Jedro

S tožbenim zahtevkom pod točko 1 in 2 tožbe tožniki zahtevajo, da toženca opustita takšna ravnanja, ki povzročajo hrup, ki presega krajevno običajno in dopustno mero, v 3. točki tožbenega zahtevka pa zahtevajo opustitev uporabe žara na način, ki povzroča vdor dima in v obsegu, ki presega krajevno običajne in dopustne mere. Iz tako postavljenega zahtevka ni jasno razvidna obveznost tožene stranke oziroma kdaj bo tožena stranka prekoračila meje dopustnega hrupa in prahu. Pravnomočen postane le izrek sodne odločbe, zato mora biti ta oblikovan tako, da je iz njega natančno razvidna obveznost tožene stranke. Konkretizacije obveznosti tožene stranke tako ni mogoče prepustiti obrazložitvi sodne odločbe. Zaradi načela stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku sodna odločba, ki v izreku ne določa jasno obveznosti dolžnika, ni izvršljiva. Izvršilno sodišče namreč ne sme presojati, ali hrup in dim presegata krajevno običajno in dopustno mero. To je stvar kontradiktornega pravdnega postopka. Toženec, kateremu bi bilo s sodbo naloženo, da opusti povzročanje hrupa in dima, ki presegata krajevno običajno mero, ne bi mogel vedeti, kaj točno mora opustiti oziroma kako mora ravnati, da ne bo nedopustno vznemirjal tožnika.

Ker je hrup merljiv in obstajajo tudi predpisi, ki določajo meje hrupa, od stranke ni nerazumno pričakovati, da bo že v tožbenem zahtevku opredelila hrup, ki po njenem ne sme biti presežen. Hrup se lahko opredeli v decibelih in v trajanju. Z vidika postavitve tožbenega zahtevka je bolj problematičen dim. Vendar pa se da tudi intenzivnost dima opredeliti, in sicer s trajanjem in pogostostjo dimljenja, gostoto dima, ipd. Tožbeni zahtevek je mogoče oblikovati tudi tako, da se zahteva prepoved povzročanja dima na določeni razdalji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka nosi stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v 1., 2. in 3. točki tožbenega zahtevka.

2. V pritožbi tožniki uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagajo, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču očitajo, da je upoštevalo zgolj eno stališče teorije, ki pa je zastopano v manjšini, in da je prezrlo obstoj sodne prakse, ki se nanaša na podobne zahtevke. Hrup, ki presega krajevno običajno in dopustno mejo je standard, ki bi ga moralo sodišče ugotoviti tekom postopka in nato presoditi, ali zatrjevane imisije predstavljajo takšen hrup.(1) Kot primer tožbenega zahtevka v primeru imisij s povzročanjem hrupa navaja točno tak tožbeni zahtevek, kot je postavljen v tej pravdi in navaja, da bo obstoj imisij odvisen prav od krajevnih običajev v okolju, kjer nepremičnine stojijo, pri čemer je sodišče tisto, ki določi, kakšne imisije so dopustne. Sklicujejo se na avstrijsko sodno prakso, ki je natančno določilo krajevno običajno in dopustno mero celo za primer hrupa v bližini teniških igrišč. V tujini se je razvila sodna praksa tudi glede igranja klavirja in pasjega laježa, pri čemer ne gre za takšno obliko hrupa, ki bi bila vselej povsem določena in enaka v vseh okoliščinah. Zato upravičeno pričakujejo od sodišča, da bo določilo, kolikšno poslušanje radia, televizije in drugih naprav za predvajanje zvoka je dopustno ter kolikšno razbijanje z vrati in pohištvom so dolžni tolerirati. Že sam pojem glasnega predvajanja glasbe ter razbijanja pomeni, da gre za hrup, ki presega krajevno običajno in dopustno mero. Navedbo dr. Vrenčurja, da mora biti zahtevek jasno in natančno oblikovan, je sodišče vzelo iz konteksta. Ko se je sklicevalo na mnenje dr. Galiča, pa je spregledalo, da tudi on dopusti, da bi se tožbeni zahtevek glasil na krajevno običajno mero v primeru hrupa ponoči. Neživljenjsko je pričakovati, da bodo vsako motilno ravnanje tožencev izmerili in ovrednotili z natančnimi merilnimi enotami. Še zlasti to velja za dim. Sodišče je tisto, ki bi moralo določiti krajevno običajno mero posamezne imisije; neupravičeno in neutemeljeno to pričakuje od tožnikov. Tudi iz sodne prakse izhaja, da je sodišče tisto, ki presoja, ali je neka imisija znotraj krajevno običajne in dopustne mere in samo določi, kakšna je krajevno običajna in dopustna mera. Ni res, da bi kriterij krajevno običajne in dopustne mere zgolj prepisali, o tem so se izjasnili v dopolnitvi tožbe. Pojasnili so, da se hiša nahaja v mirnem stanovanjskem okolju in kaj se v takem okolju pričakuje ter s tem opredelili krajevno dopustno in običajno mero za hrup, dim in saje. Opozarjajo, da tožencem ne smejo nalagati točno določenega ravnanja ali opustitve. Da bi moralo sodišče ugotoviti krajevno običajne in dopustne mere izhaja iz sklepa VSK I Cp 452/2004, sodbe VS RS II Ips 320/96, sklepa VSL I Cp 747/2001 in iz članka mag. Maje Lukan – Lapornik: Ah, te imisije ali sosed spet nagaja sosedu.(2) Preden pride do izvajanja dokazov in ogleda nepremičnine je nemogoče navesti, koliko dima bi še morali trpeti. Ni jasno, kakšno mersko enoto oziroma vrsto merjenja bi morali pri tem uporabiti. Če bi želeli zadostiti zahtevam sodišča, bi morali angažirati ustrezne strokovnjake, ki bi v trenutku, ko so toženci hrupni, izmerili hrup, ko pričnejo s peko na žaru, pa neznane enote, ki bi pokazale, ali je vrednost teh enot znotraj krajevno običajne mere ali ne. Izpodbijani sklep je napisan dvoumno in nerazumljivo, saj se sklicuje na peti odstavek 108. člena ZPP, ki predpisuje zavrženje tožbe zaradi nezadostnega števila vlog ali prilog.

3. Ker gre v obravnavani zadevi za pravno vprašanje, o katerem (še) ni enotne sodne prakse, je skladno s tretjim odstavkom 366.a člena ZPP o pritožbi odločil senat. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prav ima sicer pritožba, da je sodišče tisto, ki ob upoštevanju trditvene podlage pravdnih strank in rezultatov dokaznega postopka, v primeru tožbe za varstvo lastninske pravice pred prepovedanimi imisijami (75. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ) presodi ali zatrjevano vznemirjanje v okoliščinah konkretnega primera presega krajevno običajne in dopustne mere. Vendar pa to lahko v pravdi, glede na določbe 180. člena ZPP, stori le, če je s tožbo uveljavljani zahtevek določen. To pa je, če je v njem natančno in konkretno opredeljena vsebina sodnega varstva, ki se zahteva s tožbo. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču izpodbijanega sklepa, da tožeča stranka temu ni zadostila.

6. Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da se glasi dobesedno tako, kot si tožeča stranka želi, da bi se glasil izrek sodbe. Če bo torej sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, bo njegovo vsebino prepisalo v izrek sodbe.(3) S tožbenim zahtevkom pod točko 1 in 2 tožbe tožniki zahtevajo, da toženca opustita takšna ravnanja, ki povzročajo hrup, ki presega krajevno običajno in dopustno mero, v 3. točki tožbenega zahtevka pa zahtevajo opustitev uporabe žara na način, ki povzroča vdor dima in v obsegu, ki presega krajevno običajne in dopustne mere. Iz tako postavljenega zahtevka ni jasno razvidna obveznost tožene stranke oziroma kdaj bo tožena stranka prekoračila meje dopustnega hrupa in prahu. Pravnomočen postane le izrek sodne odločbe, zato mora biti ta oblikovan tako, da je iz njega natančno razvidna obveznost tožene stranke. Konkretizacije obveznosti tožene stranke tako ni mogoče prepustiti obrazložitvi sodne odločbe. Zaradi načela stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku sodna odločba, ki v izreku ne določa jasno obveznosti dolžnika, ni izvršljiva. Izvršilno sodišče namreč ne sme presojati, ali hrup in dim presegata krajevno običajno in dopustno mero. To je stvar kontradiktornega pravdnega postopka. Toženec, kateremu bi bilo s sodbo naloženo, da opusti povzročanje hrupa in dima, ki presegata krajevno običajno mero, ne bi mogel vedeti, kaj točno mora opustiti oziroma kako mora ravnati, da ne bo nedopustno vznemirjal tožnika.

7. Teoretiki opozarjajo, da je pravilno oblikovanje zahtevkov za opustitev imisij predvsem pri hrupu in smradu problematično. Stališče dr. Vrenčurja, na katerega se sklicuje pritožba, dr. Galič izrecno kritizira.(4) Tudi iz primerov iz sodne prakse, ki jih navaja dr. Vrenčur v članku, na katerega se sklicuje pritožba izhaja, da mora biti meja dopustnega hrupa jasno določena. V izrekih sodb avstrijskih sodišče je navedeno: da predstavlja nedopustno imisijo hrup zaradi bližine igrišča za tenis, če presega 5 dB; da eno in pol uro dolgo igranje klavirja dnevno ni prepovedana imisija; 5 do 10 minutni vsakodnevni lajež pa je prepovedana imisija. Problem določenosti tožbenega zahtevka pri negatorni tožbi za varstvo pred imisijami je izpostavljen tudi T. Frantar: Varstvo pred posegi in motnjami – negatoria, Podjetje in Delo – 1995, št. 506, stran 565 do 573. Izpostavlja, da mora sicer biti tožbeni zahtevek konkreten in vsestransko opredeljen, tožnik ne more prepustiti sodišču, da samo odloči, kaj mu pripada, zato mora že v tožbi postaviti določen zahtevek, treba pa je upoštevati tudi, da procesnopravne norme ne smejo postati ovira za uveljavljanje pravic, ki jih daje materialno pravo.

8. Od stranke, ki zahteva sodno varstvo, se pričakuje ustrezna skrbnost. Ker je hrup merljiv in obstajajo tudi predpisi, ki določajo meje hrupa, od stranke ni nerazumno pričakovati, da bo že v tožbenem zahtevku opredelila hrup, ki po njenem ne sme biti presežen. Hrup se lahko opredeli v decibelih in v trajanju. Z vidika postavitve tožbenega zahtevka je bolj problematičen dim. Vendar pa se da tudi intenzivnost dima, po mnenju višjega sodišča, opredeliti, in sicer s trajanjem in pogostostjo dimljenja, gostoto dima, ipd. Tožbeni zahtevek je mogoče oblikovati tudi tako, da se zahteva prepoved povzročanja dima na določeni razdalji. Procesna pravila glede oblikovanja tožbenega zahtevka torej tožeči stranki ne onemogočajo uveljavitve pravic, ki ji gredo po materialnem pravu.

9. Tudi v članku „Ah, te imisije ali sosed spet nagaja sosedu“ ni opore za stališče tožeče stranke glede oblikovanja tožbenega zahtevka za opustitev imisij. Stališče dr. Vrenčurja glede oblikovanja tožbenega zahtevka za opustitev imisij je osamljeno. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožba, se ne ukvarja s problemom določnosti zahtevka za opustitev imisij, torej ne potrjuje stališč pritožbe.

10. Izpodbijani sklep je obširno in jasno obrazložen. Njegov preizkus je vsekakor mogoč in je smiselno uveljavljanje kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeno. Pravilno se sklicuje na peti odstavek 108. člena ZPP, saj ta določa, da sodišče zavrže vlogo, ki je vložnik ne popravi in dopolni tako, da je primerna za obravnavo. O zadostnem številu izvodov vloge in prilog govori šesti odstavek 108. člena ZPP.

11. V pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni. Tudi uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP v izpodbijanem sklepu ni. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tožniki zaradi neuspeha s pritožbo nosijo pritožbene stroške.

Op. št. (1): Dr. Renato Vrenčur: Varstvo pred imisijami po SPZ, Pravna praksa 2004, št. 7, stran 21. Op. št. (2): Pravna praksa 2009, št. 31, str. 16 do 17. Op. št. (3): Gl. komentar dr. A. Galiča k 180. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdala Založba Uradni list RS, GV Založba, leta 2006, stran 122 in naslednje.

Op. št. (4): Gl. v prejšnji opombi navedeni komentar, opomba 306.