Jedro

Skladno s pravno teorijo in sodno prakso mora stranka izvedbo naroka zahtevati izrecno. Pri tem ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje prič in/ali pravdnih strank) pomenijo takšno zahtevo. Zgolj iz razloga, ker sta pravdni stranki predlagali razna zaslišanja, torej sodišču naroka ni bilo treba izvesti. Tudi sicer pa gre pri uveljavljanju kršitve 454. člena ZPP za relativno postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki ni dovoljen pritožbeni razlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 750,00 EUR od 2. 9. 2017 do plačila, od zneska 100,00 EUR pa od 15. 9. 2017 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 397,71 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da se s presojo sodišča prve stopnje ne strinja. Potrebno je upoštevati, da sodišče v izpodbijani sodbi ni pravilno upoštevalo pravil o dokaznem bremenu in je tako posledično kršilo določila o pravilni uporabi materialnega prava, v vsakem primeru pa natančno uporabilo materialno pravo. Vprašanje dejanskih ugotovitev in dokazne ocene lahko ob pomanjkljivi, nasprotujoči si, nerazumljivi ali nelogični argumentaciji preide v bistveno kršitev določb pravdnega postopka in napačno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka prvostopenjski sodbi očita, da odločilne okoliščine niso razumno in logično obrazložene v izčrpnih razlogih izpodbijane sodbe, ker slednja sistematično ne obravnava vseh potrebnih dejstev in posamično ter skupinsko ne ocenjuje dokazov, tako da je končna dokazna ocena obremenjena s pomanjkljivostmi, ki pomenijo procesno kršitev Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in materialnopravnih predpisov.

Tožeča stranka v pritožbi ponovno pojasnjuje pomembna dejstva za razsojo njenega zahtevka, kot tudi podlago in razloge, zakaj je tožena stranka dolžna vtoževan račun plačati. Tožeča stranka jih navaja ponovno, ker se sodišče v izpodbijani sodbi do razlogov ne opredeljuje.

V pritožbi tudi uveljavlja, da sta pravdni stranki zahtevali zaslišanja strank in prič, prav tako sta se sklicevali na domnevne ustne dogovore in da bi sodišče lahko presodilo, ali so zatrjevanja določene pravdne stranke resnična, bi zagotovo moralo izvesti narok za obravnavo. Ker ga ni izvedlo, je tožeči stranki bila kršena pravica do enakopravne obravnave, prav tako tožeča stranka graja odločitev sodišča, da zaslišanj strank in prič na naroku ni opravilo.

Po mnenju tožeče stranke je v konkretnem primeru potrebno upoštevati Splošne pogoje poslovanja mednarodnih špediterjev Slovenije kot tudi Sporazum o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti (CMR), ker sta se pogodbeni stranki o slednjem dogovorili. Slednje izhaja tudi iz predložene listinske dokumentacije. Stranki, ki poslovno sodelujeta, se lahko vedno dogovorita za uporabo pravil, za katere se dogovorita. V konkretnem primeru je med pravdnima strankama bilo podano soglasje volj za uporabo CMR predpisov, česar pa sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo. Slednje izhaja iz samega naročila tožene stranke za prevoz. Nenazadnje pa tožena stranka tožeči stranki odgovarja za vtoževano škodo tudi na podlagi pravil Obligacijskega zakonika (OZ). Prevoznik ima v vsakem primeru pravico do povračila stroškov, ki jih je imel zaradi ovir, nastalih brez njegove krivde. Tožena stranka se v nobenem primeru ne more razbremeniti plačila škode in stroškov, ki jih je imel prevoznik zaradi ovir, ki so nastale brez njegove krivde.

Ne drži, da tožeča stranka dokaznega predloga po vpogledu v spis I Pg 114/2018 ni ustrezno substancirala, ker je substanciranje dokaznega predloga razvidno iz trditvene podlage tožeče stranke in zatrjevanj, kaj je med pravdnima strankama sporno. Tudi zatrjevana višja sila tožene stranke ne more razbremeniti, čeprav tožeča stranka vztraja, da v konkretnem primeru ni moč govoriti o višji sili. Težav z vremenom na konkretni lokaciji v konkretnem terminu vse od dne 28. 6. 2017 pa do dne 3. 7. 2017 ni bilo. Vreme, kot je bilo predmetnega dne, se v današnjem času ne more šteti kot izreden dogodek. Razlogov slabega vremena tudi ni bilo, v vsakem primeru pa so ti razlogi bili predvidljivi, napovedani, lahko bi se s strani tožene stranke brez težav odpravili in tudi sanirali, kar je tožeča stranka že izpostavila. Tožena stranka se ne more razbremeniti svoje odgovornosti za plačilo škode s splošnim člankom o nevihtah ponoči po Sloveniji in tujini.

Tudi ob upoštevanju plačila konkretnih prevozov s strani tožene stranke je razvidno, da je vtoževana odškodnina tožeče stranke res minimalna in upravičena. Tožeča stranka je računala na dejstvo, da bo prevoz opravila v časovnih okvirih glede na naročilo tožene stranke, zaradi zamude pa utrpela škodo, ki je predmet tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru tožena stranka odgovarja na podlagi splošne odškodninske odgovornosti kot tudi na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti. Splošni predpostavki tovrstne odgovornosti sta nepravilna izpolnitev, ki se kaže v obliki zamude z izpolnitvijo, izpolnitvijo z napako ali neizpolnitve pogodbene obveznosti, ki ima značilnosti protipravnega stanja in okoliščina, po kateri vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere stranke, katere izpolnitvena obveznost je kršena. Postopanje tožene stranke je bilo malomarno in neobičajno, ker je slednja v celoti slabo organizirala prevoz, zaradi česar je nastala zamuda pri razkladu. Tožena stranka tožeči stranki dejstvo, da je prišlo do zamude, priznava, a zatrjuje, da je razlog zamude v vtoževanem računu glavnice 750,00 EUR višja sila, v drugem primeru v vtoževanem računu glavnice 100,00 EUR pa dejstvo, da bi se naj tožeča stranka plačilu odpovedala, oboje pa ne drži. Posledično sodišče ne more napraviti zaključka, da bi naj tožeča stranka ne bila upravičena do plačila vtoževanih računov. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 443. v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP). Sodba sodišča prve stopnje se v takšnih sporih lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog, prav tako sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi relativnih postopkovnih kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

6. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja.

7. Sodišče druge stopnje po pregledu pritožbe ugotavlja, da pretežno vsebino pritožbe predstavlja dobesedni povzetek dejanskih trditev, ki jih je tožeča stranka že podala pred sodiščem prve stopnje v dopolnitvi tožbe in pripravljalni vlogi. Dejanske trditve, ki jih tožeča stranka ponavlja v pritožbi, glede na dejstvo, da je v sporih, kot je tovrstni, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje nedovoljen pritožbeni razlog, ne morejo biti predmet izpodbijanja oziroma pritožbenega preizkusa, saj so na dejansko stanje, kot ga v sporu majhne vrednosti ugotovi sodišče prve stopnje, vezane tako stranke kot pritožbeno sodišče. 8. Kot že obrazloženo sodbe v sporih majhne vrednosti tudi ni mogoče izpodbijati zaradi postopkovnih kršitev določb ZPP po prvem odstavku 339. člena ZPP, to je zaradi tako imenovanih relativnih postopkovnih kršitev. V tem pogledu je nedovoljeno tudi pritožbeno uveljavljanje kršitev pravil o dokaznem bremenu in neustreznosti dokazne presoje, kar predstavlja postopkovne kršitve le relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

9. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka smiselno uveljavlja z obrazložitvijo, da ji je bila z neizvedbo naroka in zaslišanja strank ter prič kršena pravica do enakopravne obravnave.

10. V sporih majhne vrednosti lahko sodišče izda odločbo brez izvedbe naroka, kadar je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov, nobena od strank pa njegove izvedbe ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Skladno s pravno teorijo in sodno prakso mora stranka izvedbo naroka zahtevati izrecno. Pri tem ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje prič in/ali pravdnih strank) pomenijo takšno zahtevo. Zgolj iz razloga, ker sta pravdni stranki predlagali razna zaslišanja, torej sodišču naroka ni bilo treba izvesti. Tudi sicer pa gre pri uveljavljanju kršitve 454. člena ZPP za relativno postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki ni dovoljen pritožbeni razlog.

11. Pritožba tudi ne more biti uspešna s pritožbeno grajo odločitve sodišča prve stopnje o neizvedbi dokazov z zaslišanjem strank in prič. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev, zakaj teh dokazov ni izvedlo, v zadostni meri utemeljilo s tem, ko je navedlo, da se je oprlo na listinsko dokumentacijo in na pravno relevantno dejansko stanje v okviru podane trditvene podlage pravdnih strank, posledično čemur zaslišanja strank in prič niso bila potrebna. Pa tudi sicer bi takšen postopkovni očitek (če bi seveda bil ustrezno konkretiziran, pri čemer tožena stranka obrazloženo ne navaja, katero oziroma katera pravno odločilna dejstva bi stranke in priče v svojih izpovedbah lahko potrdile) lahko predstavlja kvečjemu očitek kršitve nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa v sporu majhne vrednosti ne more biti predmet pritožbenega obravnavanja. Pritrditi pa je tudi sodišču prve stopnje in njegovim razlogom, da tožeča stranka predlaganega dokaza z vpogledom v spis I Pg 114/2018 ni ustrezno substancirala, saj ni navedla, katere listine navedenega spisa naj sodišče prebere in katera pravno relevantna dejstva v tem postopku se z njimi dokazujejo.

12. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo za odločitev o pritožbi naslednja pravno relevantna dejstva: - tožeča stranka je za toženo stranko opravila dve storitvi prevoza, pri čemer je pri prvem prevozu prišlo do zamude treh dni pri razkladanju, pri drugem prevozu pa do zamude en dan pri nakladanju, zaradi česar je tožeča stranka toženi stranki zaračunala odškodnino za skupno štiri čakalne dneve - stojnino; - glede računa št. 24/2017 je iz trditev obeh pravdnih strank razvidno, da je bil izdan na podlagi ustnega dogovora pravdnih strank za plačilo odškodnine za en dan zamude pri nakladanju pri čemer je tožena stranka znesek po navedenem računu dne 17. 11. 2017 (še pred vložitvijo predloga za izvršbo) v celoti plačala; - terjatev po računu št. 23/2017 se nanaša na odškodnino za tri dni zamude pri razkladanju pri prevozu po nalogu za prevoz št. M013/2017 z dne 28. 6. 2017. Tožena stranka se glede razlogov za zamudo sklicuje na slabe vremenske razmere, ki so onemogočale prevoz kot tudi razklad ob dogovorjenem terminu; - v nalogu za naklad - prevoz št. M013/2017 je bil določen kot datum razklada 29. 6. 2017, razklad pa se je dejansko izvršil dne 3. 7. 2017; - do razklada tovora predvidenega dne 29. 6. 2017 ni prišlo zaradi slabih vremenskih razmer, to je okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, ki jih tožena stranka ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

13. Sodišče prve stopnje je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, saj je ugotovilo, sledeč relevantnim določbam 239. in 240. člena OZ, kakor tudi določilom Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu, da tožena stranka ni odgovorna za zamudo, do katere je prišlo pri razkladanju tovora, saj je do zamude prišlo zaradi vzroka oziroma okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, ki jih tožena stranka ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

14. Tožeča stranka je sicer uveljavljala napačno uporabo materialnega prava, vendar ni konkretizirano navedla, katerih določb materialnega prava sodišče ni uporabilo, pa jih moralo oziroma katerih določb ni uporabilo pravilno. V pritožbi podana materialnopravna naziranja, brez zatrjevanja konkretne napačne uporabe materialnopravnih določb, namreč ne omogočajo primernega pritožbenega preizkusa. Glede na izpostavljene dejanske ugotovitve in po uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno pravilna.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).