Jedro

Zakon o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 (Zakon - Uradni list RS, št. 48/90, 26/91 in 13/92) je v 3. in 4. členu določal način oblikovanja plač glede na to, ali je organizacija (pravna oseba) poslovala z izgubo ali ne, pri čemer uporabe določb kolektivnih pogodb ni avtomatično izključevala. Ker pa v postopku ni bilo ugotovljeno (niti zatrjevano), da bi toženo stranko zajele omejitve iz omejitvenega zakona, bi bilo ob upoštevanju veljavnih predpisov dopustno zniževanje plač delavcev samo na način in pod pogoji kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (KPČBML - Uradni list RS, št. 12/91). Ta v 62. členu določa, da je bilo pod določenimi pogoji sicer možno znižanje plač, vendar samo za šest mesecev. Po poteku tega roka je bilo treba razloge ponovno preučiti in o morebitnem podaljšanju obvestiti delavce. Ker postopek znižanja plač, kar sta enako ugotovili obe nižji sodišči, ni bil izpeljan v skladu z določili KPČBML, znižanje plač ni bilo zakonito.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku tožeče stranke, da ji mora tožena stranka iz naslova premalo plačanih plač izplačati znesek 147.717,50 SIT z zakonitimi obrestmi od v sodbi navedenih zneskov in datumov zapadlosti plačil in ji povrniti odmerjene stroške postopka, vse v 8. dneh pod izvršbo.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajala je, da gre za spor iz zadolžnih listin, kar predstavlja obligacijsko razmerje, zato za odločitev ni pristojno delovno sodišče. V nadaljevanju je navajala, da je tožnica zahtevek uveljavljala v dveh različnih postopkih (litispendenca), da naj bi prejela celotno plačilo iz treh različnih virov (lastninsko preoblikovanje, stečaj, sporna sodba), da niso bile upoštevane določbe zakona o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991, in da je bil tožnici že izročen certifikat v vrednosti 168.409,00 SIT, in bi zato bila upravičena kvečjemu še do razlike vrednosti. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali podredno, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo. Prav tako je ni preizkušalo v zvezi z navajanjem novih dejstev, saj je ta mogoče predlagati samo, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka (določba 387. člena ZPP/77).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77), druge bistvene kršitve pa uveljavlja revizija samo formalno, ne da bi jih vsebinsko opredelila. Zato drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni ugotavljalo.

Tudi materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno.

Glede na izrecen ugovor revidentke, revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za zahtevek po izplačilu premalo obračunane in izplačane plače, kar je individualni delovni spor glede na določbo 2. točke 4. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94). Narave spora ne more spremeniti zatrjevana izdaja "zadolžnih listin" (za izdajo teh delovnopravno sploh ni bilo ustrezne pravne podlage) tožene stranke, saj tožnica ne uveljavlja realizacije teh listin, ampak plačilo razlike v nezakonito zmanjšani plači. Zakon o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 (Zakon - Uradni list RS, št. 48/90, 26,91 in 13/92) je v 3. in 4. členu določal način oblikovanja plač glede na to, ali je organizacija (pravna oseba) poslovala z izgubo ali ne, pri čemer uporabe določb kolektivnih pogodb ni avtomatično izključevala. Ker pa v postopku ni bilo ugotovljeno (niti zatrjevano), da bi toženo stranko zajele omejitve iz omejitvenega zakona, bi bilo ob upoštevanju veljavnih predpisov dopustno zniževanje plač delavcev samo na način in pod pogoji kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (KPČBML - Uradni list RS, št. 12/91). Ta v 62. členu določa, da je bilo pod določenimi pogoji sicer možno znižanje plač, vendar samo za šest mesecev. Po poteku tega roka je bilo treba razloge ponovno preučiti in o morebitnem podaljšanju obvestiti delavce. Ker postopek znižanja plač, kar sta enako ugotovili obe nižji sodišči, ni bil izpeljan v skladu z določili KPČBML, znižanje plač ni bilo zakonito. Zato sta sodišči pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi toženi stranki naložili obveznost plačila razlike plače do zneska določenega v kolektivni pogodbi.

Ker v spornem primeru ni šlo za znižanje plač v skladu s predpisi ali kolektivnimi pogodbami, listin, ki jih je tožena stranka izdala tožnici, ni mogoče obravnavati kot listine, s katerimi bodo zaradi manj izplačanih plač kasneje sodelovali v procesu lastninjenja ali stečaju. Do znižanja plač je prišlo zaradi neupoštevanja veljavnih predpisov s strani pravnega prednika revidentke, s čemer je bila tožnici povzročena škoda, ki jo ta v višini izgubljene plače uveljavlja od tožene stranke. Ta jo je zato, ker jo je povzročil njen pravni prednik, dolžna tožnici solidarno povrniti (določba 414. člena ZOR).

Zaradi povedanega ni utemeljen niti revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer tudi revizijsko sodišče zaključuje, enako kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, da je bila ugoditev tožničinemu zahtevku materialno pravno pravilna.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP/77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP/77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).