Jedro

Ugotovljene okoliščine (oziroma ravnanja) tudi po mnenju pritožbenega sodišča izpolnjujejo kriterij konkludentnosti in ne dopuščajo dvoma, da je toženec odstopil od pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju toženec) plačilo zneska 23.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2000 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov. Pod točko II je naložilo tožniku plačilo 2.213,40 EUR pravdnih stroškov toženca.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da ni moč zastopati stališče, da je bila prodajna pogodba - Dogovor z dne 9. 6. 2009 razvezan. Elektronsko sporočilo toženca z dne 25. 11. 2010 ni mogoče šteti kot njegovo izjavo po odstopu od pogodbe, pri čemer naj bi se ta rok iztekel 29. 1. 2010. Sodišče bi v tem primeru moralo oceniti tudi toženčevo elektronsko sporočilo z dne 10. 4. 2010, s katerim tožnika še vedno poziva bodisi k vračilu avansa, bodisi k izročitvi vozila, s tem, da se je sprijaznil, da avto ne bo „ta hud“. Iz njega izhaja, da se je toženec strinjal, da mu tožnik dostavi takšno vozilo, kakršno mu je nato tudi dostavil. To pomeni, da sta bili stranki vseskozi od sklenitve dogovora soglasni glede bistvenih sestavin pogodbe. Toženec je na zaslišanju izpovedal, da so se začele težave, ker je tožnik začel spreminjati svoje obljube, da je zato toženec obročno nakazoval zneske skupaj 35.000,00 EUR, da se je dogajalo marsikaj in da je cel dan čakal v Celju, da bo tožniku vozilo dostavil, da se zadeva ni premaknila vse dokler toženec tožnika ni obvesti, da bo moral zadevo predati pravnim službam in da je bil prvi pozitivni pristop 10. 5. 2010, ko je tožnik pripeljal vozilo Audi Q7 bele barve. V svoji izpovedbi toženec ni omenil, da bi od pogodbe odstopil. Ker se je z izdobavo sedaj spornega vozila strinjal, to dodatno pomeni, da dogovor še vedno velja. Nobena izmed pogodbenih strank od njega ni odstopila in zato za obe stranki ustvarja pravne učinke, kar posledično pomeni, da toženec tožniku dolguje vtoževani denarni znesek.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus zadeve je pokazal, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitev pravil pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in ga tudi pravilno pravno argumentiralo, le sklicevalo se je na napačne člene Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Zato sodišče druge stopnje kot pravilne povzema zaključke sodišča prve stopnje ter na izrecna pritožbena izvajanja še dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek, po opravljeni dokazni oceni skladni z določbo 8. člena ZPP, zavrnilo, ker je zaključilo, da je bil Dogovor z dne 9. 6. 2009 (v nadaljevanju Dogovor) razvezan po samem zakonu, toženec pa je na podlagi tega Dogovora izročil tožniku skupaj 35.500,00 EUR, od katerih mu je tožnik novembra 2009 vrnil 4.000,00 EUR in ker tožniku ni uspelo dokazati, da je tožencu dne 10. 5. 2010 izročil avto, čigar vrednost bi bila višja od 31.500,00 EUR. Za tako ugotovljeno dejansko stanje je našlo pravno argumentacijo v določbah, ki urejajo pravne posledice odstopa od pogodbe oziroma učinke razvezane pogodbe ter neupravičeno obogatitev.

7. Med pravdnima strankama namreč že pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da sta dne 9. 6. 2009 sklenili Dogovor o dobavi vozila Audi Q7, z natančno opredeljenimi specifikacijami (1) ter ceno v znesku 55.000,00 EUR, da je toženec tožniku izročil skupno 35.500,00 EUR, od katerih mu je tožnik novembra 2009 vrnil 4.000,00 EUR, ter da je tožnik tožencu 10. 5. 2010 dostavil osebno vozilo znamke Audi Q7. Tožnik tudi v pritožbi vztraja pri trditvi, da je s tem izpolnil svojo obveznost iz Dogovora z dne 9. 6. 2009 ter se ne strinja z dokaznim zaključkom sodišča, da je toženec od Dogovora odstopil ter v nadaljevanju z materialnopravno presojo, da je bil Dogovor - pogodba zaradi tega razvezana po samem zakonu. Sodišče se je sicer napačno sklicevalo na določbo 470. člena OZ (ta ureja pravice kupca v primeru odgovornosti prodajalca za stvarne napake), kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo. Relevantno pravno podlago predstavljajo določbe OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve, in sicer je v 103. členu OZ določeno, da če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti, ali pa pod določenimi pogoji odstopi od pogodbe z navadno izjavo (če pogodba ni razvezana že po samem zakonu). V kolikor gre za pogodbo, pri kateri je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe (104. člen OZ), je s potekom fiksnega roka pogodba razvezana že po samem zakonu, v primeru, ko pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe ( kar velja za obravnavani primer) pa lahko pogodbi zvesta stranka odstopi od pogodbe, v kolikor je drugi stranki omogočila, izpolnitev obveznosti v dodatnem roku (drugi in tretji odstavek 105. člena OZ).

8. Sodišče je v točkah 16, 17, 18 in 19 obrazložitve sodbe navedlo jasne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo svojo dokazno oceno glede toženčevega odstopa od Dogovora, ki resda ni bil izrecen, kot to navaja pritožba, vendar je tožnik na podlagi ugotovljenih konkludentnih ravnanj toženca (2) lahko zanesljivo sklepal, da je toženec z elektronskim sporočilom z dne 25. 1. 2010 zahteval vrnitev kupnine ter mu istočasno določil dodatni rok za izpolnitev obveznosti po Dogovoru, najkasneje do 29. 1. 2010. Ugotovljene okoliščine (3) (oziroma ravnanja) tudi po mnenju pritožbenega sodišča izpolnjujejo kriterij konkludentnosti in ne dopuščajo dvoma, da je toženec odstopil od pogodbe. Toženec je v pisnem sporočilu jasno zahteval vračilo izročenega denarja najkasneje do 29. 1. 2010 in takrat je potekel tudi naknadno določeni rok za izpolnitev tožnikove obveznosti po Dogovoru (ob upoštevanju, da je imel tožnik do tega naknadno določenega roka na razpolago že šest mesecev za izročitev dogovorjenega osebnega vozila). Tako iz sodne prakse kot teorije izhaja, da, v kolikor je pogodbena stranka že izpolnila svojo obveznost, se šteje, da želi odstopiti od pogodbe, če zahteva vrnitev tistega, kar je sama prej izpolnila (4). Takšnega zaključka ne more omajati pritožba s sklicevanjem na toženčevo elektronsko sporočilo z dne 10. 4. 2010, torej po datumu 29. 1. 2010, ko je toženec od prodajne pogodbe odstopil, oziroma se je štelo, da je pogodba po samem zakonu razvezana (tretji odstavek 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ).

9. Ker je argumentacija sodišča prve stopnje glede razveze Dogovora pravilna, pritožbeno utemeljevanje tožnikove terjatve na plačilo zneska 23.500,00 EUR na tem Dogovoru, ne more biti uspešno, saj je posledica razvezane pogodbe, prenehanje obveznosti (111. člen OZ). Da naj bi tožnik z izročitvijo osebnega vozila dne 10. 5. 2010 izpolnil svojo obveznost po Dogovoru, pa ne izhaja niti iz tožnikove izpovedbe, ki jo je sodišče povzelo in ocenilo v točki 23 obrazložitve (5).

10. Pritožba v nadaljevanju ne izpodbija materialno pravnega zaključka sodišča, da pravdni stranki nista sklenili nove prodajne pogodbe za vozilo, ki ga je tožnik tožencu izročil 10. 5. 2010. Sodišče je upoštevalo, da je bil toženec z izročitvijo in prevzemom avtomobila obogaten ter potem, ko tožniku ni uspelo dokazati, da je bilo izročeno vozilo vredno 55.000,00 EUR oziroma več kot 31.500,00 EUR, na podlagi pravil o dokaznem bremenu, sledilo trditvam toženca, da je bila vrednost izročenega vozila enaka višini toženčeve terjatve do tožnika (znesek 31.500,00 EUR, ki jih je tožniku izročil na podlagi razvezanega Dogovora), tožnikov zahtevek zavrnilo.

11. Sodišče druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje meni, da je mogoč tudi materialnopravni zaključek, da je bila za osebno vozilo izročeno tožencu 10. 5. 2010 med pravdnima strankama sklenjena ustna kupoprodajna pogodba. Z izročitvijo in s prevzemom avtomobila je bil predmet pogodbe določen, tožnik pa je soglašal s ceno, ki jo predstavlja znesek, ki ga je do datuma izročitve, torej do 10. 5. 2010 od toženca že prejel, torej znesek 31.500,00 EUR. Tožnik namreč ni uspel dokazati, da sta pravdni stranki za izročeni avto dogovorili drugačno ceno. Dejstvo, da je toženec 10. 5. 2010 vozilo prevzel, ter da je tožnik tožencu to vozilo izročil ob zatrjevanju, da toženec ni bil finančno sposoben kupiti prvotno dogovorjeno osebno vozilo (6), utemeljuje zaključek, da je bila med pravdnima strankama vendarle sklenjena nova, sicer ustna, kupoprodajna pogodba. Tožnik v pritožbi sam povzema elektronsko sporočilo toženca z dne 10. 4. 2010, ki dejansko govori v prid zaključku, da je prišlo med pravdnima strankama do sklenitve novega dogovora (7). Tudi v tem primeru pa je bilo dokazno breme o višji dogovorjeni ceni ali o večji vrednosti vozila od izročenih 31.500,00 EUR, na tožniku. Zaključek sodišča prve stopnje glede nedokazanosti višje vrednosti avtomobila, izročenega 10. 5. 2010, tožnik pritožbeno ne izpodbija.

12. Pritožba tožnika glede na obrazloženo ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

14. Toženec z odgovorom na pritožbo ni doprinesel k rešitvi pritožbe, zato sam krije svoje stroške v zvezi z njim.

Op. št. (1) : 3. točka Dogovora z dne 9. 6. 2009 - priloga A2. Op. št. (2) : 18. člen OZ opredeljuje konkludentno ravnanje kot "ravnanje, iz katerega se da zanesljivo sklepati da volja ( za sklenitev oziroma za odstop od pogodbe) obstoji".

Op. št. (3) : Točka 18 obrazložitve: „toženec je predhodno že večkrat po telefonu pozival tožnika k izpolnitvi obveznosti, saj je od sklenitve Dogovora poteklo več kot 6 mesecev ter nato pisno zahteval vračilo kupnine“ Op. št. (4) : Primerjaj Miha Juhart, OZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 578, VSL Sklep II Cp 1353/2009 Op. št. (5) : „...kar izhaja zlasti iz izpovedi tožnika, ki je navedel, da toženec ni bil finančno sposoben kupiti prvotno dogovorjeno osebno vozilo, zaradi česar sta pravdni stranki določili „drugačno varianto“.“ Op. št. (6) : Izpovedba tožnika že povzeta pod opombo 5 na prejšnji strani te sodbe Op. št. (7) : Toženec v elektronskem sporočilu z dne 10. 4. 2010 poziva tožnika bodisi k vračilu avansa, bodisi k izročitvi vozila, s tem, da se je sprijaznil, da avto ne bo „ta hud“.