Jedro

Upravičenost do denacionalizacije stavbnega zemljišča je glede na določbo 3. člena ZDen odvisna od časa njegovega podržavljenja in ne od časa njegovega odvzema iz posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča v Ljubljani, št. U 1044/2001-11, z dne 18.9.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožnikov in odločbo tožene stranke z dne 21.5.2001 odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper delno odločbo Upravne enote L., Izpostave M.P. z dne 30.3.2001, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnikov za denacionalizacijo zemljišča, parc. št. 676/2 v izmeri 500 m2 in parc. št. 676/1 v izmeri 251 m2, vpisanih v z.k. vl. št. 775 k.o. M. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali obstaja pravna podlaga za denacionalizacijo nacionaliziranega in iz posesti odvzetega stavbnega zemljišča parc. št. 676/1 k.o. M. Sodišče prve stopnje se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 54/02) in na njegovo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije glede na določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Ker je tožena stranka svojo odločitev sprejela na podlagi drugačne razlage določb ZDen, kot jih vsebuje navedena odločba Ustavnega sodišča RS, je sodišče prve stopnje odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju o pritožbi tožnikov zoper odločbo prvostopenjskega organa glede nacionalizirane parcele št. 676/1 k.o. M. dolžna upoštevati razlago Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz navedene odločbe. Zato je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo le v obsegu, ki se nanaša na zemljišče parc. št. 676/2, s katerim je bivši lastnik prostovoljno razpolagal v korist tretjih oseb in sicer M. in B.Ž. Meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo razlago Ustavnega sodišča Republike Slovenije tako, da je pravico do vračila navedenega zemljišča v denacionalizacijskem postopku priznalo prodajalcu. Del zahtevka, ki se je nanašal na parcelno št. 676/2 sta upravna organa zavrnila, ker ni bil vzet iz posesti bivšega lastnika na podlagi prisilnega akta državnega organa ali pa z njegovim ukrepom, temveč je le-ta z njim prostovoljno razpolagal v korist tretjih oseb, vlagatelji zahtevka pa niso uveljavili pravice do denacionalizacije po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Predlaga, da vrhovno sodišče ugodi pritožbi v obsegu, ki se nanaša na prostovoljno odtujeno stavbno zemljišče parc. št. 676/2 v korist fizičnih oseb in v tem obsegu odpravi izpodbijano sodbo ter v istem obsegu zavrne tožbo.

Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v izpodbijani sodbi.

Že sodišče prve stopnje je štelo za sporno pravno podlago za denacionalizacijo le nacionaliziranega in iz posesti odvzetega stavbnega zemljišča parc. št. 676/1 k.o. M., ker sta tožnika v svoji tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 21.5.2001, predlagala, da sodišče odloči le o odškodnini za parc. št. 676/1. Sodišče prve stopnje je zato v svoji sodbi izrecno navedlo, da bo tožena stranka pri odločanju o pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa morala upoštevati razlago iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 glede nacionalizirane parcele št. 676/1 k.o. M. Sodišče prve stopnje se torej glede na tožbeni zahtevek in predlog tožnikov v tožbi, ki se je nanašal le na odškodnino za zemljišče s parcelno št. 676/1, ni opredelilo do denacionalizacijskega zahtevka, ki se nanaša na parc. št. 676/2 k.o. M. Ker je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke, ki ni bila napadena s tožbo, pravilna, bo morala tožena stranka v ponovnem postopku odločati v skladu s stališčem iz navedene odločbe ustavnega sodišča le o denacionalizacijskem zahtevku, ki se nanaša na parc. št. 676/1. Ker pa je bila pravica uporabe tožnikov na parc. št. 676/2 k.o. M. konzumirana, saj je bila pravica uporabe na tem zemljišču s pravnim poslom prenesena na prevzemnika M. in B.Ž., kot to izhaja iz predloženih spisov, tožnika tudi po presoji pritožbenega sodišča nista upravičenca do denacionalizacije zemljišča s parc. št. 676/2 k.o. M. To pa sta že pravilno ugotovila tožena stranka in organ prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.