22. 3. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B. – B., odvetnica v Z., na seji senata dne 8. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 443/2002 z dne 22. 5. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 575/2001 z dne 13. 3. 2002 in sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 25/95 z dne 28. 9. 2000 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika zoper toženi stranki (zavarovalnico in povzročitelja prometne nesreče) za plačilo odškodnine v višini 46.546.000 SIT, ker je ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med lahkimi telesnimi poškodbami, ki jih je pritožnik utrpel v prometni nesreči dne 26. 1. 1988, in kasneje nastalo aseptično nekrozo glavice desne stegnenice. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik je vložil revizijo, ki pa je bila zavrnjena.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z izpodbijanimi sodbami. Meni, da je podana vzročna zveza med prometno nezgodo in kasneje nastalo okvaro zdravja. Pri tem se opira na diagnozo specialista ortopeda, ki naj bi ugotovil, da je aseptična nekroza glavice stegnenice lahko posledica omenjene prometne nesreče, in na izvid konzilija ortopedov Ortopedske klinike v Ljubljani z dne 8.12.1992, ki je bilo pridobljeno pred pravdo (v soglasju s prvo toženo stranko). Iz izvida naj bi izhajalo, da se vzročna zveza med pritožnikovo okvaro zdravja in prometno nezgodo ne da zanikati. Meni, da je prvo postavljeni izvedenec v pravdi prekoračil svoja pooblastila in odgovoril na vprašanja, ki mu sploh niso bila zastavljena, saj temelj odškodninske odgovornosti ni bil sporen. Pritožnik navaja, da naj bi sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrnilo njegove dokazne predloge (zaslišanje očividcev prometne nesreče in ustno zaslišanje izvedencev). S tem naj bi mu bilo onemogočeno dokazati, da je za nastalo škodo odgovorna tožena stranka. Napačno in protiustavno pa naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča, da pomeni opustitev določenih dokazov le zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zatrjuje kršitev 22., 25. in drugega odstavka 26. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Z vidika 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben očitek pritožnika, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge. Iz 22. člena Ustave izhaja zahteva po kontradiktornem postopku, ki se mora odražati tudi v dokaznem postopku. Vendar ustavna jamstva, ki jih vsebuje 22. člen Ustave, sodišča ne zavezujejo, da izvede vse dokaze, ki jih stranka predlaga. Če sodišče razumno oceni in obrazloži, da nekateri dokazi niso potrebni, jih ni dolžno izvajati. Res je, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj predlaganega dokaza z zaslišanjem očividcev prometne nesreče ni izvedlo, vendar je to popravilo Višje sodišče. To je pojasnilo, da priče, ki le subjektivno zaznavajo dogodke, ne bi mogle ovreči strokovno utemeljenih zaključkov izvedencev, ki temeljijo na medicinski dokumentaciji in pravilih medicinske stroke. Glede pritožnikovega očitka, da je že pred sodiščem prve stopnje predlagal ustno zaslišanje izvedencev, pa iz sodbe Višjega sodišča in Vrhovnega sodišča izhaja, da je predlagal soočenje poročevalca konzilija ortopedov Ortopedske klinike v Ljubljani, ki je dalo izvid in mnenje pred pravdo, in poročevalca konzilija ortopedov iste ustanove, ki je dalo mnenje med pravdo. Vrhovno sodišče pa je obrazložilo, zakaj izvedba predlaganega dokaza ni bila potrebna. Zahtevam, ki v zvezi z jamstvi strank v dokaznem postopku za sodišča izhajajo iz 22. člena Ustave, je bilo s tem zadoščeno. Zato je neutemeljen očitek pritožnika, da Višje in Vrhovno sodišče nista odgovorili na njegove pritožbene oziroma revizijske navedbe. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi ni uspel, pa tudi ne zadošča za sklep o kršitvi pravice do pravnega sredstva.

5.Navedbe pritožnika, da naj bi Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da lahko pomeni opustitev izvedbe določenih dokazov le zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ne pa procesne kršitve, pa ne držijo, saj iz izpodbijane sodbe takšno stališče ne izhaja.

6.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev drugega odstavka 26. člena Ustave, vendar te kršitve ne utemelji. Tudi sicer pritožniku ta pravica ni mogla biti kršena, saj 26. člen Ustave zagotavlja pravico do povračila škode, ki posamezniku nastane zaradi protipravnega ravnanja državnih organov, organov lokalne skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil. Ta ustavna določba ne govori o odškodninski odgovornosti subjektov, kakršna sta toženi stranki v tej zadevi. Glede na navedeno z izpodbijanimi sodbami ni moglo priti do kršitve pravice iz 26. člena Ustave.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger