Jedro

Uporaba 83. člena OZ pride v poštev, ko z nobeno predhodno metodo razlage (prvi in drugi odstavek 82. člena OZ) ni mogoče priti do jasnega pomena spornega pogodbenega določila, kar pa v obravnavanem primeru ne drži. Vsakršen spor med strankama glede vsebine pogodbenega določila še ne pomeni, da je treba uporabiti razlagalno metodo iz 83. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi: toženi stranki naložilo, da je dolžna družbi C., d. d., plačati 41.331,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2018 (I. točka izreka); toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 4.295,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2018 (II. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.903,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.846,46 EUR od 28. 9. 2018 in od zneska 57,12 EUR od 27. 9. 2018 ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 45.627,25 EUR od 27. 11. 2018 do 29. 11. 2018 (III. točka izreka); glavno obravnavo začelo znova (IV. točka izreka); odločbo o stroških pridržalo do končne odločitve (V. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela odločbe in v tem delu zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela odločbe in v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni podana očitana relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič A. A. in B. B. Zaslišanja B. B. tožena stranka ni predlagala, temveč je predlagala zaslišanje A. A. in C. C. Dokaz z zaslišanjem A. A. je bil predlagan v zvezi z njegovo interpretacijo vsebine Pogodbe o odstopu terjatev št. RF981-369 z dne 30. 11. 2017 (v nadaljevanju: Pogodba). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je končna razlaga Pogodbe materialnopravno vprašanje ter ni bistveno, na kakšen način njeno vsebino materialnopravno interpretirajo priče. Posledično tudi izpoved prič o tem ni bistvena.

6. Pogodba v 7. členu opredeljuje regresno pravico prevzemnika terjatve. Regresna pravica tožeče stranke je nastopila od 15. 3. 2018, če do tega dne ni prejela poplačila od dolžnika odstopljene terjatve. Ker do tega datuma do poplačila ni prišlo, je tožeča stranka izkoristila svoje pogodbeno določeno upravičenje in zahtevala vrnitev tega, kar je po Pogodbi plačala in kar je po Pogodbi tudi smela zahtevati nazaj. Za drugačno razlago 7. člena Pogodbe, za katero se na podlagi določbe 83. člena Obligacijskega zakonika – OZ zavzema tožena stranka, tudi po presoji višjega sodišča ni pravne podlage. Uporaba 83. člena OZ pride v poštev, ko z nobeno predhodno metodo razlage (prvi in drugi odstavek 82. člena OZ) ni mogoče priti do jasnega pomena spornega pogodbenega določila, kar pa v obravnavanem primeru ne drži. Vsakršen spor med strankama glede vsebine pogodbenega določila še ne pomeni, da je treba uporabiti razlagalno metodo iz 83. člena OZ.

7. Tožena stranka vztraja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pomanjkljive skrbnosti tožeče stranke pri izterjavi odstopljene terjatve do 15. 3. 2018. Vendar pa domnevna neskrbnost tožeče stranke pri izterjavi terjatve ne vpliva na presojo utemeljenosti regresnega zahtevka. Določilo 7. člena Pogodbe je jasno glede upravičenja tožeče stranke: njena regresna pravica nastopi v primeru neplačila odstopljene terjatve do 15. 3. 2018. Do tega ni prišlo. Sodišče ne presoja smotra take določbe – to je v domeni pogodbene avtonomije strank. Če bi bila regresna pravica vezana na ustrezno prizadevanje tožeče stranke za izterljivost, kot naj bi bilo po stališču tožene stranke dogovorjeno, bi takšna obveznost tožeče stranke izhajala iz dikcije Pogodbe, kar pa ne.

8. Okoliščina, da so stroški opominjanja in izterjave nastali po 15. 3. 2018, ni relevantna. Iz Pogodbe ne izhaja, da morajo ti stroški nastati že pred 15. 3. 2018, da je tožeča stranka do njih upravičena. Prav tako pogodbena določila – avtonomija pogodbenih strank – ovržejo pritožbeno navedbo, da je tožeča stranka v okviru teh stroškov upravičena le do sodno priznanih stroškov, saj Pogodba določa drugače. 9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške. Tožena stranka pa svojih stroškov v odgovoru ni priglasila.