Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da lahko tožeča stranka individualne stroške posameznih stanovanj oziroma stroške za obratovanje skupnih prostorov, delov in naprav vtožuje v svojem imenu (in ne kot zastopnik stanovalcev) le, če je te račune plačala iz lastnih sredstev (ne pa npr. iz sredstev skupnosti stanovalcev).

Tožeča stranka, ki tudi v pritožbi še zatrjuje, da je te stroške plačala iz svojih sredstev (ne pa morda iz sredstev ostalih stanovalcev, ki bi nanjo prenesli svoje upravičenje za izterjavo teh stroškov od tistih stanovalcev, ki jih niso plačali), bi tako morala jasno navesti, koliko stroškov je posamezni mesec iz svojih sredstev plačala posameznemu dobavitelju in kolikšen del teh stroškov odpade na toženo stranko ter svoje navedbe tudi dokazati (prim. tudi pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 24.5.2001). Predvsem slednjega pa tožeča stranka ni storila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku deloma ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v .. opr. št. I ../06117 z dne 26.2.1998 v prvi točki izreka vzdrži v veljavi za znesek 3.346,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve predloga za izvršbo 18.2.1998 do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v roku 8 dni

3.930,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v .. opr. št. I ../06117-7 z dne 27.5.1998 v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek na plačilo 34.082,10 SIT s pripadki v celoti zavrne ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 5.400,00 SIT v 15. dneh.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je iz računov in izpiska iz knjigovodske evidence natančno razvidno, katere stroške vtožuje in za katero obdobje. Zato ji teh stroškov ni bilo potrebno dodatno navajati, saj tožena stranka ni ugovarjala, da ne ve, plačilo katerih stroškov in za katero obdobje zahteva. Tožena stranka je račune prejela in ona je bila dolžna ugovarjati, v katerem delu jih ni plačala. Pravi, da vtožuje le znesek, ki ga tožena stranka ni plačala. Nadalje pravi, da je iz pogodbe o upravljanju razvidna kvadratura vseh stanovanj in stanovanj, katerih lastniki so pogodbo podpisali. Na podlagi teh podatkov je enostavno izračunati delež stanovanj, katerih lastniki so pogodbo o upravljanju podpisali oziroma da so jo podpisali lastniki, ki imajo večinski delež. Tožena stranka tem trditvam tudi ni ugovarjala. O zaključkih sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka navedla, da je račune dobaviteljev prejela in plačala, ne pa da je plačala račune iz lastnih sredstev, navaja, da ni jasno iz čigavih sredstev naj bi jih sicer plačala, če ne iz lastnih. Ker tožena stranka ni ugovarjala legitimacije tožeče stranke, mani, da je sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati. Pravi tudi, da so stroški upravljanja jasno navedeni na posameznih računih, tako da jih tudi v sporu majhne vrednosti ni potrebno posebej precizirati. Poleg tega je tožena stranka med drugim navedla, da stroškov upravljanja v znesku 1.360,00 SIT ni plačala zaradi slabega upravljanja, za kar pa ni ponudila dokazov. Slabemu delu upravnika bi morali ugovarjati večinski lastniki, saj ne zadošča pavšalni ugovor ene stranke. Tožena stranka tudi ni predložila dokaza, da je plačala stroške prejšnjemu upravitelju L.. d.o.o. Sami višini stroškov za januar 1997 pa tudi ni ugovarjala. Ker je bila pogodba o upravljanju veljavno sklenjena s

1.1.1997, je tožeča stranka utemeljeno izstavila račune za stroške tudi toženi stranki. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje obravnavati le ugovore tožene stranke oziroma tista dejstva, ki so sporna. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tudi v stroškovnem delu, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Pritožba je delno utemeljena.

V zvezi z veljavnostjo pogodbe o upravljanju v zvezi izvajanja stanovanjskih storitev v objektu Ljubljana, ... z dne 10.1.1997, ki sta jo v spis predložiti pravdni stranki, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ta z dnem 10.1.1997 veljavno sklenjena. Sodišče prve stopnje neutemeljeno zahteva v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da bi morala tožeča stranka posebej navesti, kolikšen je delež lastnikov na stanovanjski stavbi.. ki je to pogodbo podpisalo, ne pa da je le pavšalno navedla, da jo je podpisalo več kot polovica stanovalcev. Tožena stranka namreč ni ugovarjala, da te pogodbe niso podpisali lastniki stanovanj, katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše (1. odst. 31. člena SZ - Stanovanjskega zakona, Uradni list RS/I, št.18/1991, s spremembami in dopolnitvami), ampak je navajala le, da sama te pogodbe ni podpisala in da je tudi ni prejela od tožeče stranke. Ob pomanjkanju teh ugovornih navedb tožene pa ni mogoče zaključiti, da navedena pogodba ne velja le zato, ker tožeča stranka - ki je prvostopenjskemu sodišču preložila sporno pogodbo s skupaj s podpisi lastnikov stanovanj in kvadraturami njihovih stanovanj v svojih vlogah ni posebej navedla, kolikšen delež imajo na stanovanjski hiši lastniki, ki so to pogodbo podpisali. Da pogodba velja nenazadnje priznava tudi tožena stranka, ki je večino računov tožeče stranke v letu 1997 v celoti ali pa vsaj delno plačala. Med strankama ni sporno, da je bila pogodba v register upravnikov vpisana šele

28.2.1997, vendar pa to na začetek njene veljavnosti ne vpliva, saj SZ tega posebej ne določa. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožeča stranka v svojih vlogah ni posebej navedla, na kaj se vtoževani zneski nanašajo. V predlogu za izvršbo z dne 18.2.1998 je navedla le, da ji tožena stranka na podlagi knjigovodske evidence z dne 26.2.1998, ki jo je s predlogom za izvršbo predložila sodišču prve stopnje (priloga A1), dolguje znesek 34.082,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od dneva vložitve predloga za izvršbo ter izvršilne stroške. Vendar pa je tožena stranka v ugovoru z dne 11.3.1998 zoper sklep o izvršbi pojasnila, katerih zneskov ni plačala in zakaj jih ni plačala. Tako je navedla, da je glede plačila računa za januar 1997 prišlo do zmešnjave, kdo je upravnik ter da je zato račun za januar 1997 plačala prejšnjemu upravniku L.. d.o.o., ker je bil novi upravnik vpisan v register upravnikov šele dne 28.2.1997, nadalje da zaradi nejasnega obračunavanja vode ni plačala 480,00 SIT stroškov vode za julij 1997, 492 SIT za avgust 1997, 720 SIT za september in 615 SIT za oktober 1997, da ni plačala zneska 9,315.00 SIT za menjavo ventilov, ker se je upnik za to odločil sam in v nasprotju s 13. členom pogodbe in ker ventili potem sploh niso bili menjani ter da ni plačala stroškov upravljanja za marec 1997 v znesku 1.360,10, ker tožeča stranka tudi po njenih opozorilih ni opravila potrebnih popravil strehe in ker se ni zmenila za pritožbe na čiščenje. Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi nadaljnje vloge pravdnih strank, tako vlogo tožeče stranke z dne 24.3.2000 kot vlogo tožene stranke z dne 4.4.2000, saj je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi dne 28.3.2000 pozvalo toženo stranko, da v roku 8 dni odgovori na vlogo tožeče stranke z dne 24.3.2000. Tožeča stranka je sicer ugovor tožene stranke zoper sklep o izvršbi prejela že dne

9.6.1998, vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča kljub določbi

2. odst. 452. člena ZPP njeno vlogo z dne 24.3.2000 potrebno upoštevati, saj je sedaj veljavni ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/20049), s tem pa tudi njegove določbe 451. in 452. člena stopil v veljavo šele dne

14.7.1999, zato pa od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da bi ravnala po določbi 2. odst. 452. člena ZPP že pred njeno uveljavitvijo. Glede na določbo 3. odst. 452. člena ZPP je pravočasna tudi vloga tožene stranke z dne 4.4.2000, ostale vloge in listine, ki sta jih stranki sodišču prve stopnje predložili kasneje, pa so glede na določbo 2. in 3. odst. 452. in 453. člena ZPP prepozne in jih ni mogoče upoštevati. V vlogi z dne 24.3.2000 je tožeča stranka odgovorila na navedbe tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi, in sicer da je pogodba o upravljanju veljavna od 1.1.1997 in da prejšnji upravnik ni bil več upravičen izstavljati računov za to obdobje, da je bila voda toženi stranki obračunana po števcu za mesece julij-oktober 1997, da postavka mrzle vode predstavlja vso količino porabljene vode in da postavka topla voda predstavlja stroške ogrevanja mrzle vode, da je bil sklep o zamenjavi ventilov prejet na sestanku lastnikov dne 19.3.1997, ki se ga je udeležila tudi tožena stranka, da pa so bila dela izvedena v manjšem obsegu kot izhaja iz računa 47/97, zaradi česar je razliko prenesla v leto 1998 za vzdrževanje ter da je način izračunavanja stroškov upravljanja določen v 10. členu pogodbe ter da pripomb tožene stranke v zvezi s popravilom strehe do nje niso prišle. S to vlogo je predložila listin, med drugim tudi račune, na katere se nanašajo vtoževani zneski. V zvezi s tem je tožena stranka nato v vlogi z dne 4.4.2000 še navedla, da meni, da pogodba o upravljanju vse do vpisa v register upravnikov dne 28.2.1997 ni bila veljavna, da načina obračunavanja vode od tožeče stranke tudi po več prošnjah ni dobila, da je na setanku lastnikov povedala, da zamenjava ventilov ni potrebna, ker so bili menjani pred kratkim ter da je bila tožeča stranka o pripombam v zvezi s popravilom strehe obveščena s položnico z dne 9.4.1997 in z zapisnikom sestanka lastnikov z dne 19.3.1997, ki ga je predložila tožeča stranka. V tej vlogi je tožena stranka opisala še svoje druge probleme, vendar pa teh navedb glede na določbo 3. odst. 452. člena ZPP ni mogoče več upoštevati, saj z njimi ne odgovarja na navedbe tožeče stranke v predhodni vlogi.

Ob upoštevanju navedenih trditev pravdnih strank pa je po presoji pritožbenega sodišča za v nasprotju s stališčem prvostopenjskega sodišča mogoče ugotoviti, katere stroške vtožuje tožeča stranka.

Vtoževani znesek predstavljajo: znesek 13.100,80 SIT za januar 1997 po računu 478/97 (od tega 661,00 SIT za skupno elektriko, 8.226,00 SIT za ogrevanje, 840 SIT za mrzlo vodo, 805 SIT za toplo vodo, 227 SIT za odvoz smeti, 462 SIT za čiščenje, 246 SIT za vzdrževanje TV kabla ter 1.633,80 za upravljanje), znesek 1-.360,10 SIT za stroške upravljanja za marec 1997 po računu št. 3722/97, znesek 480,05 SIT za vodo po računu št. 10358/97 za julij 1997, znesek 9.807,35 SIT po računu 12142/97 za avgust 1997, od tega upoštevajoč navedbe tožene stranke v ugovoru 492,00 SIT za vodo ter 9.315,00 SIT za menjavo ventilov, znesek 720 SIT za vodo po računu št. 13311/97 za september 1997, znesek 614 SIT za vodo po računu št. 15088/97 za oktober 1997, preostali del vtoževanega zneska pa predstavljajo zneski zakonitih zamudnih obres-ti od vtoževanih zneskov in tudi od nekaterih že z zamudo plačanih zneskov po obračunu zamudnih obresti št. 208 v znesku

2.422,90 SIT.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da lahko tožeča stranka individualne stroške posameznih stanovanj oziroma stroške za obratovanje skupnih prostorov, delov in naprav vtožuje v svojem imenu (in ne kot zastopnik stanovalcev) le, če je te račune plačala iz lastnih sredstev (ne pa npr. iz sredstev skupnosti stanovalcev).

Tožeča stranka, ki tudi v pritožbi še zatrjuje, da je te stroške plačala iz svojih sredstev (ne pa morda iz sredstev ostalih stanovalcev, ki bi nanjo prenesli svoje upravičenje za izterjavo teh stroškov od tistih stanovalcev, ki jih niso plačali), bi tako morala jasno navesti, koliko stroškov je posamezni mesec iz svojih sredstev plačala posameznemu dobavitelju in kolikšen del teh stroškov odpade na toženo stranko ter svoje navedbe tudi dokazati (prim. tudi pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 24.5.2001). Predvsem slednjega pa tožeča stranka ni storila, saj sodišču prve stopnje ni predložila nobenega dokaza o tem, da je stroške, ki jih od tožene stranke vtožuje za vodo, elektriko, ogrevanje, odvoz smeti, čiščenje in vzdrževanje TV kabla, njihovim dobaviteljem tudi dejansko plačala.

Njen zahtevek za plačilo teh stroškov s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi je zato neutemeljen, prav tako pa je neutemeljen tudi zahtevek za plačilo zneska 9.315,00 SIT za menjavo ventilov. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala, da bi se za menjavo ventilov v skladu z 8. in 13. členom pogodbe in 1. odst. 31. člena SZ odločili lastniki stanovanj, katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše, niti kdaj in koliko sredstev se v ta namen zbere. Zahtevek tožeče stranke iz tega naslova zato ni utemeljen, zlasti pa ne ob upoštevanju dejstva, da se kasneje zbrana sredstva, kot je navedla sama tožeča stranka, niso porabila za menjavo ventilov oziroma so se porabila za to le v manjšem znesku.

Prav tako ni utemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo zamudnih obresti od z zamudo plačanih zneskov, katerih višina sicer izhaja iz obračuna obresti št. 208, vendar tožeča stranka tekom prvostopenjskega postopka niti ni navedla, niti ni izkazala, da bi tožena stranka določene račune plačala z zamudo.

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke, kolikor se nanaša na plačilo stroškov upravljanja. Stroški upravljanja so namreč plačilo za delo upravnika in temeljijo na 10.c) točki pogodbe. Ugovor tožene stranke v zvezi z utemeljenostjo plačila stroškov upravljanja je po presoji pritožbenega sodišča pavšalen oziroma premalo specificiran, predvsem pa tožena stranke svojih navedb o slabem opravljanju nalog upravnika v zvezi s popravilom strehe in čiščenjem, ni z ničemer dokazala. Tožena stranka je navedla le, da je od upravnika zahtevala, da se streha popravi, ni pa predlagala nobenega dokaza, s katerim bi dokazovala, da je bila streha potrebna postavila, prav tako tudi ne, da tožeča stranka potrebnih popravil ni opravila. Njen ugovor v tej smeri zato ni utemeljen, tožeča stranka pa je upravičena do plačila neplačanih stroškov upravljanja. Gre za stroške upravljanja za mesec marec 1997 v znesku 1360,00 SIT z obračunanimi zamudnimi obresti od zapadlosti 5.4.1997 do 16.2.1998 v znesku 352,60 SIT ter stroške upravljanja v znesku 1.633,80 SIT za januar 1997. Ker tožeča stranka glede zneska 1.633,80 za stroške upravljanja za januar 1997 ni predložila obračuna zamudnih obresti za čas od zapadlosti dne

6.2.1997 do 16.2.1998 (iz izpiska iz knjigovodske evidence z dne

16.2.1998 - priloga A1, so obračunane zamudne obresti le za znesek celotnega neplačanega računa v višini 13.100,00 SIT), je njen zahtevek za plačilo zamudnih obresti od tega zneska utemeljen le za čas od vložitve predloga za izvršbo dalje, kakor je predlagala v predlogu za izvršbo. Pritožbeno sodišče je upoštevajoč navedeno na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ (Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 40/2004) pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku deloma ugodilo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v .. opr. št. I ../06117 z dne 26.2.1998 v prvi točki izreka vzdržalo v veljavi za znesek 3.346,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve predloga za izvršbo

18.2.1998 do plačila, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo.

Ker je tožeča stranka tudi po odločitvi pritožbenega sodišča z zahtevkom uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka (z 10%), je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odst. 154. člena ZPP odločilo, da je dolžna toženi stranki povrniti vse stroške prvostopenjskega postopka, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje v znesku 5.400,00 SIT, tako da odločitve izpodbijane sodbe o stroških prvostopenjskega postopka ni spreminjalo. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 10%, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 2. odst. 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 10% njenih pritožbenih stroškov. Tožeči stranki je priznalo 125 točk za sestavo pritožbe (po tar. št. 21.4.a) v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife), kar ob sedanji vrednosti odvetniške točke (110 SIT) skupaj z 20% DDV in zneskom 22.800,00 SIT sodne takse za pritožbo znese 39.300,00 SIT. Tožena stranka je tako dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni 3.930,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.