Jedro

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka obravnavano tožbo vložila dne 11.12.2002, torej še pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika, ki je pričel veljati 1.1.2003. Zato pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke predstavljajo določbe ZTLR oziroma Pravna pravila, ki so se razvila na podlagi ODZ, saj tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je s priposestvovanjem, torej na originarni način pridobil lastninsko pravico pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (primerjaj tudi 268. člen Stvarnopravnega zakonika).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem obsodilnem delu in glede odločitve o stroških razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod točko 1. izreka sodbe ugotovilo, da je tožnik s priposestvovanjem postal lastnik dela parcele štev. 62/2 in dela parcele 62/1, obe vl.št. .. k.o. P., in sicer v širini 4 m ob parceli 51/1 iste k.o. in v dolžini meje s parcelo 51/1 k.o. P.. Pod točko 2. je naložilo toženki, da dopusti in da soglasje za odmero dela zemljišča parc.št. 62/2 in 62/1 k.o. P., ki je opisano pod točko 1. izreka izpodbijane sodbe, pristojni geodetski upravi, na podlagi katerega bo možna odmera samostojne parcele, sicer bo takšno soglasje nadomestila pravnomočna sodba v tej pravdni zadevi. Kar je tožeča stranka zahtevala več in drugače, je pod točko 3. izreka sodbe zavrnilo. Obenem je odločilo (točka 4. izreka), da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku

133.200,00 SIT, v primeru plačilne zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Izpodbijana sodba ni v skladu z določbami ZTLR in sodno prakso. Sodišče ni pravilno in v celoti ovrednotilo izpovedb 16 prič. V nadaljevanju delno citira izpovedbe prič B., K. A., S. A. in R. L., ter ob grajanju dokazne ocene prvega sodišča navaja, da se do vseh izpovedb prič sodišče ni opredelilo. Toženka je že sedem let v domu, zato je tožnik izvajal posest na skrivaj.

Pritožbo je zato vložil šele sedaj. Že samo besedilo tožbe kaže, da je tožnik uporabljal sporno površino zgolj kot pot do svojih zemljišč in ne kot svoje zemljišče. Nepremičnine je tožnik podedoval po očetu, pri tem pa sploh ni preveril, kaj je podedoval, bil je malomaren in v zvezi s to pritožbeno trditvijo citira sodbo II Ips 583/97 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Tožnik je zatrjeval, naj bi njegovo zemljišče mejilo na hišo toženke, da so pred 30 leti delali pri toženki fasado, na vprašanje, kaj so takrat imeli v mislih glede lastništva poti, pa je odgovoril, da nič. Vse to bi moralo vzbuditi dvom o tožnikovi dobrovernosti. Citira sodbo III Ips 560/96 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in na podlagi izpovedb prič Š., G., L. in G. zaključuje, da bi v predmetnem sporu lahko govorili le o pravici do služnostne poti, nikakor pa ne o priposestvovanju zemljišča. Sporen ostaja tudi obseg zemljišča. Sodišče ni preverilo dejanske širine zemljišča, ampak je vzelo neko povprečje po izpovedbah prič in tožnika, kar ne ustreza stanju v naravi. Gre za jasno nasprotje med izvedenimi dokazi in izrekom sodbe. Opozarja na določbo 1500. člena ODZ in navaja, da je zemljiškoknjižna lastnica parc.št. 62/1 in 62/2 k.o. P. dne 6.4.1999 skupaj z A. B. sklenila izročilno pogodbo s svojo hčerko M. A., slednja pa se bo tudi vknjižila kot lastnica.

Prevzemnica je bila ob sklepanju pogodbe v dobri veri. Odločitev o stroških je neobrazložena.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka obravnavano tožbo vložila dne 11.12.2002, torej še pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika, ki je pričel veljati 1.1.2003. Zato pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke predstavljajo določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih oziroma pravna pravila, vsebovana v ODZ, saj tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je s priposestvovanjem, torej na originarni način pridobil lastninsko pravico pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (primerjaj tudi

268. člen Stvarnopravnega zakonika).

Priposestovanje kot pridobitev lastninske pravice po samem zakonu, torej na originarni način, ureja od 1.9.1980 dalje Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, pred tem pa pravna pravila, ki so se razvila na podlagi ODZ, v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 - Zbirka sodnih odločb, štev.

V/1-1960 oziroma glede računanja in teka rokov v zvezi z načelnim pravnim mnenjem z dne 9. in 10.12.1982. Po določbi II. odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih znaša priposestvovalna doba za redno priposestvovanje (dobroverna in zakonita posest nepremičnine) 10 let, za izredno priposestvovanje (dobroverna posest) pa 20 let (4. odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), enako pa tudi v zvezi z že citiranim načelnim pravnim mnenjem z dne 4.4.1960 v času pred uveljavitvijo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Priposestvovalna doba začne teči tisti dan, ko je posestnik dobil stvar v posest, zaključi pa se z iztekom zadnjega dne te dobe. V priposestvovalno dobo se všteje tudi čas, ko so predniki sedanjega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni in zakoniti posestniki oziroma dobroverni posestniki.

Razlogi izpodbijane sodbe o tem, kdaj (vsaj najkasneje) je pričela teči priposestvovalna doba, ki jo v desetletjih zatrjuje tožnik, in kdaj se je končala, niso popolni. Na strani 3 sodbe sicer sodišče ugotavlja, da se je zemljišče uporabljajo v obsegu, ki ga zatrjuje tožnik, vse dotlej, dokler ni bila pot zaprta z nasutjem oziroma postavitvijo ograje, ter da je takšno stanje trajalo več desetletij.

S tem pa sodišče začetka in konca teka priposestvovalne dobe ni določno opredelilo, niti ni pojasnilo, ali je priposestvovalna doba potekla še pred tožnikovo pridobitvijo posesti spornih nepremičnin, ali pa je vso zahtevano priposestvovalno dobo imel v posesti nepremičnine tožnik (iz njegove izpovedbe izhaja, da je kmetijo podedoval po očetu, umrlem pred šestimi leti), ali pa tudi njegovi posestni predniki in kakšna je bila v slednjem primeru njihova posest. V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče to pomanjkljivost odpraviti in v okviru materialnega procesnega vodstva zahtevati od tožeče stranke ustrezno dopolnitev navedb (268. člen ZPP).

Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo (list.št. 6, točka 2. odgovora na tožbo) ugovarjala obsegu zemljišča, za katerega je tožnik trdil, da ga je priposestvoval. Sodišče, ki je ugotovilo, da je tožnik izkazal priposestvovanje dela parc.št. 62/2 in 62/1 k.o. P. v širini 4 metrov ob parceli 51/1 iste k.o. in v njeni dolžini, ni pojasnilo razlogov za takšno dejansko ugotovitev, pri čemer iz tožnikove, v sodbi povzete izpovedbe, izhaja, da se je sporno zemljišče uporabljajo kot kolovoz približne širine 3,5 metra, na vsaki strani od poti pa so vedno kosili. In dalje, da se je trasa poti uporabljala do kapa B. hiše, priče, na primer B., pa so izpovedale, da je tožnik kosil približno pol metra na vsako stran kolesnic. Obseg zemljišča, za katerega tožnik zatrjuje, da ga je priposestvoval, po povedanem ni določno opredeljen, ne opredeljujejo ga tako določno, da bi bila mogoča geometrska odmera, niti priložene skice izmer ter fotografije, predlaganega ogleda kraja pa prvo sodišče ni opravilo. Pa ga bo v nadaljevanju postopka moralo opraviti in o svojih ugotovitvah izdelati tudi terensko skico, saj priloga B 4 spisa P 122/2002 ni povsem jasna.

Že zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih razveljavilo po določbi 1. odstavka 354. člena ZPP. Po dopolnjenem dokaznem postopku in popolni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov bo moralo prvo sodišče o tožbenem zahtevku tožeče stranke znova odločiti, povsem nedvoumno pa odgovoriti tudi na trditev pritožbe, da tožnik spornega zemljišča ni uporabljal kot svoje zemljišče (lastninska pravica), marveč samo kot pot do svojih zemljišč (služnostna pravica).

Iz aktualnih podatkov zemljiške knjige izhaja, da je vknjižena kot lastnica parc.št. 62/1 in 62/2 k.o. P. toženka. Ker se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica šele z vpisom v zemljiško knjigo, izročilna pogodba z dne 6.4.1999 pa v zemljiški knjigi ni izvedena, se pritožba na določbo 1500. člena ODZ, sedaj vsebinsko enako določbo 2. odstavka 44. člena SPZ (ki govori o omejitvi zunajknjižnega priposestvovanja za primer, ko ta način pridobitve lastninske pravice na nepremičnine pride v konflikt z načelom zaupanja v zemljiško knjigo), neutemeljeno sklicuje, saj M. A. lastninske pravice še ni pridobila.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o glavni stvari, je razveljavilo tudi izpodbijano stroškovno odločitev prvega sodišča. Odločitev o stroških pritožbenega sodišča temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.