Jedro

Zavezanec za plačilo sodnih taks je otrok brez lastnih dohodkov in premoženja, ki ga preživljajo starši. Plačilo sodnih taks ne predstavlja stroškov rednega preživljanja, zato mora sodišče preizkusiti, ali so možnosti staršev in s tem njihov prispevek k otrokovemu preživljanju tako velik, da zadošča za plačilo sodnih taks, ne da bi bila s tem bistveno zmanjšana sredstva za njegovo preživljanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks in mu naložilo, naj plača sodno takso za tožbo v znesku 200.000,00 SIT v štirih mesečnih obrokih. Proti takšnemu sklepu se je pritožil tožnik. Predlaga, naj ga sodišče druge stopnje oprosti plačila sodnih taks. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na seštevku mesečnih prejemkov staršev v obdobju, v katerem sta plačo prejemala, spregleda pa, da je bila tožnikova mati do septembra 1999 brezposelna. Tožnik nadalje meni, da bi sodišče moralo upoštevati tudi realne minimalne potrebe oziroma stroške tožnika. Ti znašajo vsaj 70.000,00 SIT mesečno. V konkretnem primeru ostane družini na osebo le 43.908,00 SIT, torej manj kot znašajo minimalno ocenjene potrebe otroka. Tudi po obročnem plačilu sodne takse bi družini ostalo mesečno 23% manj sredstev na družinskega člana, kar pri ugotovljenih dohodkih pomeni bistveno zmanjšana sredstva. Ne gre prezreti, da se tožnik zaradi poškodb v nesreči vozi na zdravljenje v Ljubljano. Pritožba je utemeljena. Na podlagi 3. odstavka 168. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) sodišče (lahko) oprosti stranko plačila taks, če bi bila s plačilom teh občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja ali se preživljajo njeni družinski člani (enako 1. odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah - ZST, Ur. l. SRS, št. 1-1/90, s spremembami in dopolnitvami). Pri odločanju o oprostitvi mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa mora upoštevati vrednost spornega predmeta, število oseb, ki jih stranka preživlja, in dohodke ter premoženje, ki ga imajo stranka in njeni družinski člani (5. odstavek 168. člena ZPP). Sodišče druge stopnje sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnik dijak brez lastnih dohodkov in premoženja in da živi v skupnem gospodinjstvu s starši in mld. bratom; skupni dohodki staršev znašajo približno 225.634,00 SIT. Vendar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot sredstva, iz katerih oziroma s katerimi se mora poravnati taksa, upoštevalo celotni dohodek družine. Zavezanec za plačilo takse je le tožnik in ne njegovi starši ali družina. Ker je brez lastnih dohodkov, jo more poravnati edino iz sredstev, ki so namenjena njegovemu preživljanju. Sodišče mora tako v konkretnem primeru presoditi, ali morejo in morajo starši za njegovo preživljanje nameniti toliko sredstev, da ta ne bodo občutno zmanjšana niti ob plačilu takse. Sodišče druge stopnje sodi, da tožnikovi starši, glede na ugotovljene dohodke in upoštevaje, da preživljajo še enega otroka, za njegovo preživljanje ne morejo prispevati toliko, da bi s četudi obročnim plačilom sodne takse v znesku 200.000,00 SIT ne bila občutno zmanjšana sredstva za njegovo preživljanje. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo izpodbijani sklep tako, da je tožnika oprostilo plačila sodnih taks.