Jedro

Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnica padla pri prečkanju cestišča na samem cestišču, ki je v skladu z Zakonom o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) del ceste, ki je površina, omejena z mejo cestnega sveta, ki jo lahko uporabljajo vsi ali pa le določeni udeleženci v prometu, pod pogoji določenimi z zakoni in drugimi predpisi. V obravnavanem primeru gre za cesto, ki poteka med stanovanjskim blokom in parkiriščem, torej za cesto, ki jo uporabljajo tudi pešci, zato mora stanje cestišča ustrezati standardu normalne in še sprejemljive pohodne površine, ki jo lahko pešec prehodi brez težav, kar v obravnavanem primeru ni bilo zagotovljeno, zaradi opuščenega ukrepanja upravljalca pohodne površine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta nastale jima stroške v tem pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh od prejema sodbe plačati tožnici 16.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 30. 4. 2018 dalje do plačila ter v istem roku, ker je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč, Republiki Sloveniji plačati stroške pravdnega postopka v višini 894,30 EUR in stroške izvedenin v znesku 366,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila. V presežku, za znesek 2.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper takšno prvostopenjsko sodbo se pritožuje toženka, saj meni, da je prvostopenjsko sodišče tožnici neupravičeno prisodilo odškodnino. Toženka najprej meni, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni naredilo ogleda kraja škodnega dogodka, kot je toženka zahtevala, saj bi le na ta način ugotovilo pravilno dejansko stanje in mikro lokacijo padca ter bi ugotovilo, da je tožnica padla na cestišču. Tožnica je ves čas navajala, da je do nezgode prišlo na cestišču in parkirišču, kar ni pohodna površina, ki je namenjena izključno pešcem. Tako je bilo cestišče očiščeno v skladu s pravili čiščenja cestišč in parkirišč, čemur ni sodišče posvetilo nobene pozornosti. V zimskem času je normalno, da je cestišče spolzko in poledenelo, saj ne more biti očiščeno v popolnosti, ker je to nerealno pričakovati. Zaradi dejstva, da je bil na cestišču v zimskem stanju tudi stisnjen led in sneg, ni mogoče zaključiti, da vozišče ni bilo normalno uporabno v zimskem času.

Prvostopenjsko sodišče se prav tako ni opredelilo, kaj pomeni dejstvo, da vozišče ni ustrezalo standardu normalne in sprejemljive pohodne površine. Po mnenju toženke v zvezi s tem ni objektivnih standardov, zato bi moralo sodišče dokazati, da gre v zvezi s tem za kršenje predpisov.

Sodišče tudi ni verjelo priči zavarovanca toženke, ki ni imel nobenega interesa, da ne bi pričal po resnici, zavarovanec toženke pa tudi ni mogel glede na razmere ničesar drugega narediti, kot da je področje posipal. Če pa je padal dež, tako nič ne pomaga, pomaga samo previdna hoja. Toženka meni, da tožnica v danih razmerah ni bila dovolj previdna in pazljiva, zato je zaradi hitenja, ne pa zaradi opustitve zavarovanca toženke v danih razmerah padla. Prav tako ni šlo za pohodno površino, ampak za cestišče s parkiriščem. Zaradi vsega navedenega toženka uveljavlja, da je tožnica za nastanek nezgode kriva vsaj v obsegu 70 %.

Po mnenju toženke je sodišče po posameznih postavkah tožnici odmerilo previsoke zneske odškodnin. Tako bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je tožnica trpela, sodišče ni objektiviziralo, ob upoštevanju, da so bile bolečine večji del lahke in občasne, pa bi tožnici iz tega naslova šla odškodnina v višini 4.000,00 EUR. Tudi odmerjena odškodnina za prestani strah je po oceni toženke previsoka, saj je tožnica čutila le zaskrbljenost za izid zdravljenja, zato bi bila upravičena do odškodnine v višini 600,00 EUR. V zvezi z odmerjeno odškodnino za zmanjšanje življenjske aktivnosti toženka meni, da so življenjske aktivnosti tožnice zmanjšane minimalno, zato bi ji šla odškodnina 3.500,00 EUR v tem delu.

Zaradi vsega navedenega toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da odloči v skladu s predlogom toženke.

3. Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve kaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP ter tudi ne v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema vse ugotovitve sodišča prve stopnje in v utemeljitev sodbe še navaja kot sledi.

6. Tožnica od toženke zahteva odškodnino za nastalo ji nepremoženjsko škodo, ki je posledica škodnega dogodka dne 1. 2. 2017, ko je padla na zasneženem, poledenelem in neočiščenem ter spolzkem cestišču med hojo iz stanovanjskega bloka proti parkiranemu osebnemu avtomobilu na parkirišču na naslovu V. K. Tožnica si je pri padcu zlomila zunanji in notranji gleženj leve noge, tako da je prišlo do premika kostnih odlomokov, za kar krivdno odgovarja zavarovanec toženke zadolžen za čiščenje in vzdrževanje javnih površin, vključno z delom cestišča, na katerem je padla tožnica, ki ni poskrbel za čiščenje, pluženje in posipavanje navedenega dela javnih površin.

7. Zaradi navedenega je tožnica od toženke za nastalo ji nepremoženjsko škodo zahtevala za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 8.000,00 EUR, za prestani strah 2.000,00 EUR, za skaženost 2.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 7.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in razsodilo, kot izhaja iz točke 1. obrazložitve te sodbe.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan in da zavarovanec toženke krivdno odgovarja za nastanek škodnega dogodka in v njem tožnici nastalo nepremoženjsko škodo, kot jo ugotavlja sodišče prve stopnje.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnica padla na cestišču, ki ni pohodna površina, namenjena izključno pešcem, cestišče pa je bilo očiščeno v skladu s pravili čiščenja cestišč in parkirišč, čemur sodišče ni posvetilo nobene pozornosti, na cestišču v zimskem času pa tudi stisnjen led in sneg ne more pomeniti, da vozišče ni več normalno uporabno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnica padla pri prečkanju cestišča na samem cestišču, ki je v skladu z Zakonom o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) del ceste, ki je površina, omejena z mejo cestnega sveta, ki jo lahko uporabljajo vsi ali pa le določeni udeleženci v prometu, pod pogoji določenimi z zakoni in drugimi predpisi. V obravnavanem primeru gre za cesto, ki poteka med stanovanjskim blokom in parkiriščem, torej za cesto, ki jo uporabljajo tudi pešci, zato mora stanje cestišča ustrezati standardu normalne in še sprejemljive pohodne površine, ki jo lahko pešec prehodi brez težav, kar v obravnavanem primeru ni bilo zagotovljeno, zaradi opuščenega ukrepanja upravljalca pohodne površine.

9. Ni res, da prvostopenjsko sodišče ne pojasnjuje, oziroma da izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj sporno cestišče ni ustrezalo standardu normalne in sprejemljive pohodne površine, saj razloge v zvezi s tem navaja v točkah 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Zato ne drži, da je normalno, da so cestišča pozimi spolzka in poledenela, saj ne morejo biti očiščena v popolnosti, ter da je to nerealno pričakovati. V zvezi s tem je iz sodne prakse mogoče zaključiti, da je ključno za ugotovitev, ali se je zimska služba (čiščenje in vzdrževanje) izvajala redno in ustrezno glede na zimske razmere, ugotovitev, da se je gospodarska služba izvajala redno1, kar pa v obravnavanem primeru ni mogoče zaključiti. Tako tudi pritožbeno sodišče enako kot prvostopenjsko sodišče ne sledi kot priči zaslišanemu D. M., zaposlenemu pri zavarovancu toženke, ki smiselno izpoveduje, da so na spornem območju zimsko službo čiščenja in vzdrževanja izvajali, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča ostali izvedeni dokazi njegovih navedb ne podpirajo2. Že fotografije kraja škodnega dogodka, posnete na dan 1. 2. 2017 (priloge A3-A5 spisovnega gradiva) ne nudijo zaključka, da je zavarovanec toženke redno in ustrezno, glede na zimske razmere, čistil in vzdrževal sporno cestišče in parkirišče, zato toženka ne more biti uspešna z uveljavljanjem, da temelj tožbenega zahtevka ni podan.

10. Prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato ker ni naredilo ogleda kraja škodnega dogodka, kot je to zahtevala toženka, ker bi se le na tak način lahko ugotovilo, da je toženka padla na cestišču. Da je toženka padla na cestišču, je prvostopenjsko tako upoštevalo, glede stanja vozišča na dan škodnega dogodka pa z opravljenim ogledom sodišče ne bi moglo ugotoviti ničesar relevantnega, zato zavrnitev navedenega dokaza na drugačno odločitev v sodbi ni mogla vplivati.

11. Upoštevaje vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo krivdno odgovornost zavarovanca toženke za nastanek škodnega dogodka in posledično njegovo odgovornost za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo. Obstoji izključna krivdna odgovornost zavarovanca toženke na podlagi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj glede na razloge, ki jih v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe navaja sodišče prve stopnje, tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnici ni mogoče pripisati soprispevka k nastali škodi. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnica v dani situaciji, ko je sporno vozišče na poti do parkiranega osebnega avtomobila morala prečkati, ravnala tako, kot bi ravnal vsak povprečni pešec pri prečkanju neočiščenega in neposipanega cestišča v danih razmerah, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja njen soprispevek k nastanku škodnega dogodka.

12. Toženka se pritožuje tudi glede višine odmerjenih odškodnin za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah in za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so po njenem mnenju odmerjene previsoko.

13. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, ki jih je v zvezi z odmero posamičnih višin odškodnin navedlo v točkah 15, 16 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, saj ti v celoti podpirajo višine odmerjenih odškodnin iz zgoraj citiranih postavk, ki jih pritožba zgolj pavšalno izpodbija, ker ustrezajo pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. člena OZ.

14. Pritožbena graja, da prvostopenjsko sodišče ni objektiviziralo izpovedi tožnice glede pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, je neutemeljena. Odmera višine odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 8.000,00 EUR temelji prav na navedbah v postopku pridobljenega izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki zatrjevanja in izpovedbo tožnice v zvezi s tovrstno škodo v celoti objektivizira.

15. Tudi odmerjena odškodnina za prestani strah v višini 2.000,00 EUR je ustrezna, ker tožnica ni čutila le zaskrbljenosti za izid zdravljenja in to le nekaj tednov, kot navaja pritožba, ampak je tožnica po navedbi izvedenca najprej prestajala intenzivni sekundarni strah v trajanju treh dni, nato pa sekundarni strah v zmerni obliki, ki je bil pogosto izražen okrog dveh mesecev in občasno okrog petih mesecev, ko je bilo pri tožnici občasno narušeno njeno duševno ravnovesje, saj je imela težave s spanjem, bila je prisotna utrujenost in bila je občasno nervozna.

16. Glede zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti pritožba nima prav, ko navaja, da lahko tožnica opravlja vsa dela, kot jih je pred nezgodo in le pri določenih mora vložiti več napora. Po navedbi izvedenca tožnica trpi posledice takšne narave, da zmanjšujejo njene fizične aktivnosti, ki so povezane s tekanjem, skakanjem, dolgotrajno hojo, posebno po neravnem terenu s prisilno držo stopala, kot je počepanje in delo na letvah ter podobno. Tožnica sedaj opravlja pretežno sedeče delo, v prostem času pa je pred tem poučevala aerobiko, kar je morala opustiti, prav tako pa je morala opustiti daljše pohode po neravnem terenu, hojo omejiti in tekanje opustiti. Odmerjeni znesek 7.000,00 EUR, ki ga je prvostopenjsko sodišče odmerilo tožnici iz tega naslova, je zato ustrezen.

17. Tudi dosojena odškodnina kot celota, ki jo je prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju odbitne franšize v znesku 250,00 EUR tožnici dosodilo v znesku 16.750,00 EUR za v škodnem dogodku nastalo ji nepremoženjsko škodo, je po oceni pritožbenega sodišča ustrezna in glede na primerljivo sodno prakso v tovrstnih primerih odstopa prej navzdol kot navzgor3. 18. Zaradi vsega navedenega pritožba toženke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

19. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije nastale ji stroške v pritožbenem postopku. Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo k razsoji v obravnavani zadevi niso bistveno doprinesle, zato mora tožnica nastale ji stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo kriti sama (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Glej sodbo VS RS II Ips 82/2020, z dne 13. 1. 2021. 2 Glej točko 10 obrazložitve prvostopenjske sodbe. 3 Glej sodno prakso VS RS zadeva II Dor 270/2019, kjer je bila oškodovancu v zvezi z poškodbo skočnega sklepa in stopala in njihovih posledic odmerjena odškodnina v znesku 26.100,00 EUR oziroma 25,67 povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji.