Jedro

Čeprav tožnica tožbe ni umaknila (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom naložilo toženki, da tožniku povrne stroške postopka v višini 170,74 EUR v roku 15 dni in odločilo, da toženka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnici naloži povračilo pravdnih stroškov vključno s stroški pritožbe. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo pojasnila, da je bila premestitev tožnice posledica spremembe akta o sistemizaciji, glede zavez iz stavkovnega sporazuma pa je poudarila, da jih je dolžna izpolniti do 30. 6. 2018 in da se ob vložitvi tožbe ta rok še ni iztekel. Tožnica je 27. 8. 2018 tožbo umaknila, ker naj bi jo toženka premestila na delovno mesto policist SR, kar naj bi pomenilo izpolnitev tožbe. Toženka je v svojem soglasju k umiku tožbe izpostavila, da je v smislu izpolnitev zavez iz stavkovnega sporazuma tožnici ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila tožnica s 30. 6. 2018 premeščena na drugo delovno mesto. S tem aneksom pa izpodbijani sklep ni bil nadomeščen in je ostal v veljavi od dneva vročitve tožnici do dneva podpisa aneksa, sklep komisije za pritožbe pa ostaja v veljavi še danes. Zato toženka ugotavlja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je toženka tožnici izpolnila zahtevek.

Ne glede na navedeno pa toženka nadalje ugotavlja, da tudi v primeru, če bi tožnici tožbeni zahtevek izpolnila, bi ji bila toženka dolžna povrniti pravdne stroške le v primeru, če bi tožbo umaknila takoj. Tožnica pa je tožbo umaknila šele 28. 8. 2018, torej dva meseca kasneje po sklenitvi aneksa. To pa ne ustreza pojmu takoj.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo meni, da je pritožba toženke v celoti neutemeljena in zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ki naj bi bile v tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o tem, zakaj nedopustnost zahtevka ni relevantna glede presoje izpolnitve zahtevka (o tem v nadaljevanju). Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženka niti ne navaja, v čem naj bi sodišče prve stopnje nezakonito postopalo, da toženki ni bila dana možnost obravnavanja.

7. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka izpolnila zahtevek ter da je tožnica iz tega razloga tožbo umaknila. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožnica prvotno zaposlena na delovnem mestu "policistka SR", nato pa je bila z izpodbijanim sklepom z dne 31. 7. 2017 premeščena na delovno mesto "policistka SR-NDM". Tožničino pritožbo zoper ta sklep je Komisija za pritožbe s sklepom z dne 27. 9. 2017 zavrnila. Oba sklepa je tožnica izpodbijala s tožbo in zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja, torej poziv nazaj na delovno mesto "policistka SR". Nato pa sta stranki 26. 6. 2018 in 27. 6. 2018 sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katerih je bila tožnica ponovno premeščena na delovno mesto "policistka SR". Glede na takšno dejansko stanje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica dosegla cilj, ki ga je zasledovala s tožbo in da je torej toženka izpolnila zahtevek, zaradi česar je bila 27. 8. 2018 tožba umaknjena. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je nebistveno, da izpodbijana sklepa sploh nista bila razveljavljena. Enako je tudi nebistveno, da je toženka tožnici ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi le zaradi izpolnitve zavez iz Stavkovnega sporazuma, sicer pa naj bi bil zahtevek nedopusten. Toda takšno stališče lahko zavzema toženka le zato, ker o zahtevku ni bilo meritorno odločeno. Prav lahko bi sodišče zahtevku tudi po vsebini ugodilo, do česar pa ni prišlo, ker je bil zahtevek že pred tem izpolnjen.

8. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na zmotno uporabo 158. člena ZPP oziroma nepravilnega tolmačenja besedne zveze "takojšnjega umika". Sodišče prve stopnje je pri odločanju o stroških postopka pravilno uporabilo prvi odstavek 158. člena ZPP in toženki naložilo plačilo stroškov, ker je štelo, da je tožnica tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka. Iz podatkov v spisu izhaja, da je do izpolnitve zahtevka oziroma sklenitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi prišlo 29. 6. 2018, ko je tožnica aneks tudi podpisala, tožbo pa je umaknila 28. 8. 2018. Res sta med izpolnitvijo in umikom potekla dva meseca, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnica tožbe ni umaknila (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznosti (tako tudi sklep VSL, opr. št. II Cpg 1320/2016). Zato je sodišče prve stopnje odločitev o stroških postopka materialnopravno pravilno oprlo na pravilo uspeha v pravdi.

9. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe. Zato je bil nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP) in zato tudi tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP).