Jedro

Sodišče prve stopnje je navedlo, zakaj ne verjame toženki, da je na račun stroškov zastopanja plačala tožniku 2.500,00 DEM, in verjame tožniku, da mu navedenega zneska toženka ni izročila, in tako dokazno oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema in je pritožba neutemeljena, ko še vedno trdi, da je toženka sporni znesek plačala tožniku. S temi trditvami toženka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče, kot že omenjeno ne dvomi, zlasti ob tem, ko toženka ni predložila verodostojnih dokazov za svoje trditve.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 3/1, točka 4 in točka 5 izreka) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

2. Dopolnitev pritožbe z dne 12.1.2009 se zavrže. 3. Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju 002 I 2003/00053-2 z dne 27.1.2003 v točki 1 in 3 izreka ter postopek nadaljevalo kot po tožbi. Zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek za 313,39 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2002 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Delno je ugodilo tudi ugovoru zoper začasno odredbo za znesek 387,16 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi in sklep o začasni odredbi za ta znesek razveljavilo in predlog zavrnilo, v ostalem pa ugovor toženke zavrnilo. Toženki je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožniku v znesku 526,01 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženka navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je z zneskom 238.613,00 SIT plačala nekaj drugega kot zatrjuje toženka. Sodišče zgolj verjame tožniku, čeprav za trditve ni predložil nobenega dokaza, toženka pa negativnih dejstev ne more dokazovati. Sodišče zmotno ugotavlja, da ji toženka ni izročila zatrjevani znesek zaradi neskladja izpovedi toženke in priče Š. Toženka je že v ugovoru navedla, da je tožniku dala znesek 2.500,00 DEM na roko in mu izplačala še 238.613,00 SIT. Nadalje toženka navaja, da je sodišče sledilo tožnikovi izpovedbi, da je vtoževani račun poslal toženki po pošti in ne verjame toženki in Š., da ji je ta račun izročil ob priliki plačila 2.500,00 DEM. Sodišče je prezrlo, da je toženka predložila račun, za katerega je tožnik izpovedal, da ga ni poslal toženki. Sodišče ni ravnalo pravilno, ko potrdil v dokazne namene, da sta G. tožniku plačali 171.752,00 SIT, ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je določbo člena 212 ZPP ugotovilo nepravilno, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe in je s tem bistveno kršilo določbe postopka iz prvega odstavka člena 339 ZPP. Sodišče je odločalo o ugovoru zoper začasno odredbo več kot 3 leta po njeni izdaji, kar predstavlja za toženko nenadomestljivo škodo, saj se ta znesek ne obrestuje in mu realna vrednost pada. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse ugovorne navedbe in je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke člena 339 ZPP.

Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo toženke in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru tožnik vtožuje od toženke plačilo stroškov zastopanja v kazenski in pravdni zadevi za storitve, ki jih je opravljal za toženko kot odvetnik. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek in na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je za toženko opravljal odvetniške storitve in da mu toženka ni plačala prisojenega zneska. Sodišče prve stopnje je navedlo, zakaj ne verjame toženki, da je na račun stroškov zastopanja plačala tožniku 2.500,00 DEM in verjame tožniku, da mu navedenega zneska toženka ni izročila in tako dokazno oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema in je pritožba neutemeljena, ko še vedno trdi, da je toženka sporni znesek plačala tožniku. S temi trditvami toženka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče, kot že omenjeno ne dvomi zlasti ob tem, ko toženka ni predložila verodostojnih dokazov za svoje trditve. S trditvami v pritožbi, da je plačala znesek 171.520,00 SIT toženka zatrjuje nova dejstva in predlaga nove dokaze, kar v pritožbenem postopku ni dopustno, saj toženka za to ne navaja nobenega opravičljivega razloga in teh trditev pritožbeno sodišče glede na drugi odstavek člena 337 ZPP ni moglo upoštevati. Plačilo zneska 238.613,00 SIT se nanaša na povsem drugo zadevo, ki ni predmet obravnavanja v tej zadevi, kot je pravilno pojasnilo toženki že sodišče prve stopnje. Plačilo navedenega zneska je tožnik prejel za zastopanje v zadevi P 43/2000 od Z. T. in ne od toženke. Plačilo stroškov iz te zadeve tudi ni predmet obravnave v tej zadevi. V čem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka člena 339 točka 14 ZPP (nejasnost razlogov in nasprotje) pritožba ne konkretizira in obrazloži, zgolj pavšalno sklicevanje na navedeni pritožbeni razlog pa je neutemeljeno.

Dopolnitev pritožbe, ki jo je toženka poslala 12.1.2009, po preteku pritožbenega roka, je bilo na podlagi člena 352 zavreči kot prepozen.

Izdana začasna odredba preneha s pravnomočnostjo sodbe in je bilo zaradi tega pritožbo toženke zavrniti, ne glede na to, da je nedopustno, da sodišče prve stopnje ni odločilo o ugovoru več kot 3 leta, vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno, je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano odločbo (člen 353 in 365/2 ZPP).

Tožnik z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sam trpeti stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem, saj se ti ne morejo opredeliti kot za pravdo potrebni stroški. Tak izrek o stroških temelji na določilu člena 154 v zvezi s členom 155/2 in 165 ZPP.