Jedro

Ker toženec ni uspel dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, je zahtevek zavarovalnice za povračilo izplačane odškodnine utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe za znesek 39.384,38 EUR s sklepom ustavilo postopek (I. točka izreka odločbe). S sodbo pa je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 4.624,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje razvidno iz II. točke izreka sodbe. Hkrati je odločilo (III. točka izreka), da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti 2.413,16 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ocenilo je, da toženec ni uspel dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo (2. odstavek 3. člena Splošnih pogojev) in je tožeči stranki priznalo povračilni zahtevek na podlagi 2. odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP).

Zoper sodbo se je pritožil toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; št. 45/08; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v II. točki spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico. Očita, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je obstoj vzročne zveze utemeljilo na dejstvu, da naj bi izvedenec ugotovil, da bi tožena stranka že v začetni fazi prehitevanja morala zaznati avtomobil voznika Š. oziroma luči njegovega vozila. Izvedenec niti v izvedenskem mnenju, niti v njegovi dopolnitvi, niti na zaslišanju 12.5.2009 podal takšne ugotovitve. Nasprotno, v izvedenskem mnenju 1.3.2008 je zapisal, da bi ga brez posledic prehitel, če ne bi voznik neznanega vozila pričel s pospeševanjem hitrosti. Sklicuje na svojo izpoved na glavni obravnavi 9.10.2007, da na nasprotnem vozišču, ko je začel s prehitevanjem, ni bilo nobenega avtomobila. Ker je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi že v začetni fazi moral zaznati oškodovančevo vozilo, je napačen tudi nadaljnji zaključek sodišča, da je imel dovolj časa, da prekine manever prehitevanja. Utemeljitve sodišča prve stopnje glede odgovornosti neznanega voznika vozila Opel Astre so neprepričljive in med seboj v nasprotju in v nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Sodišče po eni strani ugotavlja, da je neznani voznik prispeval k nastanku nevarne situacije, po drugi pa, da mu ni mogoče pripisati soprispevka za nastali škodni dogodek. Treba bi bilo kompleksno ocenjevati njegovo ravnanje v povezavi z nesporno krivdnim ravnanjem neznanega voznika vozila. Poudarja, da je bila njegova odločitev za manever prehitevanja pravilna, da ravnanje ni bilo posledica njegove premalo previdne vožnje zaradi alkoholiziranosti in tudi nadaljnjega ravnanja, ko je voznik neznanega vozila začel pospeševati hitrost vožnje, ni mogoče pripisati njegovi objestnosti ali slabši sposobnosti reagiranja zaradi alkohola. Ni mogel pričakovati, da bo prehitevano vozilo pospešilo hitrost, zato pospeševanje hitrosti predstavlja reakcijo na nevarno vožnjo neznanega voznika. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi se, kljub 5 do 10 centimetrov debeli ledeni plošči, lahko pomaknil nazaj na svoj vozni pas. Izvedenec take ugotovitve ni podal in tudi ni odgovoril na vprašanje, pri kateri hitrosti je med vožnjo po ledeni plošči možno normalno zaviti nazaj. Ob začetku manevra prehitevanja na cestišču ni bilo ledenih plošč, te so se pojavile šele na delu cestišča, kjer je prišlo do kritične situacije. Začetno nevarno situacijo v prometu je sprožil neznani voznik s svojo nenormalno počasno vožnjo, pri čemer ni mogel pričakovati, da bo prehitevano vozilo pospešilo hitrost. S hitrim zaključkom prehitevanja je želel nevarno situacijo zaključiti, kar mu ni uspelo, ker je bila na cestišču visoka ledena plošča. Sodišče pravilno ugotavlja, da se je znašel v nepredvidljivi prometni situaciji, napačni pa so nadaljnji zaključki, da je kriv. Vožnja pod vplivom alkohola ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Napačno je presojalo ravnanje neznanega voznika le z opredelitvijo do njegove počasne vožnje, ne pa pospeševanja hitrosti, kar je vzrok za nesrečo. Do nesreče je prišlo zaradi nepravilnega ravnanja neznanega voznika“Opel Astre“, ki ga je prehiteval in zaradi spleta okoliščin (ledena plošča na vozišču, prepozna reakcija D. Š.), kar ne izvira iz njegove sfere ravnanja.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov. Na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev: - da je 10.12.1999 ob 20.07 uri na B. ulici (pri hiši št. 9A) prišlo do prometne nesreče; - da je toženec vozil po Brnčičevi ulici iz smeri Črnuške obvoznice proti Zasavski cesti; - da je voznik D. Š. (oškodovanec) pravilno pripeljal iz nasprotne smeri (od Zasavske ceste proti Črnuški obvoznici), s hitrostjo okrog 45 km/h; - da je zavarovanec tožene stranke z levo polovico sprednjega vozila trčil v levo polovico sprednje strani vozila Š.; - da je imel toženec v času prometne nesreče v krvi večjo koncentracijo alkohola od dopustne (1,35 promila); - da je v kazenskem postopku zoper toženca pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I K 312/99 prišlo do absolutnega zastaranja kazenskega pregona; - da je bila v času prometne nesreče noč, da je bilo vozišče osvetljeno, vidljivost dobra, rahlo je naletaval sneg, desno smerno vozišče je bilo mokro, na sredini na Brnčičevi ulici pri hiši 9A je bila 5 do 10 cm ledena plošča, levo smerno vozišče je bilo zasneženo; - da je imel toženec v vozilu Renault Espace zaradi višjega sedeža boljšo preglednost; - da je toženec začel s prehitevanjem vozila Opel Astra, ki se je komaj premikalo, pri hitrosti približno 10 km/h, ko je bil od kasnejšega mesta trčenja oddaljen 160 m, hitrost pred trkom pa je znašala 80 km/h; - da je bila hitrost omejena na 50 km/h in je toženec dovoljeno hitrost prekoračil za okrog 30 km/h; - da bi toženec, ko je dosegel hitrost 50 km/h in se je nahajal približno na pol poti do začetka ledene plošče oziroma je zapeljal na zasneženi del vozišča, moral predvideti, da mu neznani voznik vozila Opel Astre ne bo dovolil, da ga prehiti; - da je toženec prehitevanje prekinil pri hitrosti okrog 80 km/h, ko je zaznal, da je med prehitevanjem zapeljal na ledeno ploščo in da se avtomobil iz nasprotne smeri nevarno približuje; - da je, ko je zapeljal na ledeno ploščo izgubil oblast nad vozilom, ki zaradi neprimerne hitrosti ni bilo več vodljivo in mu manever vračanja na desno smerno vozišče ni uspel; ocenilo, da toženec ni uspel dokazati, da bi do škodnega dogodka prišlo zaradi ravnanja neznanega voznika Opel Astre in da njegova alkoholiziranost ni vplivala na nastanek in obseg škode. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca cestno prometne stroke B. K. je štelo, da toženec ni prilagodil vožnje razmeram in stanju na cesti, da je bistveno prekoračil hitrost in je nepravilno ravnal, ker ni (še preden je zapeljal na ledeno ploščo) opustil prehitevanja. Ocenilo je, da neznanemu vozniku vozila Opel Astre, čeprav je nepravilno ravnal (pospeševal je hitrost), ni mogoče pripisati soprispevka za nastali škodni dogodek. Toženec bi namreč lahko škodni dogodek ob pravočasni in pravilni reakciji preprečil. Tožnici, ki je oškodovancem povrnila škodo, je priznalo upravičenje do povračilnega zahtevka zaradi toženčeve kršitve pogodbene obveznosti na podlagi 2. odstavka 7. člena ZOZP, ker je toženec vozil pod vplivom alkohola.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju sklicuje na njegove prepričljive in izčrpne razloge. Toženec v pritožbi vztraja, da ni povzročil kritične situacije, ki je bila vzrok prometni nesreči in posledično nastali škodi. Do nesreče je prišlo zaradi nepravilnega ravnanja neznanega voznika Opel Astre, ki ga je prehiteval in zaradi spleta okoliščin (ledena plošča na vozišču, prepozna reakcija oškodovanca). Ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, s katero utemeljuje nepravilno reakcijo toženca (8. stran sodbe) in ki temelji na izvedenskem mnenju, je da bi toženec, ki je prehiteval vozilo Opel Astra, moral opustiti prehitevanje, ko je dosegel hitrost 50 km/h in ko je zapeljal na zasneženi levi vozni pas (toženec trdi, da se zaradi ledene plošče ni mogel umakniti na svoj vozni pas), in je bil na polovici poti do začetka ledene plošče (prehitevanje je opustil pri hitrosti 80 km/h). Takrat bi moral zaznati, da mu neznani voznik Opel Astre ne bo dovolil, da ga prehiti. Ker tega ni storil je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, povzročil kritično situacijo. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da je toženec nepravilno ravnal, ker je začel prehitevati vozilo Opel Astra in je odveč pritožbeno razlogovanje o tem, da bi lahko varno prehitel, če neznani voznik vozila Opel Astre ne bi pospeševal hitrosti. Nepomembno je tudi, ali bi že v začetni fazi prehitevanja lahko zaznal nasproti vozeče vozilo oškodovanca (pritožnik trdi, da ga takrat še ni videl), saj bi moral prehitevanje opustiti vsaj kasneje (najmanj pri hitrosti 50 km/h). Sicer pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da bi toženec že v začetni fazi prehitevanja moral videti luči oškodovančevega vozila (2. odstavek na 9. strani sodbe), saj je tako zapisal izvedenec B. K. v izvedenskem mnenju 1.3.2008 (1. odstavek na 7. strani mnenja).

Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo (3. odstavek 8. strani sodbe), da neznanemu vozniku Opel Astre ni mogoče pripisati soprispevka za škodni dogodek, ker bi ob pravilnem in pravočasnem reagiranju toženec škodni dogodek lahko preprečil (opustil bi prehitevanje). Ugotovitev sodišča prve stopnje, na katero opozarja pritožnik (2. odstavek, 3. odstavek na 8. strani sodbe), „da je način vožnje neznanega vozila prispeval in pogojeval reakcijo toženca pri prehitevanju; da ni mogoče trditi, da bi bilo zgolj ravnanje neznanega voznika Opel Astre tisto, ki je povzročilo škodni dogodek,“ ob jasnem zaključku (3. odstavek 8. strani sodbe), ne predstavlja ugotovitve delnega soprispevka, kot prikazuje pritožnik, in si ugotovitve tudi ne nasprotujejo.

Nepravilno ravnanje neznanega voznika Opel Astre, na katerega se sklicuje pritožnik (ugotovitev sodišča prve stopnje, da je neznani voznik Opel Astre kršil 4. odstavek 37. člena Zakona o varnosti cestnega prometa; Ur. l. RS, št. 58/2008; ZVCP-1-UPB-5; ZVCP) je tožencu sicer sicer onemogočilo, da bi ga prehitel, vendar pa do nesreče, če bi toženec prehitevanje pravočasno opustil, ne bi prišlo. Neutemeljeno je sklicevanje toženca na okoliščine ob začetku prehitevanja (trditev, da takrat še ni bilo ledenih plošč), saj bi po ugotovitvi izvedenca, ki mu je upravičeno sledilo sodišče prve stopnje (2. stran dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 29.9.2008), toženec moral prehitevanje opustiti kasneje, še preden je zapeljal na ledeno ploščo, ko je zapeljal na zasneženo levo smerno vozišče pri hitrosti 50 km/h. Tudi, če bi se sledilo pritožbeni trditvi, da se je znašel v nepredvidljivi situaciji (da ni mogel predvideti, da bo prehitevano vozilo pospeševalo hitrost) toženčevo ravnanje ni bilo pravilno, saj bi moral opustiti prehitevanje. Sodišče prve stopnje se v zvezi z ravnanjem neznanega voznika Opel Astre ni opredelilo le do njegove počasne vožnje (zaradi počasne vožnje ga je toženec začel prehitevati), kot zmotno trdi pritožnik, temveč tudi do pospeševanja hitrosti, kar je po toženčevem prepričanju odločilni vzrok za nesrečo. Sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo (1. odstavek 12. strani sodbe), da je neznani voznik Opel Astre ustvaril pogoje za nevarno situacijo, ko je med toženčevim prehitevanjem povečal hitrost, pri čemer pa je ocenilo, da je bilo njegovo ravnanje zanemarljivo v primerjavi z nepravilno reakcijo in visoko stopnjo možnosti preprečitve nezgode s strani toženca.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da toženec ni uspel dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Tudi če se upoštevajo toženčeve trditve, da ni mogel pričakovati pospeševanja in nepravilne vožnje vozila, ki ga je prehiteval in da ni mogel predvidevati, da bo na cesti, ki je bila splužena, sredina ceste ostala nesplužena in pokrita z ledom in snegom, to ne dokazuje, da neobstoja vzročne zveze z njegovo alkoholiziranostjo. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi toženec lahko nesrečo preprečil, če bi pravočasno opustil prehitevanje, toženec s pritožbenimi trditvami ni uspel izpodbiti.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženec ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.