Jedro

Ker je zemljiškoknjižna referentka o predlogu predlagateljice odločila pred uveljavitvijo ZZK-1, bi moralo sodišče tudi v ugovornem postopku uporabiti določbe ZZK.

Prekluzija glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov je v 92. členu ZZK predpisana le za pritožbeni postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se sklep zemljiškoknjižne referentke Dn. št. 17295/98-6 z dne 12.2.2001 razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Dovolijo se izbris zaznambe zavrnitve predloga, izbris zaznambe vložene pritožbe in ponoven vpis plombe.

III. Predlagateljica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagateljice in potrdilo sklep z dne 12.2.2001, s katerim je zemljiškoknjižna referentka zavrnila predlog za vknjižbo lastninske pravice pri nepremičnini parc. štev. 2800 vl. št. 262 k.o. A. 2. Predlagateljica se je pravočasno pritožila zaradi „procesnih pomanjkljivosti v postopku in napačne materialnopravne odločitve“. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in dovolitev predlaganega vpisa, podrejeno pa vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da se je osebno zglasila pri zemljiškoknjižni referentki in ji povedala, da se izvirnik kupne pogodbe, ki je podlaga za predlagani vpis, nahaja v zbirki listin pod Dn. št. 6635/64. To dejstvo je ponovila tudi v svojem ugovoru, ki mu je predložila drugi izvod izvirnika pogodbe. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da se naknadno predložene listine pri odločanju o utemeljenosti predloga ne upoštevajo. Zemljiškoknjižno sodišče običajno pozove predlagatelja k dopolnitvi predloga, če je ta pomanjkljiv. Zato predlagatelj nikakor ne more biti prekludiran z navajanjem novih dejstev in s predložitvijo dodatnih listin že s trenutkom vložitve zemljiškoknjižnega predloga. Sicer pa je bil sklep zemljiškoknjižne referentke izdan še pred uveljavitvijo ZZK-1, zato bi moralo sodišče pri odločanju o ugovoru uporabiti prejšnji ZZK. Ne glede na to pa po obeh zakonih velja prepoved navajanja novih dejstev in dokazov le za pritožbeni postopek, ne pa tudi za postopek na prvi stopnji.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo na podlagi 2. točke 2. odstavka 158. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1; Ur. l. RS, št. 58/03, 45/08 in 28/09). Po 1. odstavku 246. člena ZZK-1 se določbe tega zakona uporabljajo za vsa razmerja, v katerih zemljiškoknjižno sodišče do uveljavitve tega zakona (torej do 16.9.2003) še ni odločilo o vpisu. V obravnavanem primeru je o predlaganem vpisu pridobitve lastninske pravice odločila zemljiškoknjižna referentka v sklepu z dne 12.2.2001. Sodišče prve stopnje bi torej pri odločanju o ugovoru predlagateljice moralo uporabiti prejšnji Zakon o zemljiški knjigi (ZZK; Ur. l. RS, št. 33/95 in 50/02). Utemeljen je zato pritožbeni očitek, da je bilo v izpodbijanem sklepu zmotno uporabljeno materialno pravo.

5. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v ugovornem postopku ni mogoče navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Prekluzija glede novot je v 92. členu ZZK predpisana le za pritožbeni postopek. Res je sicer, da je pri odločanju o utemeljenosti predloga za vpis relevantno le stanje ob vložitvi predloga, ki ga pozneje ni mogoče dopolnjevati z novimi dejstvi in novimi dokazi, vendar v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča sploh ne gre za novote. Podlago za predlagani vpis namreč predstavlja kupna pogodba z dne 25.7.1964. Kot je mogoče sklepati iz uradnega zaznamka v spisu z dne 27.9.1999, je bil izvirnik te pogodbe priložen predlogu za vpis, a ga je predlagateljica navedenega dne prevzela in obljubila, da bo vrnila notarsko overjeno kopijo. Ko jo je zemljiškoknjižna referentka pozneje pozvala, naj svoj predlog dopolni s pogodbo, se je predlagateljica, kot je mogoče sklepati iz listine, ki jo je priložila svojemu ugovoru (priloga B 1 v spisu Dn. št. 5037/2001) odzvala s pojasnilom, da se original pogodbe nahaja v zbirki listin pri Dn. št. 6635/64. Kaže torej, da je listina, ki naj bi bila podlaga za predlagani vpis, ne samo obstajala v času odločanja o vpisu, ampak je sodišče takrat s to listino tudi že razpolagalo. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da namreč zemljiškoknjižna referentka ni razpolagala z ustreznimi listinami za vpis lastninske pravice, niti ni bilo v spisu nobenega zaznamka, kje naj bi se nahajal izvirnik pogodbe z dne 25.7.1964, je očitno protispisna, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB 3 in 45/08) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP; Ur. l. SRS, št. 30/86 in 20/88 ter Ur. l. RS, št. 87/02 in 131/03) ter 63. členom ZZK.

6. Po navedenem bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi ugovoru in na podlagi 3. odstavka 84. člena ZZK sklep zemljiškoknjižne referentke razveljaviti. Zemljiškoknjižna referentka bi namreč pred izdajo sklepa o zavrnitvi predlaganega vpisa morala preveriti, ali je izvirnik kupne pogodbe z dne 25.7.1964 res v zbirki listin pri istem sodišču in nato presoditi, ali je na podlagi te listine, upoštevaje 21., 22. in 82. člen ZZK, mogoče dovoliti predlagani vpis.

7. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi predlagateljice ugodilo in na podlagi 3. točke 95. člena ZZK spremenilo izpodbijani sklep tako, da je razveljavilo sklep zemljiškoknjižne referentke. Sodišče prve stopnje bo zato moralo ponovno odločiti o predlaganem vpisu pridobitve lastninske pravice predlagateljice. Obenem je sodišče druge stopnje odredilo tudi izbris zaznambe zavrnitve predloga, izbris zaznambe vložene pritožbe ter ponoven vpis plombe pri sporni nepremičnini.

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 35. člena ZNP v zvezi z 63. členom ZZK. V zemljiškoknjižnem postopku vsak udeleženec sam trpi svoje stroške, zato predlagateljica, čeprav je s pritožbo uspela, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov.