Jedro

Dani so pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka po določbi 332. člena ZPP/77 na plačilo zneska zaradi uspešnosti podjetja, če iz spisu priloženih dokaznih listin izhaja, da je podjetje v tujini poslovalo z dobičkom, da ima tožnik pravico do takšnega plačila po pravilniku tožene stranke in da je bil pri njej v delovnem razmerju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika na plačilo plače iz naslova uspešnosti poslovanja v znesku 12.919,25 avstralskih dolarjev (o plačilu navedenega zneska v protivrednosti v SIT ni odločilo) z zamudnimi obrestmi od 25.11.1993 dalje, odmerilo pa mu je tudi stroške postopka. Ugodilo je predlogu tožeče stranke, da izda sodbo zaradi izostanka, ker je ugotovilo, da so za to dani pogoji po 332. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP/77).

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo. V pritožbi je tožena stranka uveljavljala ugovore o pomanjkljivosti izreka, pomanjkanja pasivne legitimacije, da je bilo zavezanec plač podjetje E. I. iz A., da ni dokazana višina tožbenega zahtevka, da ni dokazov o izračunanih zamudnih obrestih in da je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodišče druge stopne je odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da so bili dani pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka po 332. členu ZPP/77 in da ni dana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 354. člena, pa tudi ne po 6. točki. Zavrnilo je pritožbene navedbe in v zvezi z ugovorom pomanjkanja pasivne legitimacije ugotovilo, da zanj v dokazih ni podlage.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje.

Navajala je, da sodišči nista utemeljili, katera so dejstva iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka oziroma kateri so dokazi, ki jih je tožnik predlagal, in ki ta dejstva potrjujejo.

Dejstva, ki jih navaja tožnik, so pomanjkljiva in neresnična, dokazi so v nasprotju z dejstvi. Listinski dokazi navedb v tožbi z ničemer ne potrjujejo. Plačo in dobiček na osnovi uspešnosti je tožnik prejemal v A.. Dobiček je prejel po ugotovitveni bilanci. V 19. členu Pravilnika tožene stranke o osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke (v nadaljevanju: Pravilnik) je določeno, da faktor delovne uspešnosti v OE v tujini določa Delavski svet podjetja na predlog strokovne službe podjetja.

Tožena stranka ni pasivno legitimirana, ker je tožnik delal v hčerinskem podjetju v A.. Pri toženi stranki so mu pravice mirovale. Revidentka se je sklicevala tudi na navedbe v pritožbi.

Tožnik ni predložil nobenega dokaza o izračunu obresti. Navedeno pomeni, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, sodiščem prve stopnje pa po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP/77 vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka navajala, da revizija ni dovoljena, ker vrednost spornega predmeta ne presega 1,000.000,00 SIT in ker zastopnik tožene stranke zanjo nima pooblastila. Sicer pa je tožena stranka dne 31.5.2000 plačala glavnico, obresti v znesku 2.777,00 avstralskih dolarjev in stroške postopka.

Postopek pred sodiščem prve stopnje je bil končan pred začetkom veljavnosti ZPP (14. julij 1999), zato je treba v skladu s prvimi odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati določbe ZPP/77, ki je veljal pred ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP/77 izrecno določeni. Po določbi 386. člena ZPP/77 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Ni podana v reviziji uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP/77 na sodišču druge stopnje in po 13. točki drugega odstavka navedenega člena ZPP/77 na sodišču prve stopnje.

Prvi odstavek 354. člena ZPP/77 določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Upoštevajoč revizijske navedbe, prvi odstavek 332. člena ZPP/77, ki ureja pogoje za izdajo sodbe zaradi izostanka, med drugim določa, da je takšno sodbo dovoljeno izdati, če izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (4. točka) in če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožnik (5. točka). Izdaja navedene sodbe je torej dopustna, če je tožba sklepčna, če je torej tožbeni zahtevek podprt z navedenimi dejstvi in če v tožbi navedena dejstva niso v nasprotju z dokazi. Pogoji po 4. točki prvega odstavka 332. člena ZPP/77 niso podani, če je tožnik za dokazovanje dejstev, ki jih navaja, ponudil takšne dokaze, s katerimi navedenih dejstev očitno ni mogoče dokazati.

Iz listin, ki so priložene spisu (A1 do A8), izhaja, da je tožnika tožena stranka imenovala za direktorja podjetja v A. in da ga je s tega delovnega mesta odpoklicala. Navedeno je tudi, kolikšni sta bili prodaja oziroma promet podjetja v A. v letih 1989 in 1990. Iz skupnega poročila o učinku za leti 1989 in 1990 je razvidno, da je podjetje v A. imelo v navedenih letih dobiček.

V listinah je tudi navedeno vprašanje pokrivanja stroškov delavcev, ki so delali v A.. Tožena stranka je v reviziji sama navajala, da se osebni dohodki in stroški delavcev, ki so poslani na začasno delo v tujino, plačujejo po Pravilniku. Te navedbe tožene stranke in listine o razporeditvi in odpoklicu tožnika kažejo, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki in da je podjetje v A. poslovalo z dobičkim. Primerjava navedenih dejstev s tožbenim zahtevkom in predlaganimi dokazi torej kaže, da ni nasprotij, ki jih zatrjuje revizija.

ZPP/77 v 6. točki drugega odstavka 354. člena določa, da je dana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo sodbo zaradi izostanka. Zaradi razlogov, ki so navedeni v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 (v zvezi s 1. točko prvega odstavka 385. člena ZPP/77) tudi pred sodiščem prve stopnje. Podana pa tudi ni kršitev določbe 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ker vsebina listin ni v nasprotju z izrekom sodbe sodišča prve stopnje.

Vprašanje legitimacije je vprašanje materialnega prava (195. člen ZPP/77). Sodišče druge stopnje je zaradi ugovorov v pritožbi, na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP/77, izpodbijano prvostopno sodbo preizkusilo tudi v tem smislu, in ugotovilo, da listine potrjujejo, da je tožena stranka pasivno legitimirana. V spisu priloženih dokaznih listinah (listini pri A1) je navedeno, da je tožnika imenovala za direktorja tožena stranka in da ga je tožena stranka tudi odpoklicala z mesta direktorja. Zaradi obsega preizkusa izpodbijane sodbe zaradi izostanka je imelo sodišče druge stopnje dovolj dokazne opore, da je zavrnilo materialnopravni ugovor v pritožbi. Zaradi vsebine 386. člena ZPP/77 mora tudi revizijsko sodišče na to vprašanje paziti po uradni dolžnosti.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato mora revident v reviziji na podlagi prvega odstavka 382. člena, 386. in 393. člena ZPP/77 navesti, v katerem delu izpodbija pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, in razloge za takšno izpodbijanje. Revizijsko sodišče zaradi navedenega ni smelo upoštevati tistih navedb v reviziji, kjer se revident sklicuje na vsebino pritožbe.

Zahtevane obresti v izreku sodbe sodišča prve stopnje niso izračunane, zato navedb v reviziji v zvezi s tem revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni upoštevalo.

Ker ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka na drugi in prvi stopnji in ker tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP/77 je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).