Jedro

Po določilu 2. odstavka 254. člena ZUP mora organ druge stopnje v obrazložitvi odločbe presoditi vse pritožbene navedbe. Po ustaljeni upravno-sodni praksi v zvezi s tem določilom velja: če ima tožeča stranka v pritožbenem postopku pomembne pritožbene ugovore, odločba, ki ne upošteva določila 2. odstavka 254. člena ZUP, pomeni kršitev določila 25. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine A št... z dne 3.12.2003 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Mestne občine A, Mestne uprave, Inšpektorata, Mestne inšpekcije, št... z dne 16.10.2003, s katero je na podlagi določila 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP), 3. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/02, v nadaljevanju ZIN), 20. in 33. člena Odloka o organizaciji in delovnem področju Mestne uprave Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS, št. 87/99) in na podlagi 19. člena Odloka o oglaševanju (Uradni list RS, št. 87/99) tožeči stranki odredilo, da mora takoj po prejemu odločbe odstraniti objekt oziroma napravo za oglaševanje z napisom BBB, ki je nameščena na fasado poslovne stavbe BBB d.d., ... ulica št...., A. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka s sklicevanjem na določbo 19. člena Odloka o oglaševanju navaja, da gre v konkretnem primeru za oglaševanje za lastne potrebe. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožeča stranka v pritožbi navedla, da je na lastni nepremičnini v začetku julija 2003 izobesila oglasne table za lastno reklamiranje, na zaslišanju dne 30.7.2003 pa je pooblaščenec tožeče stranke navedel, da bo v roku dveh mesecev vložila zahtevane listine na pristojne organe Mestne uprave zaradi izdaje odločbe o odmeri takse. Na podlagi tega in ugotovljenih dejstev ob inšpekcijskem ogledu dne 17.3.2003 je organ prve stopnje po mnenju tožene stranke napravil pravilen sklep, in sicer da je tožeča stranka namestila oglasno tablo na zgradbo na ... ulici št ... v A, ne da bi v določenem roku (roku dveh mesecev) pristojnemu oddelku Mestne uprave, ki izda odločbo o odmeri takse, prijavila oglaševanje za lastne potrebe. V tožbi tožeča stranka navaja, da je tožena stranka z odločbo posegla v njene z zakonom zagotovljene pravice, ker je pri izdaji odločbe sledila le določbi Odloka, pri čemer pa je kljub utemeljitvi in predloženim dokazom prezrla, da je določba, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, nezakonita, le-to pa izhaja iz analogne uporabe dveh odločb Ustavnega sodišča. Tožeča stranka je na lastni nepremičnini v začetku julija 2003 izobesila oglasne table za lastno reklamiranje. Organ prve stopnje je zaslišanje tožeče stranke opravil v smislu utemeljitve tožeče stranke glede oglaševanja na lastnih nepremičninah za lastne namene z listinami, ki dovoljujejo oglaševanje po določbi 19. člena Odloka. Iz navedenega določila izhaja, da je prijava oglaševanja na lastnih prostorih za lastne namene podlaga za izdajo odločbe o odmeri takse, ki je smiselno navedbam organa prve stopnje hkrati tudi dovoljenje za oglaševanje. Tožeča stranka je že v pritožbi opozorila na nezakonitost 1. odstavka 19. člena Odloka iz naslednjih razlogov: Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-35/01-9 z dne 13.2.2003 v zvezi z vsebinsko enako določbo Odloka o postavljanju in upravljanju objektov za nameščanje obvestil in reklam na območju Mestne občine Murska Sobota odločilo, da se določbe 16., 17. in 18. člena tega odloka odpravijo, saj so nezakonite in kot take v neskladju s 3. členom Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, v nadaljevanju ZGO-1) in je bil v času veljavnosti Zakona o urejanju prostora (Uradni list SRS, št. 37/85 in nadaljnji, Uradni list RS, št. 26/90 in nadaljnji, Uradni list RS, št. 17/97 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUN), ki je veljal pred uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUreP-1), v neskladju z določbami 51. in 54. člena ZUN. Navedeno neskladje izhaja iz dejstva, da vsaka postavitev reklamnega objekta ni gradnja, za katero je potrebno pridobiti dovoljenje po 51. in 54. členu ZUN in zanjo tudi ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja ali lokacijske informacije po 3. členu ZGO-1, zato je določba Odloka, ki navedeno lokacijsko informacijo zahteva, v neskladju z zakonom. Tožeča stranka pravi, da je v konkretnem primeru organ prve stopnje tožeči stranki naložil, da izpolni vse potrebne vloge in listine za pridobitev odločbe o odmeri takse za lastno oglaševanje, to je vložitev vloge za lokacijsko informacijo o objektih in napravah za oglaševanje in vlogo za prijavo takse za lastno oglaševanje. Glede na to, da je Ustavno sodišče ugotovilo takšno neskladje z zakonom, ki se po vsebini in zahtevanih listinah za izdajo odločbe o odmeri takse za lastno oglaševanje analogno sklada z napadeno določbo Odloka Mestne občine Murska Sobota, veljavna ugotovitev o neskladnosti z zakonom posredno zadeva tudi Odlok o oglaševanju Mestne občine Ljubljana, ki se po vsebini nanaša na vložitev lokacijske informacije in izdajo odločbe o odmeri takse, ki hkrati pomeni dovoljenje oglaševanja po 19. členu navedenega Odloka. Odlok kot podlago za izdajo med drugim navaja 1. in 4. člen Zakona o komunalnih taksah (Uradni list SRS, št. 5/68 in nadaljnji, Uradni list RS - stari 18/91, Uradni list RS, št. 57/99, v nadaljevanju ZKT). Člen 19. Odloka opredeljuje oglaševanje za lastne potrebe na lastnih poslovnih stavbah in prostorih, ki ga je stranka dolžna v 15 dneh prijaviti pristojnemu oddelku, ki z odločbo odmeri takso. Na osnovi 19. člena Odloka se taksa plačuje za kakršno koli lastno oglaševanje na lastnih prostorih in tega z ničemer ne omejuje, razen z dejstvom, da je viden z javne površine. Dejansko pa 4. člen ZKT jasno določa, da se taksa plačuje za postavitev reklamnih naprav na javnih površinah in javnih prostorih. Pojem "vidnost z javne površine" ni pojem, ki bi kot tak nesporno in nedvoumno določal prostor ali površino, ki bi bila določno opredeljena. To je mogoče interpretirati šele z uporabo opomb v poseben delu: "Taksna tarifa". Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-361/96 z dne 21.10.1999 sprejelo stališče, da je obvezna razlaga sicer del norme, sama zase pa ne more biti predmet presoje, tako da opombe ni mogoče šteti kot sestavni del norme. Tako je predmet presoje le sama določba 1. odstavka 19. člena Odloka, ki pa je v neskladju z določbo 4. člena ZKT, ki določa, da se taksa plačuje za reklamne napise, objave in oglase, ki so postavljeni, pritrjeni ali kako drugače označeni na javnih mestih, določilo 19. člena Odloka pa takega oglaševanja prostorsko ne omejuje in je zato v tem delu, ki presega predmet in pogoje za predpisovanje komunalnih taks, v neskladju z navedenim členom ZKT. Tožeča stranka je ugotovila, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-201/02-8 z dne 17.3.2003 (Uradni list RS, št. 133/2003) odločilo, da se 2. točka 1. člena Odloka o komunalnih taksah Občine Postojna, kolikor se nanaša na napise, objave in druge oblike reklamnih oglasov, ki se nahajajo na zemljiščih in stavbah v zasebni lasti, razveljavi. Ustavno sodišče je tudi v navedenem primeru ugotovilo, da napadene določbe Odloka Občine Postojna presegajo predmet in pogoje, ki jih ZKT postavlja za predpisovanje komunalnih taks, ker takso predpisuje za vse reklamne napise, hkrati pa ne omejuje prostora, na katerem so ti postavljeni, pritrjeni ali drugače označeni. Po vsebini je razveljavljena določba smiselna določilom Odloka Mestne občine Ljubljana, ki je podlaga za izdajo odločbe organa prve stopnje. Tožeča stranka tako ugotavlja, da je s smiselno uporabo in razlago ustavnih odločb treba šteti, da tudi 1. odstavek 19. člena Odloka ni zakonit in ne more biti podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, zato predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izdani odločbi in dodaja, da gre v danem primeru za oglaševanje za lastne potrebe, saj je po določilu 19. člena Odloka oglaševanje za lastne potrebe oglaševanje pravnih oseb in samostojnih podjetnikov posameznikov na njihovih poslovnih stavbah in prostorih ter funkcionalnih zemljiščih in je vidno z javne površine. Drugi odstavek 19. člena Odloka določa, da je stranka dolžna pristojnemu oddelku v 15 dneh prijaviti oglaševanje za lastne potrebe, česar tožeča stranka ni storila, pristojni oddelek pa izda odločbo o odmeri takse. Glede na navedeno je tožena stranka na podlagi pooblastila v materialnem predpisu, in sicer 1. odstavku 28. člena Odloka, izdala odločbo o takojšnji odstranitvi oglasne table, kar je bila dolžna storiti ob ugotovitvi, da tožeča stranka ne plačuje takse. Glede navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ker je Odlok nezakonit, tožena stranka odgovarja, da je Odlok na podlagi katerega je odločala, veljaven materialni predpis, ki velja za območje Mestne občine A. Tožena stranka zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ni prijavil udeležbo v postopku. Tožba je utemeljena. Po določilu 2. odstavka 254. člena ZUP mora organ druge stopnje v obrazložitvi odločbe presoditi vse pritožbene navedbe. Po ustaljeni upravno-sodni praksi v zvezi s tem določilom velja: če ima tožeča stranka v pritožbenem postopku pomembne pritožbene ugovore, odločba, ki ne upošteva določila 2. odstavka 254. člena ZUP, pomeni kršitev določila 25. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03 in 69/04), ki vsakomur zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Pravica do učinkovitega pravnega sredstva je stranki kršena, če izpodbijana odločba nima utemeljitve o zavrnitvi ključnih pritožbenih ugovorov. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se tožena stranka ni opredelila do pritožbenega ugovora, ki se nanaša na dve Ustavni odločbi v zvezi z Odlokom o oglaševanju, ki ga je tožena stranka uporabila v konkretnem primeru in ga tožeča stranka ponavlja v tožbi. Po presoji sodišča gre za pomemben pritožbeni ugovor, na katerega bi morala tožena stranka odgovoriti že v izpodbijani odločbi glede na to, da ga je tožeča stranka uveljavljala v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala odgovoriti na navedeni tožbeni ugovor in v okviru tega ugotoviti, ali je sprožen postopek za presojo ustavnosti Odloka o oglaševanju, in glede tega zavzeti argumentirano stališče oziroma ugotoviti, ali je tožeča stranka vložila pobudo za presojo ustavnosti Odloka o oglaševanju. Po ustaljeni upravno-sodni praksi mora tožena stranka odgovoriti na vse pritožbene navedbe, kajti tega v odgovoru na tožbo tožena stranka ne more več dopolnjevati. Glede na navedeno je sodišče na podlagi določila 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 64/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) izpodbijano odločbo odpravilo in jo v skladu z 2. odstavkom citiranega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati nov upravni akt. Pri tem je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. členu ZUS).