Jedro

Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju zakonske dikcije mnenja, da bi bila odločitev sodišča eventualno pravilna, v kolikor bi bilo ugotovljeno, da sta udeleženca živela v skupnem gospodinjstvu, vendar pa se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da instituta prepustitve stanovanja ni moč ožiti z izgovorom, da so žrtve nasilja iz stanovanja odšle, ter jim zato stanovanja ni mogoče prepustiti, vendar v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ocenilo, da je predlagateljica skupno bivališče udeležencev zapustila septembra 2015 ter je predlog za prepustitev stanovanja vložila 10. 6. 2016.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu naložilo, da takoj prepusti v izključno uporabo predlagateljici in njunima dvema mladoletnima otrokoma celotno stanovanjsko hišo na naslovu C. ulica x, M.S. za dobo 6 mesecev, všteto od vročitve sklepa nasprotnemu udeležencu, pri čemer mora nasprotni udeleženec opustiti vsa dejanja, ki bi utegnila otežiti ali kakorkoli ovirati takšno izključno uporabo vseh naštetih (izrek pod točko I), v presežku, to je za prepustitev zgoraj navedene stanovanjske hiše v izključno uporabo za neomejeno obdobje, je predlog zavrnilo (izrek pod točko II), ter še odločilo, da pritožba ne zadrži izvršitve tega ukrepa (izrek pod točko III) in da udeleženca tega postopka krijeta vsak svoje stroške postopka (izrek pod točko IV).

2. Nasprotni udeleženec se proti navedenemu sklepu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da „se pritožbi ugodi, izpodbijan sklep razveljavi oziroma spremeni v smislu pritožbe, podrejeno pa zadevo odstopi prvostopnemu sodišču v nadaljnje postopanje in odločanje“. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določila materialnega prava, in sicer Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), iz razloga, da se bivšega moža in očeta skupnih otrok „dobesedno meče na cesto zaradi izmišljenih nasilnih ravnanj in se mu s tem onemogoči kakršnakoli nadaljnja uporaba skupnega premoženja“. Pojasnjuje, da je predlagateljica v svoji „vnemi očrniti nasprotnega udeleženca šla tako daleč, da si je dobesedno izmislila dva dogodka, in sicer dogodek iz marca 2016 in dogodek z dne 5. 5. 2016, kar je kot laži predlagateljice spregledalo tudi sodišče prve stopnje“. Izpostavlja še, da s predlagateljico ne živita več skupaj, že od septembra 2015, od decembra 2015 pa poteka tudi razvezni postopek. Sodišče prve stopnje v razveznem postopku odloča le še glede višine preživnine, ki jo bo nasprotni udeleženec plačeval predlagateljici. Prepričan tudi je, da ni izvajal ekonomskega nasilja nad družinskimi člani ter gre le za konstrukt in izmišljena dejstva predlagateljice, ki jim je žal sodišče prve stopnje nasedlo. Prepričan je, da je predlog za kakršnokoli ugotavljanje nasilja vložen bistveno prepozno, in da obstaja prekluzivni materialni rok, ki se ga ne da podaljšati in je predlog zato vložen prepozno. Pojasnjuje, da se je za odpoved pogodbe o zaposlitvi nasprotni udeleženki odločil le zaradi tega, ker podjetje nima dovolj dela, ter da je v „njunem delovnem sporu“ bila izdana zamudna sodba, ob odpovedi pa je predlagateljici izplačal tudi odpravnino, ki ji po zakonu pripada in zato njegovega dejanja nikakor ni moč oceniti kot ekonomsko nasilje. Prepričan je, da je sodišče odločilo napačno, pri tem pa spregledalo, da je predlagateljica bila tista, ki si je „našla novega moškega“ in odšla v mesecu septembru 2015 iz skupnega doma udeležencev ter s tem prekinila njuno skupno gospodinjstvo. Priglaša in terja pritožbene stroške.

3. Predlagateljica je podala odgovor na pritožbo, v katerem se zavzema za potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče lahko na predlog žrtve nasilja z odločbo naloži povzročitelju nasilja, ki z žrtvijo, ki jo je telesno poškodoval ali ji je prizadejal škodo na zdravju ali drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, živi v skupnem gospodinjstvu, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam (prvi odstavek 21. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini - v nadaljevanju ZPND). Žrtev mora predlog iz prvega odstavka 21. člena ZPND podati najkasneje v treh mesecih, od kar je utrpela katera od ravnanj iz prvega odstavka 21. člena ZPND. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju zakonske dikcije mnenja, da bi bila odločitev sodišča eventualno pravilna, v kolikor bi bilo ugotovljeno, da sta udeleženca živela v skupnem gospodinjstvu, vendar pa se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da instituta prepustitve stanovanja ni moč ožiti z izgovorom, da so žrtve nasilja iz stanovanja odšle, ter jim zato stanovanja ni mogoče prepustiti, vendar v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ocenilo, da je predlagateljica skupno bivališče udeležencev zapustila septembra 2015 ter je predlog za prepustitev stanovanja vložila 10. 6. 2016. 6. Pritožbeno sodišče še izpostavlja v zvezi s predlogi po ZPND, da je postopek nujen in hiter, vendar mora sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevati tudi načelo sorazmernosti.

7. Pritožbeni razlogi so glede na obrazloženo utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo določanje.

8. V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje presoditi v zvezi s trditvami, ali je med udeležencema obstojalo skupno gospodinjstvo v času vložitve predloga oziroma ali se je skupno gospodinjstvo prekinilo s tem, ko je predlagateljica 10 mesecev pred vložitvijo predloga po ZPND že zapustila skupno hišo z mladoletnima otrokoma.

9. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.