Jedro

Glede na zakonsko ureditev spora majhne vrednosti tožena stranka tudi ob morebitnem razpisu naroka za glavno obravnavo dodatnih dejstev poleg tistih, ki jih je navajala v ugovoru zoper sklep o izvršbi, odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi, na naroku ne bi mogla zatrjevati, zato ji pravica do obravnavanja pred sodiščem zaradi neizvedbe naroka iz tega razloga ni bila kršena.

Načelo pomoči prava nevešči stranki se nanaša le na procesne pravice in ne na pravice materialnega prava. Navedeno pomeni, da se pomoč prava neuki stranki razteza le na njena pravdna dejanja, ne pa na strankine izjave o dejstvih, zato sodišče v okviru navedenega načela stranke ni dolžno (posebej) opozarjati na posledice neprerekanja trditev nasprotne stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 104448/2012 z dne 16. 7. 2012 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v višini 461,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2012 dalje in v tretjem odstavku izreka v celoti (1. točka izreka), v preostalem delu pa je navedeni sklep razveljavilo in postopek ustavilo (2. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 57,00 EUR, v primeru zamude s plačilom v določenem roku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne po poteku 8 tega roka do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper odločbo vlaga tožena stranka po svojem pooblaščencu pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne materialnega prava, ter višjemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožeča stranka v predmetnem postopku od tožene stranke vtožuje plačilo po računih, izdanih na podlagi sklenjenih zavarovalnih pogodb. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da je vse obveznosti do tožeče stranke že poravnala. Tožeča stranka je zaradi delnih plačil tožbeni zahtevek delno umaknila, sodišče prve stopnje pa je v tem delu postopek delno ustavilo (II. točka izreka izpodbijane odločbe), v preostalem delu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ugovor tožene stranke ni utemeljen, saj se zatrjevana plačila ne nanašajo na terjatve, ki jih v predmetnem postopku vtožuje tožeča stranka. Glede na navedeno je tožbenemu zahtevku za znesek 461,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2012 dalje ugodilo in sklep o izvršbi v tem delu in za stroške izvršilnega postopka obdržalo v veljavi.

7. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da bi jo kot prava popolnoma neuko osebo moralo skladno z določbo 12. člena ZPP seznaniti s procesnim pravilom, da je treba narok izrecno predlagati. Trdi, da bi, v kolikor bi bila poučena, da lahko sodišče brez ustreznega predloga naroka ne izvede in odloči na podlagi stanja spisa, tega zagotovo predlagala, ter da je bila kot laik prepričana, da bo na naroku za glavno obravnavo lahko še dodatno razjasnila svoje trditve in navajanja. S tem tožena stranka smiselno uveljavlja, da ji je sodišče prve stopnje s svojim postopanjem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar pa navedena kršitev ni podana. V sporih majhne vrednosti mora namreč skladno s 451. členom ZPP tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. V primeru, kot je obravnavani, ko se postopek začne z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, mora tožeča stranka vsa dejstva in dokaze navesti v dopolnitvi tožbe,(1) tožena stranka pa lahko v odgovoru na dopolnitev tožbe dopolni svoj ugovor zoper sklep o izvršbi in odgovori na dopolnitev tožbe tožeče stranke. Glede na določbo tretjega odstavka 452. člena ZPP lahko tožeča stranka v roku 8 dni po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo, tožena stranka pa lahko nato v roku 8 dni po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi. Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v kakšnih drugih vlogah, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Na te posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti je sodišče prve stopnje toženo stranko v pozivnem sklepu na vložitev odgovora na tožbo tudi izrecno opozorilo.(2) Glede na navedeno zakonsko ureditev tožena stranka torej tudi ob morebitnem razpisu naroka za glavno obravnavo dodatnih dejstev poleg tistih, ki jih je navajala v ugovoru zoper sklep o izvršbi, odgovoru na tožbo (vloga z dne 20. 12. 2012 na red. št. 10 spisa) in v pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2013 (red. št. 16 spisa), na naroku ne bi mogla zatrjevati. Zatrjevana kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem po presoji višjega sodišča zato ni podana. Kršitev 12. člena ZPP, ki za posledico nima posega v navedeno načelo kontradiktornosti, pa lahko prestavlja kvečjemu relativno bistveno kršitev določb postopka, kar pa v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

8. Prav tako pa tožena stranka po presoji višjega sodišča ni bila prikrajšana za enakovredno obravnavanje v postopku, ker je sodišče prve stopnje skladno z načelom pomoči prava neuki stranki ni seznanilo z vsebino in posledicami določbe drugega odstavka 214. člena ZPP in je ni opozorilo, naj svoje nasprotovanje dolžnikovim trditvam in dokazom v tožbi bolj določno navede in pojasni, s čim natančno se ne strinja. Načelo prava neuki stranki (12. člen ZPP) se namreč nanaša le na procesne pravice in ne na pravice materialnega prava. Navedeno pomeni, da se pomoč prava neuki stranki razteza le na njena pravdna dejanja, ne pa na strankine izjave o dejstvih, zato sodišče v okviru navedenega načela stranke ni dolžno (posebej) opozarjati na posledice po drugem odstavku 214. člena ZPP.

9. Vendar pa z navedenimi pritožbenimi trditvami tožena stranka meri tudi na kršitev načela materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), ki se v svojem bistvu nanaša na zbiranje procesnega gradiva in skladno s katerim mora sodišče mora stranke spodbuditi, da navedejo vsa odločilna dejstva, da dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih, ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje. Višje sodišče pri tem pojasnjuje, da kršitev navedene določbe sama po sebi predstavlja (zgolj) relativno bistveno kršitev določb postopka in s tem nedovoljeni pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti, kot je obravnavani. Ker pa uporaba določbe o priznanih dejstvih tožeče stranke lahko toženi stranki odvzame pravico do dokazovanja nasprotnih dejstev in s tem vodi do kršitve pravice do izjave in enakega varstva pravic, kar po vsebini predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je višje sodišče ta pritožbeni očitek obravnavalo z vidika navedene pravice. Bistvo pritožbenega očitka torej je, da bi v primeru, ko bi sodišče prve stopnje toženo stranko opozorilo, naj svoje nasprotovanje tožnikovim trditvam in dokazom v tožbi bolj določno navede in pojasni, s čim se ne strinja, tožena stranka to storila, sodišče prve stopnje pa bi moralo posledično dejstva ugotavljati v dokaznem postopku. Upoštevajoč načelo trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena ZPP), ki velja tudi v pritožbenem postopku, bi tožena stranka zato, da bi z zatrjevanjem navedene kršitve uspela, po presoji višjega sodišča torej morala zatrjevati tudi, kaj bi ob ustreznem opozorilu sodišča prve stopnje zatrjevala drugače, oziroma s katerimi navedbami (in dokazi) bi ob ob ustreznem opozorilu sodišča prve stopnje nasprotovala trditvam tožeče stranke, ki jih je sodišče prve stopnje po njenem prepričanju zmotno štelo za neprerekane. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pri tem izhaja, da je sodišče prve stopnje kot neprerekano (in s tem priznano) trditev tožeče stranke štelo zgolj to, da je slednja z nakazili pokrivala tiste zapadle terjatve, katere je tožena stranka določila z navedbo številke sklica ob nakazilu. Tožena stranka v pritožbi niti ne trdi, da bi v primeru, ko bi bila ustrezno opozorjena na posledice neprerekanja trditev tožeče stranke, zatrjevanemu načinu poplačevanja terjatev oporekala (oziroma da bi trdila, da tožeča stranka ni ravnala tako). Glede na navedeno tožena stranka že trditvenemu bremenu ni zadostila, zato s pritožbenim očitkom kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave ne more uspeti.

10. Višje sodišče pri tem še dodaja, da iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 25. 2. 2013 obenem izhaja, da je tožena stranka na navedbe tožeče stranke o zapiranju terjatev odgovorila z zatrjevanjem, da bi morala tožeča stranka ne glede na (ne)navedene sklice pri plačilih po ustaljenih računovodskih standardih najprej zapirati najstarejše račune. Tožena stranka je torej nasprotovala (zgolj) pravilnosti ravnanja tožeče stranke, medtem ko resničnosti dejstva, da je tožeča stranka tako ravnala, ni oporekala – in to kljub temu, da se je do tega opredelila. Presoja pravilnosti vrstnega reda zapiranja terjatev (t. i. vračunavanje obveznosti) pa ne sodi več v sfero ugotavljanja dejanskega stanja, temveč predstavlja uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pri tem glede na ugotovljeno dejansko stanje (pravilno) sledilo tožeči stranki, ki je obveznosti tožene stranke vračunavala skladno s prvim odstavkom 287. člena Obligacijskega zakonika – OZ, s tem pa obenem odgovorilo tudi na navedbe tožene stranke o drugačnem načinu zapiranja terjatev.

11. Odločitev o ustavitvi postopka in o stroških (I. in III. točka izreka) tožena stranka ne izpodbija obrazloženo, zato njene pritožbe višje sodišče v tem delu ni preizkušalo.

12. Pritožba tožena stranke se tako izkaže za neutemeljeno in ker višje sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

13. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je višje sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Pri tem je sklenilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Če tožena stranka (v izvršilnem postopku dolžnik) vloži obrazložen ugovor, izvršilno sodišče izda sklep na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, s katerim razveljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, predlog za izvršbo pa se v tem primeru šteje kot tožba v gospodarskem sporu, ki jo je praviloma treba dopolniti, saj se za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine glede na drugi odstavek 41. člena ZIZ ne zahteva, da bi vseboval dejstveno podlago izterjevane obveznosti.

Op. št. (2): Pozivni sklep na vložitev odgovora na tožbo je tipski sklep, na vročilnici označen z oznako „gOdg1V-smv-vl(d1)“ (vročilnica pri red. št. 9 spisa).