Jedro

V pisarni, v kateri je uradovala obdolženka skupaj s sodelavko in v katero lahko pričakovano vstopajo zaradi narave dela - "vpisnika" - državni tožilci, obdolženka ni mogla pričakovati (absolutne) zasebnosti na delovnem mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Sodeči sodnik sodišča prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljene zavrnil predloge zagovornika za izločitev dokazov, ki so podrobneje predstavljeni v izreku prvostopenjskega sklepa, ki je predmet pritožbenega preizkusa.

2. Navedeno odločitev s pritožbo graja zagovornik obtožene, v kateri je zapisal, da uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava (po vsej verjetnosti kršitev kazenskega zakona), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev določb Ustave RS (Ustava): 14., 15., 22. in 37. členi ter 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pritožnik je predlagal, da se prvostopenjski sklep spremeni tako, da se predlogoma za izločitev dokazov z dne 22. 4. in 3. 5. 2022 ugodi na način, da se iz kazenskega spisa kot nezakoniti dokazi izločijo tisti, ki so identificirani v izreku sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeni senat pojasnjuje zagovorniku, da bo na pritožbene navedbe odgovarjal na drugačen način, kot je strukturirana pritožba. Skratka, presojal bo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, vsekakor v mejah in okviru pritožbenih razlogov, segmentno pa tako, kot je strukturiran izpodbijani sklep, začenši z vprašanjem izločitve uradnega zaznamka o izjavi osumljenke (sedaj obtožene A. A.) z dne 10. 11. 2021. 5. Obramba obtoženke je namreč predlagala izločitev vseh dokazov, ki so neposredno ali posredno v zvezi z (i) uradnim zaznamkom o izjavi osumljenke z dne 10. 11. 2021, (ii) tajnim opazovanjem obtoženke po 149.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), (iii) prisluškovanjem in opazovanjem obtoženke na temelju 151. člena ZKP, (iv) glede tajnega delovanja po 155.a členu ZKP, (v) dokazov pridobljenih z elektronske naprave obtožene A. A. in (vi) glede komunikacije SKY ECC.

6. Pritožnik je v zvezi z uradnim zaznamkom o izjavi njegove klientke z dne 10. 11. 2021 v pritožbi zapisal, da se v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedel v zahtevi za izločitev dokazov (22. 4., 3. 5. in 19. 5. 2022), da se kritika pritožbe ni v ničemer spremenila glede vprašanja nezakonitega uradnega zaznamka in da tudi zaslišanje policistov ni ovrglo pritožbene teze, da je bil uradni zaznamek o izjavi osumljenke pridobljen na način, ki je nezakonit. 7. Na tako splošno pritožbeno navedbo sodišče druge stopnje ni moglo odgovoriti in jo šteje kot neobrazloženo. Namreč, če se pritožnik sklicuje na svoje poprejšnje vloge, se šteje po obstoječi sodni praksi, kakor tudi pravni teoriji takšna pritožbena obrazložitev za neobstoječo. Nenazadnje pa, kot je videti iz zaključka pritožbene obrazložitve na strani 16, zagovornik razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje zapisalo v 11. točki obrazložitve niti ne problematizira. Odločitev sodišča prve stopnje je glede tega vprašanja pravilna in zakonita.

8. Pritožba je (ii) glede tajnega opazovanja obtoženke po 149.a členu ZKP kritična in trdi, da je pisarna št. ... Specializiranega državnega tožilstva (SDT) zasebni prostor in da iz tega razloga državni tožilec, ki je izdal odredbo na temelju 149.a člena ZKP ni imel stvarnega pooblastila, ampak je zaradi pritožnikove ugotovitve zasebnosti prostora, funkcionalno pristojen za izdajo odredbe tajnega opazovanja v takšnem zasebnem prostoru kot je pisarna št. ... na sedežu Specializiranega državnega tožilstva funkcionalno pristojen preiskovalni sodnik.

9. Pritožbeni senat se strinja z nekaterimi ugotovitvami v pritožbeni obrazložitvi, da pisarne, v kateri je uradovala obtoženka, vendar pa tudi ne sama, nikakor ni mogoče enačiti z javnim prostorom kot je na primer park, kar je še posebej izpostavil zagovornik obtoženke v svojem pisanju. Prav tako se je mogoče strinjati, da delavec na delovnem mestu pričakuje določeno zasebnost, vendar pa ne absolutno. Povsem logično pa je tudi, kar je še nadalje zapisal zagovornik, da v pisarno št. ... na sedežu SDT ni mogel vstopiti kdorkoli, ampak samo za to kvalificirane osebe, zlasti osebe, ki so bile zaposlene na SDT. Zato se pritožbeni senat strinja z argumentacijo v 13. točki obrazložitve sklepa sodečega sodnika, da je pisarna, kjer je bilo fizično delovno mesto obtoženke, pravzaprav pisarna namenjena za opravljanje določenih opravil zaposlenega javnega uslužbenca SDT (pisarniška opravila, ki so opredeljena v aktu državnega tožilstva – opomba št. 4, 13. stran izpodbijanega sklepa). Tako da zaradi narave tožilskega dela, svobodno tudi nenapovedano vstopajo tožilci in ostalo osebje, ki je zaposleno na sedežu SDT. Že na tej točki je zato afirmativno mogoče utemeljeno zavrniti pritožnikovo navedbo, da je obtoženka pričakovala (absolutno) zasebnost. Pravilna je sodna presoja, da na delovnem mestu ni mogoče pričakovati takšne zasebnosti, ki velja za stanovanje posameznika, kar je še nadalje pravilno poudaril sodeči sodnik v razlogih izpodbijanega sklepa.

10. Vprašanje zasebnosti v dotični pisarni, ki jo je obtoženka delila s sodelavko, bi se primeroma lahko izpostavilo za določen zaprt prostor (omara), kjer bi obtoženka hranila svoje osebne stvari ali zaklenjen predal v delovni mizi. Tovrstni, lahko da tudi nezaklenjeni prostori, bi seveda upravičevali pravico obtoženke do varovanja njene zasebnosti in če bi bil ukrep na temelju 149.a člena ZKP usmerjen v pravkar naštete primeroma zaprte prostore, bi pritožbeni senat pritrdil pritožnikovemu izvajanju in njegovemu sklepu, da bi bili tosmerni dokazi evidentno pridobljeni na nezakonit način. Sintezno pritožbeno sodišče zaključuje, da je pisarna, kjer je uradovala obtoženka s sodelavko B. B., relativni javni oziroma javno dostopni prostor, ki ga je uporabljala obtoženka s sodelavko, vendar pa v sklopu opravljanja določenih delovnih obveznosti, ne pa, da bi uživala absolutno zasebnost na delovnem mestu. Nenazadnje, tudi zaradi narave dela vpisnika, je določenim tožilcem dopusten vstop v pisarno št. ... tudi izven delovnega časa, pa čeprav se po koncu dnevnega uradovanja pisarna celo zaklene. Ne glede na povedano, pa tudi sicer, izzvenijo pritožbeni pomisleki zagovornika obtoženke o nezakonitih pridobljenih dokazih, kajti preiskovalna sodnica je na podlagi 151. člena ZKP, istočasno kot državni tožilec, izdala odredbo o prisluškovanju in opazovanju obtoženke v pisarni št. 405 (iii).

11. Pritožnik ugotavlja, da je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani izdala odredbo na podlagi 151. člena ZKP na reduciran način. Iz izreka odredbe preiskovalne sodnice, ki ga pritožnik citira, izhaja, da se ukrep izvršuje v pisarni št. ... na način, da se po izvršenem tajnem vstopu v prostore, prisluškuje in zvočno posnamejo vsi pogovori v pisarni št. ... V zvezi s tem tudi opozarja na določbo 3. točke prvega odstavka 152. člena ZKP, ki opredeljuje diskrecijo odredbodajalca (preiskovalne sodnice v obravnavani zadevi), da določi v odredbi obseg in trajanje ter način izvajanja ukrepa. Ker je v izreku odredbe preiskovalne sodnice opr. št. PP 3/2021 z dne 17. 9. 2021 v 2. točki izreka zapisano, da se ukrep izvršuje tako, da delavci tajno vstopijo v prostore in prisluškujejo ter zvočno posnamejo vse pogovore, po razlogovanju pritožnika pomeni, da preiskovalna sodnica ni odredila tudi opazovanja obtoženke, ampak izključno in samo zvočno prisluškovanje in snemanje pogovorov. Na tej točki zato pritožba zatrjuje, da so vsi dokazi, ki so bili pridobljeni z opazovanjem nezakoniti.

12. Navedeno dilemo je zaznal tudi sodeči sodnik, ki pa v nasprotju z odgovorom državnega tožilca na predlog zagovornika za izločitev dokazov ne ocenjuje, da je preiskovalna sodnica pomotoma izpustila v odredbi tudi segment opazovanja v pisarni št. ... Izpodbijani sklep je namreč na stališču, da procesni zakon ne loči med slikovnim in zvočnim snemanjem in da je iz zakonskega teksta mogoč edino logičen zaključek, da se slikovno in zvočno snemanje izvaja na kumulativen način (v zakonskem tekstu uporabljena besedna zveza z veznikom: in). S takšno razlago, ki pa pravzaprav, kot bo navedeno v nadaljevanju niti ni odločilna za presojo pravilnosti in zakonitosti prvostopenjskega sklepa, se pritožbeni senat povsem ne strinja. Ni izključeno, da se ukrep iz 151. člena ZKP lahko izvršuje bodisi samo z opazovanjem ali prisluškovanjem. Vendar pa, kar je bistveno in po oceni pritožbenega senata izhodiščno, da zakonodajalec ni posebej določil nomotehnično, kot to velja primeroma za sodbo (člen 364 ZKP), oblikovanje odredb za izvajanje prikritih ukrepov. Čeprav so v sodni praksi tovrstne odredbe oblikovno takšne, kot je tudi problematizirana, skratka, da vsebuje uvod, izrek in obrazložitev. Bistvene sestavine za antecedenčno presojo pravilnosti in zakonitosti odredbe po 151. členu ZKP so obrazložitev utemeljenih razlogov za sum kataloškega kaznivega dejanja, da obstaja verjetnost, da se pridobijo relevantni dokazni viri in da z milejšim manj invazivnim ukrepom dokaznega gradiva ni mogoče pridobiti. In kumulativno tudi, da mora sodišče oziroma preiskovalni sodnik ugotoviti in obrazložiti obstoj ogrozitve življenja in ljudi. Kar je problematično za pritožbo je, da z branjem izreka, ki naj bi postal edino pravnomočen, izhaja, da je preiskovalna sodnica odredila samo ukrep prisluškovanja, ne pa tudi opazovanja. V 28. točki obrazložitve kritizirane odredbe preiskovalna sodnica ni odredila samo ukrep prisluškovanja, ampak tudi ukrep opazovanja, kar pa je moč ugotoviti, kot pravilno razloguje tudi sodeči sodnik, da se obseg tajnega ukrepa razbere iz nadaljnje obrazložitve odredbe. Neutemeljen je zato zaključek v pritožbi zapisan v zaključku D. točke, da je izkazan kriterij očitnosti (_prima facie_) za izločitev dokazov kot nezakonitih, pridobljenih po odredbi preiskovalne sodnice na podlagi določila 151. člena ZKP.

13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ovrglo očitke zagovornika obtoženke glede vprašanja obstoja resne nevarnosti za življenje in ljudi. Tudi v tej pritožbi, kakor tudi sicer v predlogu za izločitev dokazov, zagovornik izpostavlja razlogovanje Vrhovnega sodišča, ki je reduciralo priporni status obtoženke samo s pripornim razlogom begosumnosti, ne pa tudi ponovitvene nevarnosti. Vrhovno sodišče je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper odreditveni priporni sklep. Navedeno vprašanje ni umestilo v čas izvajanja prikritega ukrepa, tako kot je to pravilno ocenila preiskovalna sodnica. Na tej podlagi pa je tudi sodeči sodnik izvajal pravilne in povsem logične zaključke o eksponentni resni nevarnosti za življenje ljudi v predkazenskem postopku. To okoliščino je namreč potrebno povezovati z obstojem utemeljenih razlogov o sumu delovanja hudodelske združbe, ki jo je, glede na pravnomočni opis kaznivih dejanj v obtožnici, med drugim obtoženka servisirala s podatki organov pregona, ki so bili označeni kot tajni. Z navedenim razlogi izpodbijanega sklepa, točka 15 in naslednje se pritožbeno sodišče povsem strinja in k njim v izogib ponavljanju nima kaj dodati.

14. Zagovornik izpostavlja okoliščino, da je državno tožilstvo posredovalo obtoženki neuporabne dokumente, ker so vedeli oziroma sumili za njeno protipravno delovanje in da zato niso vsebovali podatkov o resni nevarnosti za življenje ljudi, če bi bili razkriti. To je sicer res, vendar pa pritožba ne upošteva narave dela obtoženke in njene možnosti ter perfidnosti, da tudi povsem po naključju dostopa do podatkov, ki tangirajo hudodelsko združbo. Še drugače povedano, zaradi tega ker ni mogoče vodotesno zamejiti pretoka informacij za katerimi je strmela obtoženka, je tudi iz tega razloga zvodenel očitek pritožbe, da naj bi bil že v osnovi ukrep po 151. členu ZKP zaradi suma delodajalca, nesorazmeren.

15. Pritožnik problematizira še odločitev državnega tožilca, ki je na podlagi 159. člena ZKP odredil odložitev odvzema prostosti zoper obtoženko, kar pomeni, po stališču zagovornika, da je zato na tej točki pravzaprav državni tožilec ovrgel tezo preiskovalne sodnice, da je bilo zaradi ravnanja obtoženke ogroženo življenje ljudi. Tudi glede tega vprašanja je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je ta resna nevarnost za življenje ljudi trajala vse do trenutka dokler je obstajala verjetnost, da je bil obtoženki omogočen dostop do tajnih podatkov zaradi narave njenega dela na Specializiranemu državnemu tožilstvu.

16. Kritika (iv) glede tajnega delovanja po 155.a členu ZKP je v navedbah, da bi moral preiskovalni sodnik izdati odredbo glede ravnanja tajnega delavca (TD 120), ker je najdbo fotokopije na pisalni mizi obtoženke slikovno dokumentiral. Skratka, ker je bilo ravnanje TD 120 samo na podlagi odredbe državnega tožilca, je zato fotografija, ki jo je predlagala obramba, da se izloči iz kazenskega spisa, nezakonita.

17. S takšno argumentacijo se pritožbeno sodišče ne strinja in jo je utemeljeno ovrgel že sodeči sodnik v 21. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Okoliščina, da je TD120 slikal fotokopije na pisalni mizi obtoženke, je tudi po presoji pritožbenega sodišča samo dokumentiranje njegove zaznave o najdbi obremenilnega dokaznega vira. Ukrep tajnega delovanja po četrtem odstavku 155.a člena ZKP, za katerega trdi pritožba, da je bil v obravnavani zadevi dejansko izveden, pa pomeni, da bi moral tajni policijski delavec uporabiti takšne tehnične naprave za snemanje glasu, fotografiranje, snemanje osumljene A. A. ali oseb. Vendar pa dejansko stanje kot ga na splošno zamejuje zagovornik, v obravnavani zadevi ni takšno. TD 120 je slikovno dokumentiral samo najdbo obremenilnih fotokopij na mizi A. A. in nič več.

18. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, da dokazi, ki so bili pridobljeni iz (v) elektronske naprave obtoženke ne bi bili zakoniti. Torišče kritike glede tega ukrepa je v pritožbeni obrazložitvi izraženo s tem, da obtoženka ni navedla PIN kode svojega telefona. Zato zagovornik razloguje, da soglasje oziroma njena privolitev za preiskavo njenega telefona ni bilo popolno in celovito. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa (točka 22 in naslednje) na podlagi povzetih podatkov kazenskega spisa pravilno ugotovilo, da je v predkazenskem postopku obtoženka privolila v preiskavo elektronske naprave in se na ta način tudi voljno odpovedala svoji zasebnosti. Vprašanje nerazkritja PIN kode, ki ga potencirano izvaja v svoji obrazložitvi zagovornik obtoženke, pa pravzaprav nehote namiguje na uporabo inštituta, ki je opredeljen v 235.a členu ZKP. Tudi zato, ker, kot pravilno povzema izpovedbo policista zagovornik obtoženke, da policija ni želela razkriti svojih metod dela in da je policist dobil navodilo, da teh informacij ne sme razkriti.

19. Segment kritike glede postopka pridobivanja elektronskih podatkov je še v ugotovitvah zagovornika, da doslej izvedeni presonalni dokazi niso zadosti odgovorili na vprašanje ali je bil postopek zavarovanja elektronskih podatkov pravilen in zakonit. Obramba je zaznala, da sta zaslišani priči C. C. in D. D. glede tega izpovedovala različno. Na tem temelju potem zagovornik zaključuje, da je neka tretja neznana oseba „vstopila“ v telefon obtoženke ter „brskala“ po telefonu in „prikrojila“ vsebino podatkov. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so zapisi pritožbe zgolj namigi in da v tej fazi postopka ne porajajo dvomov v integriteto pridobljenih podatkov z elektronske naprave obtoženke. Kar pa vendar pomeni, da državni tožilec v postopku dokazovanja ne bo smel prezreti lahko da tudi pomembnost tega vprašanja.

20. Sodišče prve stopnje je argumentirano ovrglo zagovornikov predlog za izločitev dokazov v zvezi (vi) s komunikacijo SKY ECC, ki pa jo po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno izpodbija obramba obtoženke. Zagovornik zatrjuje, da so francoski organi pregona raziskovali povsem drugo kaznivo dejanje, kot je predmet dotičnega kazenskega postopka, kakor tudi časovno različno, da so nesorazmerno raziskovali kar 68.000 uporabnikov aplikacije SKY ECC in da fokus preiskovanja francoskih organov nikoli ni bil usmerjen v ravnanja bratov E. v povsem drugi kazenski zadevi, še manj pa fokusiran v F. F., ki naj bi bil povezan z obtoženo A. A. 21. Tudi v zvezi s kritiko o pridobitvi kriptiranih podatkov SKY komunikacije je sodišče prve stopnje utemeljeno ovrglo očitke obrambe v točkah 27 obrazložitve in naslednjih. Pravilno je ugotovilo, da so v kazenskem spisu dokazi, ki so bili pridobljeni iz tujine. Najprej je zmotno stališče pritožnika o izdajatelju odredbe. Za raziskovanje sofisticiranega kriminalnega početja se je najprej ukvarjala francoska policija, potem pa še tožilstvo in nato še francosko sodišče, ki je izdalo sodne odredbe za prestrezanje elektronske pisne komunikacije. V kolikor zagovornik trdi nasprotno, ga glede njegovega stališča ovržejo listine, ki se nahajajo v spisu in ki jih je sodišče v razlogih svojega sklepa posebej predstavilo. Državno tožilstvo je do kriptiranih podatkov, ki jih je pridobilo francosko sodišče, tako prišlo pravzaprav po naključju. Vendar pa se skladno z razlago tretjega odstavka 154. člena ZKP smejo le-ti uporabljati, ker so bili pridobljeni za takšno kaznivo dejanje, za katero se tudi po slovenski procesni zakonodaji sme izdati odredba o posebnih ukrepih v predkazenskem postopku, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Skratka, pravilno je presodilo obstoj kataloškega kaznivega dejanja in identiteto kazenskopravne norme za kazniva dejanja, ki jih je raziskovalo francosko sodišče oziroma tožilstvo ter policija, s kaznivim dejanjem, ki je opisano v Evropskem preiskovalnem nalogu (EPN) državne tožilke. Glede na to, da se je po teoriji naključja razkrila identiteta oseb iz ENP državne tožilke, ki so uporabljale določene kriptirane oznake in ker se na tej podlagi lahko razkriva tudi identiteta osebe s katero je bila povezana obtoženka kot kontaktno osebo in le-ta še z drugimi, ki so jih kriptirani podatki identificirali z imenom in priimkom, je zato, kot ugotavlja tudi sodeči sodnik, le-te dopustno uporabiti kot zakonite dokazne vire.

22. Ugotovitev zagovornika, da v ENP sicer F. F. kot osumljenec ni naveden, pa je v EPN vendarle F. F. naveden kot povezava s člani hudodelske združbe, ki so jo na ravni utemeljenega suma sestavljali E. E. in ostali. Zato je tudi na tej točki potrebno ugotoviti, da je kripto oznaka, ki jo nakazujejo izsledki francoske preiskave, zakonita tudi v obravnavani zadevi.

23. Sintezno pritožbeni senat pojasnjuje zagovorniku obtoženke, da mu ni odgovorilo na njegovo zahtevo, da se upoštevajo pri utemeljevanju nezakonitih dokaznih virov njegove poprejšnje vloge (predlogi za izločitev dokazov), saj kot je že pojasnjeno se takšen način obrazložitve šteje za neobstoječo. Predlog za izločitev dokazov je bila materija, ki jo je obravnaval sodeči sodnik, pritožbeno sodišče pa obravnava pritožbo in to v obsegu kot jo vsebuje pritožbena obrazložitev.

24. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obtoženke zavrnilo kot neutemeljeno.