Jedro

Okoliščina, da so bila soglasja stanodajalcev k zamenjavi stanovanj dana šele po sklenitvi pogodbe o zamenjavi na veljavnost pogodbe ne vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata v 60 dneh izprazniti stanovanje ter ga prostega oseb in stvari izročiti tožniku. Pritožbi tožencev pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek, ki mu je bilo v opisanem besedilu ugodeno, zavrnilo, pri čemer je tožeči stranki naložilo, da mora toženi povrniti njene pravdne stroške.

Proti takšni sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo pritožba tožene stranke zavrnjena in sodba sodišča prve stopnje potrjena. Določba 1. odstavka 25. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list RS, št. 35/83 in 14/84) predstavlja konkretno in v celoti dorečeno pravno normo, po kateri morata imetnika stanovanjske pravice, preden skleneta pogodbo o zamenjavi stanovanj, pridobiti soglasje obeh stanodajalcev. Za razlago takšne norme po prostem preudarku in ob sklicevanju na sodno prakso torej ni prostora. Sicer pa je sodba tudi sama s seboj v nasprotju v delu razlogov, ki se nanašajo na ugotovitev, da naj bi se S.R. preselil v sporno stanovanje. To namreč ni res. Gotovo je tudi, da tožnik ni bil pogodbi nezvesta stranka in sicer ob ugotovitvi, kdo so bili zavezanci za preselitev v posamezna stanovanja. Tožnik je bil pogodbi zvest, hkrati pa je bil s sodbo, ki se izpodbija, kaznovan. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sprememba sodbe sodišča prve stopnje temelji na dejanski podlagi, ki je v razlogih sodbe sodišča druge stopnje posebej citirana s stavkom, da so tožnik, njegova razvezana žena D.K., S.R. (oče toženca) in toženka dne 13.3.1991 sklenili pogodbo o zamenjavi stanovanja. Obstoj pogodbe o zamenjavi je ocenjen kot dejstvo dejanskega stanja, ostala dejstva, ki bi lahko vplivala na opredelitev pravne veljavnosti sporne pogodbe, pa so bila v postopku na nižjih stopnjah zbrana in ocenjena glede vprašanja veljavnosti pogodbe s stališča 25. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Tožnik v reviziji izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v opisanem obsegu (glede zmotne uporabe materialnega prava) in glede razlogov sodbe, ki naj bi ne bili jasni o vprašanju, kdo je pogodbi zvesta stranka.

Ob takšnem stanju stvari je poglavitnega pomena problem pravne razlage veljavnosti sporne pogodbe po določbi 1. odstavka 25. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Sodišče druge stopnje je ob ugotovljenih dejstvih v tej smeri materialno pravo pravilno uporabilo. Pogodba o zamenjavi stanovanj z dne 13.3.1991 je sicer bila sklenjena še pred izdajo soglasij stanodajalcev, vendar pa ta okoliščina na samo veljavnost pogodbe, ker so ta soglasja kasneje bila dana, ne vpliva. Jasno je, da bi brez soglasja pogodba ne imela učinka in ga tudi ni imela, dokler ni bilo dano. Kasnejše soglasje je torej napako pogodbe saniralo. Le tako je mogoče pravilno razlagati določbo 1. odstavka 25. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Sklicevanje sodišča druge stopnje na stališče sodne prakse v podobnih primerih je torej utemeljeno.

Sicer pa v postopku na drugi stopnji tudi ni mogoče najti takšnih kršitev pravdnega postopka, ki bi mogle vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (2. točka 1. odstavka 385. člena v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP). Zapis o tem, kam bi se S.R. glede na pogodbo o zamenjavi moral preseliti in kam se je dejansko izselil, je obrobnega pomena - pomembno je namreč dejstvo, da stanovanja, kamor bi se preselil tožnik, ni izpraznil in da pogodbe ni izpolnil. V tem obsegu tudi ne more biti dvoma o tem, katera stranka je pogodbi nezvesta. Vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi bila v nejasnosti razlogov izpodbijane sodbe o tem vprašanju, tako nima svoje utemeljitve.

Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).