Jedro

Čeprav je bil datum seje disciplinske komisije in seje ugovornega organa določen tako, da je delavcu ostalo manj kot 8 dni za pripravo, ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker navedeno dejstvo ni vplivalo na zakonitost in pravilnost disciplinskih odločb.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za razveljavitev odločbe disciplinske komisije tožene stranke z dne 13.5.1994 o izreku ukrepa prenehanje delovnega razmerja in v zvezi z njegovim ugovorom sklep komisije za ugovore in pritožbe z dne 3.6.1994 in za naložitev toženi stranki, da je dolžna tožnika nemudoma pozvati na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti. Pritožba ponavlja tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevano dejstvo, da je bil disciplinski postopek absolutno bistveno kršen, ker tožniku ni bilo zagotovljenega zadosti časa za pripravo obrambe, tako na sejo disciplinske komisije kot na sejo ugovornega organa.

Prej navedena kršitev pa je gotovo vplivala na vsebinsko odločitev disciplinske komisije, ki ni ugotovila niti mesta in ne vrednosti spornih plošč. Meni, da bi se navedeno dejstvo, ki je bilo kasneje ugotovljeno, lahko upoštevalo kot olajševalna okoliščina. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi iz razloga, ker ni izkazano, da je disciplinska komisija upoštevala določbe 2. odstavka 23. člena podjetniške kolektivne pogodbe in ker olajševalnih okoliščin na strani predlagatelja ni ugotavljala. Meni, da je bil tožnik s hitro izvedenim disciplinskim postopkom prizadet, ne samo glede vsebinske odločitve, temveč tudi glede datuma prenehanja delovnega razmerja. Če bi se tožena stranka držala rokov, določenih v 286. členu ZPP, bi tožniku delovno razmerje prenehalo vsaj 12 dni kasneje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene trditve in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da ni bilo storjenih formalnih kršitev v disciplinskem postopku, da je bilo dejansko stanje popolnoma in pravilno ugotovljeno in da je na nesporno ugotovljen direktni naklep tožnika pri storjeni kršitvi, objektivno prišlo do porušitve zaupanja med tožnikom in tožencem in da je zaradi navedenega izrečen ukrep edino primeren.

Pritožba je neutemeljena.

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s pravilnimi ugotovitvami in odločitvijo sodišča prve stopnje tako v dejanskem kot pravnem pogledu, zato v zvezi s pritožbo le še dodaja: Pravilno je stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka v disciplinskem postopku, tako na prvi kot na drugi stopnji, v zvezi z zagotovitvijo zadostnega časa za pripravo na disciplinsko komisijo oz. za ugovorni organ, spoštovati določilo 286. člena ZPP, saj 103. člen zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS št. 14/90, 5/91, 71/93) izrecno določa, da v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oz. pri delodajalcih velja (za določanje rokov, način vročanja ipd.) smiselna uporaba določb, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS št. 19/94), ki je pričel veljati dne 13.5.1994 je v 1. odstavku 14. člena določil, da se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Tožena stranka bi morala, ob spoštovanju navedenih zakonskih določb, oziroma določbe 1. odstavka 286. člena zakona o pravdnem postopku, ki so smiselno povzete v 20. členu podjetniške kolektivne pogodbe, sejo disciplinske komisije in sejo senata komisije za ugovore in pritožbe določiti tako, da bi tožniku ostalo zadosti časa za pripravo, to je najmanj 8 dni od prejema vabila. V spornem primeru je bilo vabilo disciplinskih organov za sejo disciplinske komisije za dne 13.5.1994 tožniku vročeno 11.5.1994. Vabilu je bilo priloženo obremenilno gradivo z opozorilom, da ima možnost podati zagovor oz. ga dopolniti pisno ali ustno na zapisnik pri strokovni službi tožene stranke do dneva obravnave. Vabilo oz.

poziv vsebuje tudi zapis, da ima tožnik pravico do zagovornika v disciplinskem postopku, da ga pa lahko zastopa tudi osnovna organizacija sindikata. V vabilu je zapisano tudi, da bo obravnava opravljena v tožnikovi odsotnosti, če predhodno ne bo opravičil izostanka oz. če bo ta neopravičen. Tožnik se je obravnave pred disciplinsko komisijo osebno udeležil, vendar ni zahteval preložitve naroka, temveč je podal svoj zagovor. Tožnik se tudi v ugovoru zoper sklep disciplinske komisije (ki ga je podal po svoji pooblaščenki) ne sklicuje na formalno kršitev postopka, temveč izpodbija odločitev disciplinske komisije le po vsebini. Tudi iz zapisnika seje senata komisije za ugovore in pritožbe z dne 3.6.1994, na kateri je bil tožnik navzoč in za katero je prejel vabilo dne 30.5.1994, ni razvidno, da bi tožnik uveljavljal kršitev procesnih določb v zvezi z nezadostnim časom za pripravo obrambe, temveč je zapisano le, da je v celoti vztrajal pri podanem zagovoru in pri razlogih podanega ugovora, kar vse kaže na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da zatrjevana procesna kršitev ni vplivala na vsebinsko odločitev disciplinskih organov tožene stranke. Pritožbena trditev, da je zatrjevana procesna kršitev vplivala na odločitev iz razloga, ker ni bila ugotovljena vrednost plošč in prostor, kjer so se te nahajale, je neutemeljena, saj je iz drugostopenjskega sklepa nedvoumno razvidno, da je vrednost spornega materiala, ki ga je tožnik odnesel iz podjetja, 26.688,00 tolarjev in da ni šlo za odpadni material, za katerega pa prav tako velja določen način iznašanja iz prostorov podjetja. Z gotovostjo je bilo tudi ugotovljeno, da odnešen material ni bil odpaden in da ga je tožnik odnesel iz podjetja na neobičajnem mestu, kjer ni vzpostavljene stalne kontrole.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da tožena stranka ni ugotavljala kvalifikatornih okoliščin, ki so pogoj za zakonit izrek disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja. Iz obrazložitve izpodbijanih disciplinskih odločb je razvidno, da je šlo pri ravnanju tožnika za takšno vrsto ravnanja, ki ga ni mogoče opravičevati in zaradi katerega je bil bistveno moten delovni proces. Upoštevano je bilo tudi pravno načelo individualizacije disciplinske sankcije, saj iz obrazložitve izpodbijanih disciplinskih odločb izhaja, da je toženec upošteval in tehtal tako olajševalne okoliščine, to je tožnikovo nekaznovanost, kot tudi obteževalne okoliščine, to je predvsem način storitve kršitve in da je pretehtal obstoj obtoževalnih okoliščin, zlasti načina storitve kršitve in da je pri izbiri ukrepa upošteval že obstoječo prakso disciplinskega ukrepanja v podobnih primerih.

V zvezi s pritožbeno trditvijo, da bi tožniku delovno razmerje prenehalo vsaj 12 dni kasneje, če bi toženec spoštoval pravila o vročanju vabil, je neutemeljeno. Postopkovne kršitve relativnega značaja imajo lahko vpliv le na potek disciplinskega postopka, ne pa na materialnopravne odločitve. Po določbi 13. točke 1. odstavka 100. člena ZDR namreč delavcu, ki mu je izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, le-to preneha z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu.

Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje.