Jedro

Zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico so omejeni glede na vrsto škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih III. in V. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo:

I. Pripravljalna vloga druge tožene stranke, ki jo je sodišče prejelo dne 16. 1. 2015, se zavrže. II. Postopek se ustavi glede zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.303,29 EUR od dne 26. 5. 2014 do vključno dne 7. 9. 2014. III. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 590,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 9. 2014 do plačila, v presežku pa se tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrne.

IV. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko se v celoti zavrne.

V. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati njene pravdne stroške v višini 67,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper III. in V. točko izreka sodbe se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma tožbenemu zahtevku zoper prvo toženo stranko v celoti ugodi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala povračilo škode, do katere je na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ) upravičena v primerih, ko kdo namenoma ali iz (velike) malomarnosti povzroči invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca. V postopku ni bilo sporno, da je tožeča stranka v letih 2011 do 2013 izplačala invalidsko pokojnino J. M. Ta je bil v I. kategorijo invalidnosti v deležu 50% razvrščen po prometni nesreči, ki jo je povzročil drugi toženec, slednji pa je imel obvezno avtomobilsko zavarovanje sklenjeno pri prvi toženi stranki. J. M. je dopolnil 406 mesecev pokojninske dobe. V času škodnega dogodka je veljal ZPIZ-1,(1) za leto 2013 pa je sodišče prve stopnje uporabilo ZPIZ-2.(2)

8. Medtem ko je tožeča stranka v tožbi navedla, da je podlaga njenega zahtevka ZPIZ-2 kot specialnejši predpis, na podlagi katerega odškodnina, ki jo ima pravico zahtevati, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pritrdilo toženi stranki, da se, kadar se zavarovanec obveznega pokojninskega zavarovanja poškoduje v prometni nesreči, škoda tožeče stranke presoja po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP)(3). Tožena stranka se je namreč branila s trditvami, da je kot zavarovalnica dolžna povrniti le nekatere vrste škod (kritih z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti), in sicer kot določa 18. člen ZOZP, torej le stroške zdravljenja in druge nujne stroške ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožeča stranka v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, višje sodišče na tem mestu pritrjuje materialnopravnemu naziranju sodišča prve stopnje. V tožbi je namreč tožeča stranka škodo, ki jo uveljavlja, specificirala kot sorazmerni del nakazanih pokojnin (nadomestil) in stroškov (prim. II. in IV. točko tožbe, list. št. 1 in 2) in pri tem izrecno navedla, da zahtevek v tej tožbi ne vključuje povračila sorazmernega dela prispevkov po 18. členu ZOZP, ampak gre za povračilo izplačanih nadomestil v preteklih letih in stroškov v zvezi s tem. Ker je v sodni praksi ustaljeno stališče, da so zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico omejeni glede na vrsto škode(4), do katere je tožnica upravičena, višje sodišče ugotavlja, da je bil zahtevek, kot ga je tožeča stranka postavila v tožbi, celo neutemeljen. Od tožene stranke namreč lahko tožeča stranka uveljavlja le povrnitev stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (18. člen ZOZP). Nič od tega ni bilo predmet zahtevka tožeče stranke.

9. Višino zneska sorazmernega dela prispevkov, za katerega je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, je sodišče prve stopnje določilo na podlagi zneskov, ki jih je kot sorazmerni del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje opredelila tožena stranka. Glede na zgoraj obrazloženo so zato neutemeljene tudi trditve, da je tožeča stranka jasno in določno nasprotovala navedbam ter izračunu škode, kot ga je v odgovoru na tožbo opredelila prvo tožena stranka. Iz izvajanja tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi, da gre za znesek, ki ga tožeča stranka lahko zahteva po 18. členu ZOZP, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da med strankama ni več razhajanja o tem, da tožeči stranki pripada znesek, izračunan upoštevaje omejitve iz 18. člena ZOZP. Na tej podlagi pridobljeni konkretni znesek pa je ponudila le tožena stranka, zato o spornem dejstvu, kakšen je ta znesek, niti ni mogoče govoriti. Kot že navedeno zgoraj, za povračilo škode, kot jo je opredelila tožeča stranka v tožbi, tožena stranka ni pasivno legitimirana. Hkrati predlagan dokaz z izvedencem finančne stroke je bil, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve, zato nepomemben in s tem, ko ga ni izvedlo, sodišče določb pravdnega postopka ni kršilo. Posledično ni bila kršena niti 10. točka drugega podstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni razpisalo naroka za glavno obravnavo, kot uveljavlja pritožnica. Med strankama namreč niso bila sporna odločilna dejstva, temveč materialnopravna podlaga zahtevka, kar je bilo pojasnjeno uvodoma. Temu tožeča stranka pritrjuje tudi v pritožbi, ko pojasnjuje, da je šlo za sporno pravno kvalifikacijo škode.

10. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava se pri povračilu škode, ki ji je nastala z izplačevanjem invalidske pokojnine, pritožnica sklicuje tudi na način izračuna, po katerem je do vtoževanega zneska škode prišla skladno s tretjim odstavkom 193. člena ZPIZ-2(5) (oz. pred tem veljavnim četrtim odstavkom 274. člena ZPIZ-1). Višje sodišče ugotavlja, da izračun tožeča stranka v pritožbi navaja prvič. Te trditvene podlage namreč ne v tožbi, ne v pripravljalni vlogi ni podala, zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), do katere se višje sodišče ne bo opredeljevalo.

11. Dejansko stanje o višini sorazmernega dela prispevkov za PIZ, kot je bilo ugotovljeno po sodišču prve stopnje, v tem pritožbenem postopku ni več izpodbojno. Zato se višje sodišče do nadaljnjih obširnih trditev pritožnice o tem, kako se znesek določi in kaj pomenijo posamezne postavke termina „sorazmernega dela prispevkov“ ni več opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Skladno z obrazloženim višje sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo tožeče stranke je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 96/2012 spremembami in dopolnitvami, ki velja od 1. 1. 2013. Op. št. (3): Tako tudi VSRS sodba III Ips 125/2014 z dne 19. 1. 2016 in VSRS sodba III Ips 73/2014 z dne 11. 11. 2014. Op. št. (4): Poleg odločb VS RS, navedenih v opombi 3, prim. tudi VSL sodba I Cpg 1628/2014 z dne 3.12.2014, VSL sodba in sklep I Cpg 1144/2014 z dne 1.10.2014, VSL sodba I Cpg 1048/2013 z dne 17.9.2014. Op. št. (5): Ta določa: (3) Pri ugotavljanju višine odškodnine iz naslova pokojnin se upošteva dopolnjena pokojninska doba zavarovanca.