Jedro

Če je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena zato, ker iz listin, predloženih zahtevi, ne izhaja, da je bilo zemljišče podržavljeno na način iz tretjega in četrtega člena ZDen, ki omogoča denacionalizacijo, tožnica ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na postopek za določitev meje, končan s sklepom sodišča iz leta 1981.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 219/2000 z dne 1.12.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.3.2000. S to je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote A. z dne 20.12.1999, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za vrnitev dela zemljišča parcele št. 534/2 k.o. S. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožnica postala solastnica parcele št. 534/2 šele na podlagi darilne pogodbe z dne 9.3.1979, da je bila s sklepom sodišča iz leta 1981 določena meja med navedeno parcelo in parcelo št. 1430/7 - v naravi javno dobro, ter da ta sklep še ni bil izveden in je tožnica v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot solastnica navedene parcele. Na tej podlagi sodišče prve stopnje zaključuje, da navedena parcela oziroma del parcele ni bil podržavljen na način iz 3. in 4. člena ZDen.

Tožnica v pritožbi navaja, da je sodna določitev meje goljufija, prav na tej podlagi pa je bila na njeni parceli zgrajena cesta.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po ZDen so upravičenci do denacionalizacije, o kateri odločajo upravni organi, osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, navedenih v 3. členu oziroma na način iz 4. člena tega zakona. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz listin, ki jih je predložila tožnica - darilna pogodba z dne 9.3.1979 in sklep sodišča iz leta 1981 o določitvi meje med tožničino parcelo št. 534/2 in parcelo št. 1430/7 - v naravi javno dobro, ne izhaja, da bi bil del zemljišča, ki je predmet njene zahteve, podržavljen na način, ki glede na navedene določbe ZDen omogoča denacionalizacijo. To tudi ne izhaja iz njenih tožbenih navedb. Zato je bila po presoji pritožbenega sodišča njena tožba utemeljeno zavrnjena. Tožnica ne more v tem postopku uspeti s pritožbenim ugovorom, v katerem smiselno uveljavlja, da je bil postopek za določitev meje nezakonit. V tem postopku se presoja le, ali so podani, ali pa niso, pogoji za denacionalizacijo. Ti pa so bili v konkretnem primeru, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno presojeni.

Glede na navedeno in ker tudi niso podani razlogi na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.