Jedro

Če ni materialnopravnih določb ali dogovora pravdnih strank, mora vsaka stranka zatrjevati in dokazovati dejstva, ki so ji v prid. Tožeča stranka je morala glede na ugotovljeni dogovor o medsebojnem sodelovanju zatrjevati in dokazovati, da je dogovorjeno blago toženi stranki dobavila in po višini upravičeno zaračunala. Toženka pa, da njene trditve ne držijo. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih, če niso priznana, domnevana ali splošno znana, tudi dokaže (zahteva dokazanosti). Ker je tožena stranka nasprotovala le trditvam o določenih dejstvih (posamezne dobave, vrnjeno blago, kavcije), drugim dejstvom (pretežna večina vtoževanih faktur oziroma dobav) pa ne, je sodišče pravilno štelo, da jih priznava.

Brez razumnih razlogov je tožena stranka vztrajala pri prevodih z opozarjanjem na svoje procesne pravice. S tožečo stranko je namreč pred pravdo brez težav poslovala v obeh tujih jezikih – komunicirala v angleščini ter sprejemala in plačevala prejete fakture v italijanščini. Pritožbenemu vztrajanju, da italijanskega jezika ne razume, ni mogoče verjeti. Na prvem naroku glavne obravnave je namreč sama pojasnjevala vsebino faktur v italijanskem jeziku. To pa pomeni, da ne držijo pritožbeni očitki, da se o listinah zaradi nepoznavanja tujega jezika ni mogla izjasniti.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 129510/2013 z dne 14. 8. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa (točka I. izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 13.612,77 EUR s pripadki, višji zahtevek tožeče stranke (4.920,17 EUR) je kot neutemeljen zavrnilo (točka II. izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.828,13 EUR, višji zahtevek (609,37 EUR) do tožeče stranke je zavrnilo (točka III. izreka). Odločilo je, da mora po medsebojnem pobotu terjatev iz 2. in 3. točke izreka tožena stranka plačati tožeči 11.784,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2013 do plačila (točka IV. izreka). Pravdne stroške tožeče stranke v odmerjeni višini 2.075,50 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki (točka V. izreka).

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka jo izpodbija v celoti, tožena v točkah II., IV. in V. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter se zavzemata za ustrezno spremembo ali razveljavitev ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka kot napačen, pomanjkljiv in neizvršljiv graja izrek sodbe v točki IV, ker v njem ni določen paricijski rok. Napačna, neobrazložena in z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je odločitev pod točko II izreka. Sodišče ni pojasnilo, od kod zneska 13.613,77 EUR ter 4.920,17 EUR ter kaj ju sestavlja. Napačno je odločeno o računu št. 3337 z dne 5. 12. 2012 za znesek 126,27 EUR. Ta ni bil vtoževan oziroma obsežen v izpisku odprtih postavk. Predložen je bil le v dokaz o izdanih dobropisih. Slednji res še ni bil predložen. Prilaga ga k pritožbi. Pojasnjuje, da je toženki priznala celo več – 160,00 EUR. Zato je zahtevek za znesek 126,27 EUR neupravičeno zavrnjen. Napačno je razsojeno o pobotnem ugovoru tožene stranke po računu 28620 v prilogi A80. Neutemeljeni so bili njeni ugovori, da ni prejela celotne programske opreme. Dejansko stanje o dogovorjenem naslovniku za opremo je napačno ugotovljeno. Dejansko je bil naslovnik V., S. R. L. in ne družba W., kot ugotavlja sodišče. Tožena stranka je bila tista, ki je odkazala, kam naj bo programska oprema poslana. Dobavitelj jo je zaračunal tožeči stranki ne glede na to, ali jo je ta prevzela ali ne. Prilaga nove listine, ki dokazujejo, kam je bila oprema poslana. Meni, da gre za dovoljen dokaz, ker je bil neutemeljeno zavrnjen dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki bi to pojasnil. Sicer to izhaja tudi iz zaslišanja predstavnika tožeče stranke. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni verjelo njemu, pač pa zakonitemu zastopniku tožene stranke. Njegova izpovedba je bila neprepričljiva. Razlogi so nejasni. Napačno je odločeno o računu 524 za znesek 3.347,00 EUR (točka 16 sodbe). Sodišče je sledilo le ugovoru tožene stranke. Ni se opredelilo do trditvene in dokazne podlage tožeče stranke o odškodninski podlagi navedenega zneska. Ni hotelo zaslišati zakonitega zastopnika tožeče stranke. Tožena stranka pa ni hotela predložiti nasprotnega dokaza iz svojega knjigovodstva. Tega dokaza sodišče ni niti zavrnilo niti ga izvedlo. Ostal je dvom o verodostojnosti trditev in ugovorov tožene stranke. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, sprejeta odločitev materialnopravno napačna. Nepravilno je zavrnjen dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke. Predlagan je bil za dokazovanje vseh spornih dejstev, tudi o dobavah. Nepravilno je odločeno tudi o pravdnih stroških. Tožeča stranka je po temelju uspela v celoti in delno po višini. O stroških postopka je treba odločiti upoštevaje celotni uspeh.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Meni, da je delno utemeljena (glede neobrazloženosti sodbe), kar je posledica pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke. Zato se tožeča stranka nanjo ne more sklicevati. Opozarja na pritožbene novote v točkah V., VII. in VII. pritožbe, ki jih ni mogoče več upoštevati. Neutemeljeno je grajana tudi zavrnitev dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

5. V svoji pritožbi tožena stranka vztraja pri trditvah o nezadostni trditveni podlagi tožeče stranke. Sodišču očita, da jo je napačno presodilo in odločilo mimo nje. S tem je kršilo pravico tožene stranke do obrambe (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodba ni ustrezno obrazložena (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Zahtevek je bil nesklepčen in bi ga bilo treba zavrniti. Sodišče je pomešalo trditveno in dokazno podlago tožeče stranke. Opredeljevalo se je do listin in izpovedb prič kot dokazov. Odločilo je mimo okvira spora. Napačno je bilo opravljeno materialno procesno vodstvo na prvi glavni obravnavi in toženi stranki naloženo, naj specificira svoj ugovor. Pri odločanju je sodišče izhajalo iz predpostavke, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Presojalo je le neutemeljenost ugovorov tožene stranke. Procesno in dokazno breme je neupravičeno prevalilo nanjo. Preden tožeča stranka ne poda trditev o pravno relevantnih dejstvih, toženi stranki ni mogoče naprtiti bremena konkretiziranega prerekanja. Ni obrazloženo, na podlagi česa je štelo, da tožeča stranka utemeljeno zahteva 18.532,94 EUR in zakonske zamudne obresti od 2. 6. 2013. Proti pavšalnim navedbam tožeče stranke se tožena stranka ni mogla braniti. Pavšalno sklicevanje na številne listine ne more šteti za zadostitev trditveni podlagi. Sklicevanje na listine v tujem jeziku, ki ga tožena stranka ne razume, je neutemeljeno. Tožena stranka je to pravočasno grajala. Sodišče je tožeči stranki neutemeljeno dodelilo rok za prevode listin. Ker je upoštevalo listine v prevodu, je kršilo 286. člen ZPP. Tožeča stranka bi jih morala predložiti najkasneje na prvem naroku glavne obravnave. Gre za bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na zakonitost postopka, ker brez listin ni mogoče identificirati tožbenega zahtevka. Napačno je materialnopravno izhodišče v 18. točki obrazložitve, da tožena stranka ni ugovarjala v pobot terjatve iz naslova kavcij v višini 2.536,23 EUR. Ni trdila, da je preplačala neobračunane kavcije, ampak da tožeča stranka neupravičeno zahteva njihovo plačilo in je zato tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen. V pobot bi lahko postavila svojo terjatev le, če bi jo plačala, vendar je ni. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišče ni vsebinsko presojalo ugovora tožene stranke. Sodba tudi v tem delu ni obrazložena.

6. Tožeča stranka na vročeno pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta poslovno sodelovali. Tožena stranka je že v odgovoru na sklep o izvršbi sama pojasnila, da je pri tožeči stranki naročala različne rezervne dele oziroma rezervne dele pošiljala v obnovo, za kar ji je tožeča stranka izstavljala račune, tožena pa jih je, če so bili utemeljeni, plačevala (list. št. 4 spisa). V izvršbi uveljavljenemu znesku je konkretizirano ugovarjala z ugovorom nedobavljenega blaga po dveh izstavljenih računih (ugovor nenastale pravice). Branila se je še, da je določeno blago tožeči stranki vrnila, a zanj ni prejela dobropisov, in da ji niso bile vrnjene določene kavcije (preko 20) za dele, ki so bili poslani tožeči stranki. Na te navedbe je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe pojasnila način in trajanje medsebojnega poslovanja pri naročanju in dobavi s strani tožene stranke naročenega blaga, skupno vrednost dobavljenega blaga, prejeto plačilo s strani tožene stranke in pojasnila, da neplačano razliko v znesku 18.532,94 vtožuje v tej pravdi. Glede posameznih postavk se je sklicevala na izpis odprtih postavk. Po ugovoru tožene stranke o nesklepčnosti in pomanjkljivi trditveni podlagi) pa tudi na vse izstavljene fakture z dokumenti o naročilih tožene stranke ter na zaslišanje svojega zakonitega zastopnika ter priče. 9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 14 sodbe, da tožena stranka (pomotoma zapisano: tožeča) v pravdi ni vztrajala, da vsega drugega vtoževanega blaga, razen tistega, ki ga je konkretizirano zatrjevala po dveh računih, ni prejela. Ob takih podatkih spisa in ugotovitvah sodišča prve stopnje je pravilna presoja sodišča in razlogi v točki 12 do 14 sodbe in ne nasprotne trditve tožene stranke kot pritožnice, da je bila trditvena in dokazna podlaga tožeče stranke zadostna in tožba sklepčna.

10. Če ni materialnopravnih določb ali dogovora pravdnih strank, mora vsaka stranka zatrjevati in dokazovati dejstva, ki so ji v prid. Tožeča stranka je morala glede na ugotovljeni dogovor o medsebojnem sodelovanju zatrjevati in dokazovati, da je dogovorjeno blago toženi stranki dobavila in po višini upravičeno zaračunala. Toženka pa, da njene trditve ne držijo. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih, če niso priznana, domnevana ali splošno znana, tudi dokaže (zahteva dokazanosti). Ker je tožena stranka nasprotovala le trditvam o določenih dejstvih (posamezne dobave, vrnjeno blago, kavcije), drugim dejstvom (pretežna večina vtoževanih faktur oziroma dobav) pa ne, je sodišče pravilno štelo, da jih priznava (prvi odstavek 214. člena ZPP). Pri dokazovanju in posledično pri pojasnjevanju dokazne ocene in sprejete odločitve v sodbi se je upravičeno omejilo na ugovore tožene stranke.

11. Trditveno in dokazno breme za podane ugovore je bilo na toženi stranki (212. člen ZPP). Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke o kršitvah razpravnega načela, o neupravičenem prenosu dokaznega bremena na njo ter o nepravilnem materialno procesnem vodstvu glede nesklepčnega ugovora o kavcijah. Ne gre za prenos dokaznega bremena, pač pa za dolžnost oziroma možnost izpodbijanja navedb in dokazov nasprotnika, ki jih je imela tožena stranka. Tudi ona jih mora za svoj uspeh v pravdi ustrezno substancirati. Poziv sodišča k dopolnitvi pomanjkljivih ugovornih navedb in dokazov v zvezi s spornimi kavcijami je bil opravljen skladno z 285. členom ZPP in očitanih procesnih kršitev ni.

12. Razlogi sodbe o tem, v katerem delu in zakaj je s tožbenim zahtevkom uspela tožnica in v katerem delu je ugovore dokazala toženka, so v pretežni meri dovolj jasni, razumljivi in zadostni za vsebinski preizkus (točke 16 do 21 sodbe) in jih pritožbeno sodišče v obsegu, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, sprejema. Že sedaj pa pojasnjuje, da je obrazložitev ugotovljenih in dosojenih zneskov, ki jo izpodbijata obe pritožnici, dovolj jasna, da v tem delu sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Ni bilo sporno, da sta pravdni stranki medsebojno sodelovali v tujem jeziku (angleščina) in da so bile fakture izstavljene v italijanščini. Na to dejstvo je tožeča stranka opozarjala ves čas postopka (primerjaj red. št. 8) v pričakovanju, da bo tožena stranka, tako kot v izvensodnem sodelovanju, pravočasno predložene originalne listine (izpisek odprtih postavk – tudi v overjenem prevodu – vse ostale listine: fakture, naročila, pa v originalu brez prevodov) sprejela kot zadosten dokaz. S tem je tudi po presoji pritožbenega sodišča opravičila, zakaj listin že takoj ni predložila (tudi) v prevodu. Brez razumnih razlogov je tožena stranka vztrajala pri prevodih z opozarjanjem na svoje procesne pravice (drugi odstavek 226. člena ZPP). S tožečo stranko je namreč pred pravdo brez težav poslovala v obeh tujih jezikih – komunicirala v angleščini ter sprejemala in plačevala prejete fakture v italijanščini. Pritožbenemu vztrajanju, da italijanskega jezika ne razume, ni mogoče verjeti. Na prvem naroku glavne obravnave je namreč sama pojasnjevala vsebino faktur v italijanskem jeziku (primerjaj njene nasprotujoče si navedbe na list. št. 69 in list. št. 70 spisa). To pa pomeni, da ne držijo pritožbeni očitki, da se o listinah zaradi nepoznavanja tujega jezika ni mogla izjasniti. Pravica do izjave oziroma načelo kontradiktornosti ji ob pravočasno predloženih listinah v originalu, o katerih se je argumentirano izjasnila, ni bila kršena. Poziv sodišča tožeči stranki na dopolnitev dokaznega predloga s prevodi že vloženih listin pa je bil izveden ob pravilni uporabi načela o materialnoprocesnem vodstvu pravde (285. člen ZPP). Kot izhaja iz podatkov spisa, so bili prevodi listin predloženi v postavljenem roku (primerjaj red. št. 22, red. št. 24, red. št. 25 in red. št. 26 spisa). Zato jih je sodišče pri odločanju upravičeno upoštevalo in tudi pritožbeno grajanje procesne kršitve 286. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka, ni.

14. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z računi št. 3337 v višini 126,27 EUR (točka 17 sodbe), pobotnem ugovoru po računu 2862 (točka 20 sodbe), pa tudi ne o nedobavljenem blagu po računu 524 (točka 16 sodbe). Vsa pojasnila tožeče stranke in k pritožbi priložena dokazila, s katerimi skuša omajati sprejeto dokazno oceno (točka V., VI. in VII. pritožbe) so nedovoljene, prepozne in neopravičljive novote, ki jih v pritožbenem postopku ni mogoče več upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ugovor tožene stranke o nedobavi po računu 3337 je bil po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje konkretiziran. Že tedaj bi tožeča stranka morala podati navedbe in dokaze o priznanem dobropisu, pa jih ni, zato z novotami ne more uspeti.

15. Enako velja za poskus pritožbenega dokazovanja tožeče stranke o kraju dobave oziroma naslovniku za programsko opremo po računu 2862. Na prvi stopnji jih ni podala. Sodišče pa je ta dejstva ugotavljalo na podlagi predložene listine in z zaslišanjem predstavnika tožeče stranke ter zakonitega zastopnika tožene stranke. Dokazna ocena je pravilna in se pritožbeno sodišče z njo strinja.

16. Ne glede na to je treba pritožbi tožeče stranke pritrditi, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je terjalo njeno razveljavitev.

17. Pritožnica namreč upravičeno opozarja, da je v zvezi z računom št. 524 za znesek 3.347,00 EUR (točka 16 sodbe) sodišče v celoti prezrlo trditveno podlago v smeri odškodninske odgovornosti tožene stranke za vtoževani znesek. Tožeča stranka je sama priznavala dejstvo, da programske opreme za leto 2013 toženi stranki ni izročila. Sklicevala se je na toženkino neizpolnitev pogodbe in škodo, ki naj bi jo zaradi svoje pravilne izpolnitve pogodbe zaradi tega utrpela (primerjaj list. št. 63). V sodbi ni ne ugotovitev ne razlogov o tej podlagi. Sodišče se mora z vsemi navedbami strank seznaniti, oceniti njihovo dopustnost in relevantnost ter se do tistih, ki so dopustne in bistvene za odločitev, v obrazložitvi sodbe tudi opredeliti. V obravnavanem primeru se je opredelilo le do zahtevka izpolnitvene narave, do zatrjevane odškodninske podlage pa ne. Zato je kršilo načelo kontradiktornosti. Posledično pravnorelevantnih dejstev v zvezi z odškodninsko podlago ni ugotavljalo niti jih obrazložilo. Nakazuje še, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sprejeta odločitev materialnopravno zmotna.

18. Upravičeni so tudi pritožbeni očitki o nepravilno zavrnjenem dokazu z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in o prezrtih drugih predlaganih dokazih tožeče stranke (vpogled v poslovne knjige tožeče stranke). Sodišče mora načeloma izvesti vse predlagane dokaze. Posamezne od njih sme zavrniti le z ustavno dopustnih razlogov. Svojo odločitev o zavrnitvi mora obrazložiti.

19. O zavrnitvi dokaza z vpogledom v poslovne knjige ne v sodbi ne na obravnavi ni bilo nobene obrazložitve. Zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke pa je obrazloženo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je preuranjeno oziroma neutemeljeno zavrnjeno, češ da gre za nerelevanten dokaz. Zaslišanje je bilo predlagano v smeri dokazovanja vseh spornih ugovorov tožene stranke. Sporen je bil že obstoj dogovora o obračunavanju določenih stroškov (zavarovanje, transport), kar je tožeča stranka dokazovala tudi z zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika. Ob dejstvu, da je bil zaslišan zakoniti zastopnik tožene stranke, je bila zavrnitev dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke neutemeljena. Dejansko stanje o obstoju terjatve tožeče stranke je nepopolno in zmotno ugotovljeno. Zato bo treba dokazni postopek v tej smeri dopolniti.

20. Tudi pritožba tožene stranke je utemeljena, in sicer v delu, ki graja sprejeto odločitev o ugovoru nevrnjenih kavcij (točka 18 sodbe).

21. Sodišče ni ugotavljalo niti pojasnilo, ali gre pri kavcijah za samostojno nasprotno terjatev tožene stranke, ki bi jo ta po načelih obligacijskega prava lahko postavila v pobot terjatvi tožeče stranke in o kateri bi moralo odločati po procesnih pravilih tretjega odstavka 319. člena ZPP. Tožena stranka namreč upravičeno opozarja, da je ugovarjala nepravilnemu obračunavanju terjatve po medsebojni pogodbi in da je bilo vtoževano plačilo zato neutemeljeno po višini. To pa dopušča oceno, da gre za nesamostojen ugovor nenastale pravice, ki ima svoj pomen le v zvezi z dejanskim stanjem, ki ga tožeča stranka navaja v tožbi, in ne za samostojni ugovor nasprotne pravice, ki praviloma zahteva postavitev nasprotnega pobotnega ugovora ali nasprotne tožbe.

22. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč se sodišče ni opredelilo do vsebine navedenega ugovora. Pravnorelevantnih dejstev zato ni ugotavljalo niti razložilo. Sodba je torej v tem delu tudi pomanjkljiva (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Dejansko stanje je tudi o teh okoliščinah nepopolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa vsaj preuranjena.

23. Navedene kršitve so narekovale razveljavitev sodbe v celoti. Gre za medsebojno odvisnost oziroma povezanost tožbenega zahtevka in ugovorov tožene stranke, kar onemogoča potrditev sodbe v posameznih delih. Obema pritožbama je bilo zato treba ugoditi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. in 355. člen ZPP). Ugotovljenih procesnih kršitev pritožbeno sodišče zaradi njihove narave ne more odpraviti samo. Tudi dokaznega postopka ne more samo dopolnjevati prvič šele na pritožbeni stopnji, saj bi s tem pravdnim strankam odvzelo pravico do pritožbe.

24. V ponovljenem sojenju bo moralo torej sodišče prve stopnje dopustiti še dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke. Obrazloženo se bo moralo opredeliti do vseh predlaganih dokazov in trditev obeh pravdnih strank. V okviru njune že podane trditvene in dokazne podlage bo moralo ponovno ugotoviti vsa pravnorelevantna dejstva in o zadevi ponovno odločiti. Svojo odločitev naj pojasni s popolnimi in preglednimi razlogi. Pri odločanju o dajatvenem zahtevku naj bo pozorno na določitev paricijskega roka. Kot pravilno opozarja pritožba tožeče stranke, je slednji za zdaj izostal iz točke IV. izreka sodbe.