niti v stiku, zaradi česar so v tej smeri uveljavljane pritožbene navedbe neutemeljene. Na vse ugotovljeno pa ne more vplivati niti pritožbeno problematiziranje v smeri, da je opis kaznivega dejanja „praktično enak“, kot je bil v zahtevi za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, vloženi s strani državne tožilke. Ne samo, da opis kaznivega dejanja iz obtožnega predloga oškodovanca kot tožilca ni isti kot v zahtevi za opravo posameznih preiskovalnih dejanj okrožne državne tožilke (točka 1 razlogov izpodbijanega sklepa), pač pa je potrebno izpostaviti, da je sodnica, ki ji je bila zadeva dodeljena, ravnala v skladu s prvim odstavkom 435. člena ZKP ter, kot že rečeno, v okviru materialnega preizkusa obtožnega akta (437. člen ZKP) ocenila, da dejanje, kot se očita obdolžencema, ni kaznivo dejanje, zaradi česar ni mogoče ugotoviti, da bi sodišče prve stopnje ravnalo pristransko ali neenakopravno obravnavalo oškodovanca kot tožilca, kot se trudijo prikazati pooblaščenci.

9. Glede na navedeno, in ker konkretnega opisa dejanja v tenorju obtožnega predloga ne moreta nadomestiti niti obrazložitev obtožnega akta niti dokazno gradivo, še manj pa navedbe, ki jih pooblaščenci oškodovanca kot tožilca izpostavljajo v pritožbi zoper izpodbijani sklep, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Ker pooblaščenci s pritožbo niso uspeli, je oškodovanec kot tožilec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

1 Primerjaj mag. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 940 in 941. 2 Tako Ambrož M. v Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, GV Založba, 2014, str. 166 in 167. 3 Tako Bele I. v Kazenski zakonik s komentarjem – splošni del, GV Založba, 2001, str. 221.