Jedro

Pravno pomembno je, da je imel opravljeni posel tožene stranke takšno napako, da je bilo delo neuporabno, spričo česar je tožeča stranka v skladu z določbo 638. člena OZ lahko odstopila od pogodbe. Nastop tega pravnega dejstva (razveza pogodbe) pa je povzročil nastanek kondikcijskega zahtevka pogodbene stranke (tožeče stranke), ki je pred razvezo pogodbe opravila sporno izpolnitev, to je pogodbeno plačilo za delo v višini 58.000,00 EUR (tretji odstavek 190. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki znesek 58.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.2010 do plačila, višji tožbeni zahtevek (to je za razliko nad priznanim zneskom do 72.924,00 EUR s pp) pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje še odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 3.217,27 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper ugodilni del te sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu, ki je predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da je šlo kritičnega dne za orkanski veter, in sicer glede na to, kako je letela pločevina. Zvil se je celo steber javne razsvetljave, kar vse je razvidno iz priloženih fotografij (konkretni fotografiji št. 8 in 10). Tudi sodni izvedenec je ugotovil, da je burja pihala preko 220 km/h. Šlo je za višjo silo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Objekt ni bil dokončan. Izvedena ni bila fasada, zato je bil zunanji rob jeklene obrobe na zunanji strani 14 cm čez zunanjim robom atike, ki je bila iz siporeksa. Upravni del stavbe je bil narejen enako, vendar je bila atika iz betona in narejen je bil fasadni sloj. Tu pa burja ni naredila nič. Vse to potrjuje dopis I.Ž., ki je bil izvajalec atičnih kap. Zaradi nenarejene fasade je na robovih strehe nastala trikrat večja izvrzna sila, kar je potrdil tudi sodni izvedenec. O vzročni zvezi nad delom tožene stranke in škodo torej ni mogoče govoriti. Tožeča stranka ni sanirala strehe v enakem stanju, ampak je streho pokrila s fotovoltaičnimi elementi. Tožeči stranki pri sanaciji torej ni nastala nobena škoda. Vendar pa je streho kasneje tudi oddala v najem tretji osebi, da jo je stroškovno pokrila in ji streha služi kot sončna elektrarna. Upoštevati je treba tretji odstavek 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tudi zakonskim pogojem glede razdora pogodbe ni zadoščeno, saj tožeča stranka ni odpravila napak, ampak je naredila novo stvar. Tožena stranka ni imela možnosti, da bi napako odpravila. Tožeči stranki je nastala tudi določena korist. Tožena stranka je deloma izpolnila svojo obveznost po drugem in četrtem odstavku 653. člena OZ. Ne gre prezreti tudi splošno znanih dejstev oz. dejstev, ki jih tožeča stranka ni prerekala. Dela tožene stranke po spornem dogodku so omogočila vodotesnost strehe.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve; niti take, na katero opozarja pritožba, niti take, na katero mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o izvedbi del (krovsko-kleparska in izolacijska dela na ravnih strehah), na podlagi katere je tožena stranka kot izvajalka del na objektu (proizvodno-skladiščna hala v G.) tožeče stranke (naročniku del) opravila določena pogodbena dela (postavila strešno konstrukcijo na objektu), pri čemer je tožeča stranka toženi stranki v zvezi s temi krovsko-kleparskimi deli že plačala denarni znesek v višini 58.000,00 EUR. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je 9.3.2010 (pred primopredajo objekta oz. pogodbenih del na objektu) v zgodnjih popoldanskih urah močna burja odkrila streho na objektu in odnesla kompletno strešno kritino objekta, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je imel opravljeni posel takšno napako, da je bilo celotno delo neuporabno (638. člen OZ). Iz procesnega gradiva strank namreč tudi izhaja, da je tožeča stranka pozvala toženo stranko, naj odpravi napako in ponovno postavi strešno konstrukcijo, vendar tožena stranka tega dela (sanacije) na svoje stroške ni hotela narediti (glej dopis v prilogi B13). Iz tega razloga je tožeča stranka uveljavljala zoper toženo stranko povračilni zahtevek za že plačana krovsko-kleparska dela, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V tej zvezi tudi ne vzdrži pritožbeni očitek, da zakonskim pogojem za razvezo pogodbenega razmerja ni zadoščeno, ker tožeča stranka ni odpravila napake, temveč je izvedla povsem drug tip strehe (sončno elektrarno). Pravno pomembno je bilo namreč, da je imel opravljeni posel tožene stranke takšno napako, da je bilo delo neuporabno, spričo česar je tožeča stranka v skladu z določbo 638. člena OZ lahko odstopila od pogodbe (kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in česar – prenehanje pogodbenega razmerja zaradi odstopa - pritožba vsebinsko ne izpodbija). Nastop tega pravnega dejstva (razveza pogodbe) pa je povzročil nastanek kondikcijskega zahtevka pogodbene stranke (tožeče stranke), ki je pred razvezo pogodbe opravila sporno izpolnitev, to je pogodbeno plačilo za delo v višini 58.000,00 EUR (tretji odstavek 190. člena OZ). Zato nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je šlo v konkretnem primeru za odškodninski tožbeni zahtevek, ampak je tožeča stranka uveljavljala le vrnitev tistega, kar je toženi stranki glede na podlago, ki je pozneje odpadla, že plačala, upoštevaje ob tem, da tožeča stranka z nobenim rezultatom dela tožene stranke ne razpolaga, saj je močna burja odnesla oz. uničila celotno strešno kritino (ki je bila sicer pred tem na objektu tožeče stranke uspešno postavljena). Zaradi tega (ne glede na krivdo) tožena stranka tudi ni bila upravičena zadržati prejetega denarnega zneska za izvedeno delo (člen 648 OZ in 122. ter 123. pogodbena gradbena uzanca), kot je to materialnopravno pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Nadvse prepričljivi so tudi argumenti sodišča prve stopnje (v točki 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe), da sporne burje glede na konkretne okoliščine primera ni mogoče razvrstiti pod pravni pojem višje sile. Na to argumentaciji, ki jo pritožbena izvajanja ne morejo ovreči, se zaradi nepotrebnega ponavljanja v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Prav tako so argumentirani in dokazno podprti (dopolnitev izvedenskega mnenja) razlogi in zaključki sodišča prve stopnje, da je znašala hitrost burje na sporni lokaciji v spornem obdobju (do odkritja strehe je prišlo pred 15.10 uro kritičnega dne – uradni zaznamek PP) okrog 120 km/h (oz. da ni presegala hitrost 150 km/h), zato nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V tej zvezi zato sodišče prve stopnje tudi upravičeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke. Navsezadnje je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo prepričljivim in strokovnim zaključkom ter ugotovitvam sodnega izvedenca, da je do odkritja strehe prišlo zaradi močnega vetra in premajhnega števila in vrste vgrajenih vijakov (neustrezno sidranje, vijaki s plastično kapico namesto jeklenih vijakov).

Kar zadeva pritožbeni očitek, ki se nanaša na odkritje strehe zaradi okoliščine, da je bila streha postavljena pred izdelavo fasade, pa pritožbeno sodišče še opozarja, da se podjemnik svoje odgovornosti za napako opravljenega dela zaradi pomanjkljivosti naročnikovega navodila lahko razbremeni samo, če dokaže, da te napake opravljenega posla kot negativne posledice napačnega naročnikovega navodila ni mogel preprečiti oz. odvrniti. V tej zvezi pa tožena stranka sploh ni trdila, da je kot gradbeni strokovnjak tožečo stranko opozorila na eventualno napačno navodilo glede časovne izvedbe posameznih delovnih faz (primerjaj tretji odstavek 625. člena OZ).

Pritožbeno sodišče ravno tako ne soglaša s pritožbenim očitkom, da v konkretnem primeru tožena stranka ni mogla postaviti ustreznega ugovora glede stroškov, ki jih je imela z izvedbo bitumenske izolacije strešne plošče na objektu takoj po spornem dogodku (in sicer ga potrditvah tožene stranke ni mogla postaviti iz razloga, ker tožeča stranka ni dokazala, da je karkoli plačala za postavitev nove strehe). S tem ugovorom tožena stranka tudi ni mogla uspeti, ker te svoje terjatve niti po višini ni konkretizirala oz. specificirala (zgolj trditev, da je imela zaradi tega nasprotna stranka neko korist v obliki vodotesnosti strehe ne zadošča); prav tako pa v tej zvezi ni postavila nobenega procesnega zahtevka (ali pobotnega ugovora), kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.