Jedro

Sodišče meni, da se ZDen v svojih določbah ni omejil le na vračanje premoženja, ki se je ob podržavljenju nahajalo na območju Republike Slovenije. Premoženje delniške družbe (kot v obravnavanem primeru) predstavlja skup vseh premoženjskih pravic, ZDen pa obsega vračanja deleža tega premoženja ne v osebnih, ne v kapitalskih družbah ni omejil na teritorij Republike Slovenije, enako tudi ne Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 7/93 in 48/94), po katerem se poravnavajo obveznosti upravičencem po ZDen (2. člen).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarstvo z dne 4. 5. 2001, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 10. 8. 2000, s katero sta izpodbijali 3. točko prvostopne odločbe. Prvostopni organ je s svojo odločbo odločil, da je Slovenska odškodninska družba dolžna izročiti skrbniku za posebne primere v začasno upravljanje za upravičenca AA kot prejšnjega imetnika 300 delnic AAA d.d., obveznice te družbe v skupni vrednosti 46.280,95 DEM v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe (1. točka izreka); postavi se skrbnika za posebne primere pooblaščenca BB (2. točka izreka); zahteva za denacionalizacijo za vračilo premoženja AAA d.d., ki predstavlja naložbe v nepremičnine, ki ležijo danes v tujih državah in naložbe v tujih bankah se zavrne (3. točka). V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da pritožba zoper napadeno 3. točko prvostopne odločbe ni utemeljena. ZDen v 13. členu določa, da so upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki. To določbo je potrebno razumeti tako, da družbenikom ali delničarjem pripada sorazmerni del celotnega premoženja podjetja (alikvotnega deleža), ki ostane po pokritju vseh obveznosti, ki so izvirale iz njegovega poslovanja, odvisnosti od kapitalskega deleža, ki ga je imel upravičenec v kapitalu podjetja. Glede na navedeno pomeni določba 13. člena ZDen, ki ureja le vprašanje upravičencev pri vračanju podjetij in kapitala, izhodišče za vse določbe ZDen, ki urejajo sicer različne oblike vračanja podjetij in kapitala (34. do 41. člen ZDen) oziroma odškodnine (43. člen). V obravnavani zadevi je zato treba v zvezi z določitvijo deleža na vračajočem premoženju uporabiti določbo 13. člena ZDen in določbe od 34. do 43. člena ZDen, ker se premoženje vrača v obliki odškodnine v obveznicah SOD. Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1. odstavek 44. člena ZDen). Navedena določba pomeni, da je lahko predmet vrednotenja le tisto premoženje, ki je ostalo po likvidaciji podržavljenega podjetja. Vrednost premoženja se ugotavlja po metodi neto aktive, zato je organ prve stopnje pravilno uporabil določbo 44. člena ZDen, ko je iz aktive izključil nepremičnine oziroma naložbe, ki so bile v času podržavljenja naložene v družbe s sedežem v sedaj tujih državah kot stvarni vložki. Vrednost premoženja, ki se je nahajala na območju drugih republik bivše Jugoslavije, se ne more vračati v postopkih denacionalizacije, niti se ne upošteva vrednost takega premoženja v aktivi podržavljenih podjetij, ki se vračajo v postopkih denacionalizacije v Republiki Sloveniji. Kapitalske naložbe izven Republike Slovenije v pogledu vračanja podržavljenega premoženja niti niso bile vir za kritje obveznic Slovenskega odškodninskega sklada za namene odškodovanja v postopkih denacionalizacije, ki se vodijo v Republiki Sloveniji. Zato pritožnici ne moreta uspešno uveljavljati vračanja tistega premoženja, ki je bilo po podržavljenju naloženo v podjetja, ki so imela svoj sedež izven območja Republike Slovenije.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da sta vložili pritožbo zoper 3. točko izreka prvostopne odločbe, ki se nanaša na premoženje, ki je sedaj na območju tujih držav in tujih bank. Menita, da je odločba tožene stranke v nasprotju ZDen, saj bi se moralo vračati v skladu z ZDen tudi tisto premoženje, ki se je nahajalo na območju drugih delov bivše Jugoslavije. S tem, ko so prešle podržavljenje delnice na državo, so na državo prešla tudi lastninska upravičenja prejšnjih lastnikov. Država je kot nova lastnica podržavljene družbe bila v enakem položaju kot je veljal za lastnike, ki jim je bil kapital podržavljen. Izven dvoma je, da Republika Slovenija ne more sprejemati predpisov, ki bi zavezovali tuje države, vendar je bila bivšim lastnikom povzročena škoda in ta je predmet denacionalizacijskega postopka. Dejstvo je, da je bilo premoženje, ki je bilo zavrnjeno, v sklopu aktive, kar pomeni, da se po ZDen tudi vrača. S podržavljenjem pa je bil tudi ves kapital prenesen na ustrezen organ. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom v tem postopku Slovenska odškodninska družba na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali se v postopku denacionalizacije po ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US) upošteva pri izračunu vrednosti neto aktive, ki je osnova za izračun odškodnine, tudi premoženje - nepremičnine, ki so danes v tujih državah in naložbe v tujih bankah.

Denacionalizacija je z ZDen urejen gospodarsko političen ukrep, za katerega se je kot samostojna in suverena država odločila Republika Slovenija z namenom poprave krivic, ki so bile lastnikom premoženja, ki izpolnjujejo pogoje iz 9. člena ZDen, storjene s podržavljenjem njihovega premoženja na način iz 3., 4. oziroma 5. člena ZDen, pri čemer je kot primarno obliko vračanja opredelila vračilo v naravi (2. člen), če pa to ni mogoče, pa v obliki odškodnine z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima v lasti Republika Slovenija, ali na zahtevo upravičenca v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. To pa ne pomeni, da se Republika Slovenija z ZDen ni zavezala vrniti vsega na način iz 3., 4. oziroma 5. člena ZDen podržavljenega premoženja, če so za to izpolnjeni z ZDen predpisani pogoji, med drugim tudi, da tega premoženja ni mogoče vrniti po predpisih kakšne druge države oziroma, da upravičenec za tako podržavljeno premoženje ni imel možnosti dobiti odškodnine od tuje države (2. odstavek 10. člena ZDen), le da je treba obliko vračanja prilagoditi možnosti izvršitve odločbe, torej je takšno premoženje možno vrniti v obliki obveznic SOD.

V obravnavanem primeru je predmet vračanja premoženje, zaplenjeno s sodbo Vojaškega sodišča vojnega področja v A z dne 21. 5. 1945, na podlagi Zakona o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list DFJ, št. 26/45). Citirani zakon je kot pravni temelj podržavljenja naveden v 13. točki 1. odstavka 3. člena ZDen. Vlagateljici pa sta izkazali, da je imel upravičenec AA ob podržavljenju družbe v lasti 300 delnic. ZDen v 13. členu določa, da so upravičenci do vrnitve premoženja kapitalskih družb delničarji, kar pomeni, da jim pripada odškodnina za sorazmerni del podržavljene neto aktive družbe. Iz listin v upravnem spisu, prvostopne odločbe in cenitve podržavljenega premoženja je razvidno, da ugotovljena vrednost neto aktive temelji na obsegu premoženja, razvidnem v komisijskem zapisniku o popisu in cenitvi premoženja, na podlagi katerih sta bili izdani odločbi Okrajnega sodišča v A z dne 18. 4. 1946 in z dne 12. 4. 1948, s katerima je bilo premoženje podjetja preneseno v državno last. Glede na 14. člen Zakona o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ 61/46, 74/46) je nedvomno, da je v citiranih odločbah obseženo le premoženje, ki je bilo na območju Okrajnega sodišča v A, saj je bilo za izvedbo zaplembe pristojno okrajno sodišče, na katerega območju je bilo zaplenjeno premoženje, torej navedeni odločbi nista podlaga za zaključek, da nepremičnine ali naložbe v tujini niso bile podržavljene in prenesene v last FLRJ, kot zaključuje prvostopni organ. V navedenih listinskih dokazih ugotovljena vrednost neto aktive torej ne upošteva premoženja podjetja v tujih državah in naložb v tujih bankah, kot so izrecno zahtevali upravičenci in kar je tudi predmet izpodbijane odločbe. Po mnenju sodišča pa so razlogi tožene stranke in prvostopnega organa, s katerimi zavračata povečanje neto aktive tudi s premoženjem podržavljenega podjetja v tujini, neutemeljeni. ZDen nima določbe, ki bi omejevala premoženje, ki oblikuje neto aktivo, le na območje Republike Slovenije glede na teritorialno načelo. Po mnenju sodišča je treba v denacionalizacijskem postopku po ZDen, če so seveda izpolnjeni tudi drugi predpisani pogoji, ki izhajajo iz ZDen, torej da gre pri premoženju v tujini za premoženje v smislu 2. odstavka 8. člena ZDen, ta sprememba lastninskega statusa premoženja pa se je izvršila na način iz 3., 4. in 5. člena ZDen, vrniti prejšnjemu lastniku celotno podržavljeno premoženje, razen če bi imel upravičenec pravico dobiti odškodnino za ta del podjetja od druge države. Sodišče torej meni, da se ZDen v svojih določbah ni omejil le na vračanje premoženja, ki se je ob podržavljenju nahajalo na območju Republike Slovenije. Premoženje delniške družbe (kot v obravnavanem primeru) predstavlja skup vseh premoženjskih pravic, ZDen pa obsega vračanja deleža tega premoženja ne v osebnih, ne v kapitalskih družbah ni omejil na teritorij Republike Slovenije, enako tudi ne Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 7/93 in 48/94), po katerem se poravnavajo obveznosti upravičencem po ZDen (2. člen).

V obravnavanem primeru iz spisa ni razvidno, katere nepremičnine bi morale biti upoštevane v neto aktivi in katere naložbe v tujih bankah. Nejasnost izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Prvostopni organ je v 3. točki zavrnil zahtevo za nepremičnine AAA in naložbe v tujih bankah, tožena stranka pa razlaga izpodbijani izrek kot da gre pri nepremičninah za stvarne vložke podržavljenega podjetja AAA v podjetja v tujini, pri čemer razlaga, da o tem premoženju ni nikakršnih podatkov. V komisijskem zapisniku z dne 14. novembra 1945 so sicer naštete nepremičnine, ki so bile zunaj Slovenije, vendar v spisu ni listinskih dokazov, da so bile del premoženja podržavljene družbe (ne obravnava jih tudi otvoritvena bilanca l. 1945), niti da so prešle v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. Predložitveno in dokazno breme v denacionalizacijskih postopkih je na strani vlagateljev zahteve, kar izhaja iz določbe 62. člena ZDen. Zahteva za denacionalizacijo (ki glede na zahtevano sedaj ne vsebuje vseh listin) mora vsebovati podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve ter o tem, v kateri obliki se vrnitev zahteva. V obravnavanem primeru morata torej, tožnika dokazati, da je bilo premoženje v času podržavljenja v sredstvih AAA in predložiti ustrezne dokaze.

Ker odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi temelji na drugačni razlagi ZDen, je po presoji sodišča v nasprotju z določbami ZDen. Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZDen ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. V ponovnem postopku naj tožena stranka zahteva od tožečih strank, da določno navedeta premoženje, ki ga z izpodbijano 3. točko prvostopne odločbe zahtevata in predložita dokaze za svoje trditve. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku pa naj pri ponovni odločitvi tožena stranka upošteva pravno mnenje sodišča, izraženo v sodbi, pri čemer sodišče posebej poudarja, da je potrebno pri vračanju upoštevati samo tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen (2. odstavek 8. člena ZDen), na način iz 3., 4. in 5. člena ZDen.