Jedro

Nadalje ni mogoče pritrditi pritožbi višje državne tožilke, ko navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo v tolikšni meri upoštevati okoliščin v korist obdolžene. Izpostavlja, da je v preveliki meri upoštevalo izpostavljeni olajševalni okoliščini, in sicer priznanje krivde obdolžene in njeno dosedanjo nekaznovanost.

Zagovornik v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino moralo upoštevati tudi prejšnje življenje obdolženke in njeno težko otroštvo, ko je šlo za zlorabo alkohola s strani njenih staršev, nasilje staršev nad otroci, njeno skrb za sorojence in strogost starih staršev. V zvezi s tem navaja, da je sodišče nekritično, brez strokovne pomoči izvedenca, kot neverodostojne zavrnilo okoliščine težkega otroštva obdolžene, ki so po oceni pritožbe imele vpliv na kaznivo dejanje.

Pri presoji višine kazni v konkretni zadevi se je strinjati z razlogi sodišča prve stopnje, katere zagovornik graja, da obžalovanje obdolženke za storjeno kaznivo dejanje ni mogoče šteti kot olajševalne okoliščine. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo ocenilo, da je bila obdolženka do trenutka, ko je bilo kaznivo dejanje odkrito, do storjenega povsem nekritična.

Izrek

I.Pritožbi zagovornika obdolžene A. A. in višje državne tožilke se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženo se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo II K 92842/2024 z dne 20. 12. 2024 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po 116. členu KZ-1 izreklo kazen 28 let zapora. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 je obdolženi v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 6. 4. 2024 od 11.07 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obdolženi odvzelo nož, ki je bil uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje. V skladu s prvim odstavkom 96. člena Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika proračun, medtem ko ji je na podlagi 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP naložilo plačilo sorazmernega dela potrebnih izdatkov mladoletnih oškodovancev ter nagrad in potrebnih izdatkov njihovih pooblaščencev. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovance, ki podrobneje izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2.Zoper takšno sodbo sta se pritožila:

-zagovornik obdolžene zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženi izreče nižjo zaporno kazen;

-višja državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolženi izreče kazen 30 let zapora.

3.Na pritožbo zagovornika je odgovorila višja državna tožilka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, kot je predlagala v pritožbi.

4.Na pritožbo višje državne tožilke je odgovoril zagovornik obdolžene, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in ji izreče nižjo zaporno kazen.

5.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

6.Zagovornik obdolžene v pritožbi zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do olajševalne okoliščine obžalovanja storitve kaznivega dejanja obdolženke, prav tako da je zaključke o tem, da obdolženka ni obžalovala storitve kaznivega dejanja vse do njegovega odkritja, podalo v nasprotju z listinami v spisu. V zvezi s tem pritožba navaja, da je obdolženka po izvršitvi umora, na poti do doma trikrat bruhala. To je bilo po mnenju pritožbe zaradi velike stiske obdolženke ob spoznanju, da je bilo storjeno dejanje absolutno nedopustno in nepopravljivo, obžalovanje obdolženke pa iskreno.

7.Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 3 izpodbijane sodbe tehtno in razumljivo pojasnilo, da obdolženkinih navedb o obžalovanju kaznivega dejanja ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine, zaradi česar je navajanje pritožbe, da je ta okoliščina ostala prezrta, neutemeljeno. Pritožba pa z nadaljnjimi navajanji, da so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je bila obdolženka do storjenega kaznivega dejanja povsem nekritična, v nasprotju z listinami v spisu, podaja lastno dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. S tem pa pritožba izraža nestrinjanje z višino odmerjene kazni, kar je obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

8.Pritožbi zagovornika in višje državne tožilke grajata odločbo o kazenski sankciji. Pritožba višje državne tožilke na več mestih navaja, da je obdolženki izrečena kazen nesorazmerna s težo kaznivega dejanja, stopnjo njene krivde ter obteževalnimi okoliščinami na njeni strani. Ocenjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženi izreči kazen 30 let zapora. Poudarja, da bi moralo sodišče bolj kritično upoštevati težo storjenega kaznivega dejanja, pretkanega načrtovanja in nizkotnega ravnanja obdolžene, prav tako pa zavržnega ravnanja s truplom umorjene. Teža kaznivega dejanja je po njenem zatrjevanju še večja zaradi močne pretresenosti in prizadetosti številnih članov lokalne skupnosti ter prijateljev umorjene, kakor tudi zaman izvajanih aktivnosti občanov, policije in gasilcev, ki so jo iskali. Dodatno izpostavlja, da ne gre zanemariti, da tako organiziranega, premišljenega in usklajenega morilskega načrta storilcev ter vztrajnega prikrivanja kaznivega dejanja ter sprenevedanja v slovenski sodni praksi še ni bilo obravnavanega.

9.Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ne gre soglašati. Nobenega dvoma ni, da je obdolženka kaznivo dejanje umora storila na grozovit in zahrbten način. Vse to je pri odmeri kazni upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ko je izrecno izpostavilo težo in okoliščine kaznivega dejanja ter krivdo obdolženke. Višja državna tožilka poudarja, da se večja teža obteževalnih okoliščin od ugotovljenih kaže v obdolženkini izredni "krutosti, brutalnosti, krvoželjnosti, hladnokrvnosti in brezobzirnosti". Po stališču pritožbe je to razvidno iz ravnanja obdolžene, ko je oškodovanki zadala številne za smrt nepotrebne rane in hude smrtne muke. Teža kaznivega dejanja je še posebej izrazita, saj je bila oškodovanka v času umiranja primorana požirati velike količine lastne krvi. Meni, da bi bilo potrebno upoštevati, da je obdolžena nekaj časa na kraju čakala, da bo oškodovanka v posledici vbodov umrla, kar po stališču pritožbe kaže na veliko indiferentnost obdolžene do umiranja oškodovanke. Na podlagi navedenega pritožba izpostavlja, da sta stopnja grozovitosti in zahrbtnosti v obravnavani zadevi tako intenzivni, da bi ju moralo sodišče prve stopnje upoštevati kot samostojni obteževalni okoliščini. Pritožbeno sodišče v zvezi s povzetimi pritožbenimi očitki izpostavlja, da je že sodišče prve stopnje pritrdilo stališču višje državne tožilke, da način in potek izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja odstopata od dosedanjih primerov, obravnavanih v sodni praksi slovenskih sodišč glede istovrstnih kaznivih dejanj, in sicer po stopnji grozovitosti in zahrbtnosti. Prepričljivo je ocenilo, da takšno ravnanje obdolžene izkazuje veliko stopnjo organiziranosti in vztrajnosti pri odvzemu življenja oškodovani B. B. Prav tako je poudarilo odločnost hudo zavržnega ravnanja obdolžene pri odvzemu življenja oškodovanki, ki se kaže v številnih vbodnih ranah in vrezninah. Tako ni slediti stališču višje državne tožilke, da sodišče prve stopnje ni celovito in kritično presodilo vpliva brutalnosti in brezobzirnosti obdolžene ter grozovitosti in zahrbtnosti kot okoliščin, ki odražajo večjo težo kaznivega dejanja pri odmeri kazni. Neutemeljeno pa pritožba izpostavlja tudi, da grozovitost in zahrbtnost po stopnji intenzivnosti nista bili upoštevani kot obteževalni okoliščini, ker je tudi to pri odmeri kazni bilo upoštevano. Glede zavzemanja višje državne tožilke za upoštevanje dejstva, da je obdolžena po napadu na oškodovanko na kraju dogodka čakala, da ta umre, pa velja izpostaviti, da te okoliščine, glede na očitano kaznivo dejanje in krivdo obdolženke, ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine.

10.Prav tako višja državna tožilka neutemeljeno graja presojo nekaterih obteževalnih okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni že upoštevalo, z navedbami, da bi jim moralo pripisati večji pomen. Pritožba tako navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje dati večji poudarek obdolženkinemu nagnusnemu ravnanju z žrtvinimi posmrtnimi ostanki, ko je truplo B. B. zakopala v bližnji kup gnoja in ga prekrila s slamo. Dodatno težo obteževalnih okoliščin vidi v posebej zavržnem motivu za storjeno kaznivo dejanje. Obdolžena si je namreč prizadevala nadomestiti vlogo umorjene v njeni družini. Omenja tudi olajšanje obdolžene ob tem, da sta se s soobdolženim oškodovanke "uspela rešiti". Prav tako višja državna tožilka navaja, da sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo hudih travmatičnih posledic štirih mladoletnih otrok, prikrajšanih za odraščanje z mamo. Dodatno tudi ne matere in sestre umorjene, ki sta bili nanjo zelo navezani, ter brata, ki je ostal brez nege, ki mu jo je nudila. Kot vredno upoštevanja pri večji teži kaznivega dejanja poudarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti žrtvinega prikrajšanja za njeno materinstvo štirih otrok in njene mladosti, ko je bila v času odvzema življenja stara zgolj 33 let.

11.V nasprotju s pritožbeno zatrjevanim je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, ustrezno upoštevalo ter jih pri odmeri kazni pravilno ovrednotilo ter jim ni dalo premajhne teže, kot to zmotno meni pritožba. Sodišče prve stopnje je razumno pojasnilo, da v zadevi ni spregledati hude travmatiziranosti družinskih članov umorjene in njihovega prikrajšanja zaradi izgube bližnje osebe ter predhodnega iskanja B. B., za katero so bili zavedeni, da jih je zapustila. Pritožba višje državne tožilke sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je nekritično upoštevalo okoliščino, da je bila oškodovanka z umorom prikrajšana za materinstvo, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je to ocenilo kot zelo zavržno. Izrecno je kot obteževalno okoliščino izpostavilo obdolženkino ravnanje po storitvi kaznivega dejanja (kar vključuje tudi ravnanje s posmrtnimi ostanki in poslovilnim pismom) ter odsotnost vsakršnega obžalovanja storjenega. Po obrazloženem se tako po oceni pritožbenega sodišča vse obteževalne okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, ustrezno odražajo v izrečeni kazenski sankciji 28 let zapora.

12.Nadalje ni mogoče pritrditi pritožbi višje državne tožilke, ko navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo v tolikšni meri upoštevati okoliščin v korist obdolžene. Izpostavlja, da je v preveliki meri upoštevalo izpostavljeni olajševalni okoliščini, in sicer priznanje krivde obdolžene in njeno dosedanjo nekaznovanost. Poudarja, da je obdolžena svoj zagovor podala šele ob koncu preiskave, zaradi česar po njenem zatrjevanju s priznanjem krivde na predobravnavnem naroku ni tako zelo prispevala k ekonomičnosti postopka. Glede na številne predstavljene obteževalne okoliščine, stopnjo krivde obdolženke ter grozljivost očitanega ji kaznivega dejanja meni, da niti obdolženkina dosedanja nekaznovanost ne more imeti bistvenega vpliva na odmero kazni.

13.Zagovornik pa drugače kot višja državna tožilka, v pritožbi navaja, da priznanje obdolžene na predobravnavnem naroku ni bilo posledica trdnih dokazov o njeni krivdi za očitano ji kaznivo dejanje, temveč posledica njenega iskrenega obžalovanja dogodka. Posledično je zagovornik obdolžene mnenja, da je bilo to dejstvo pri odmeri kazni upoštevano v premajhni meri.

14.Povzetim navajanjem pritožb ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno, prav priznanje obdolženke ocenilo kot olajševalno okoliščino, kateri je dalo največjo težo. Prepričljivo je pojasnilo, da je obdolžena s priznanjem krivde za očitano kaznivo dejanje prispevala k hitremu zaključku kazenskega postopka in to okoliščino primerno ovrednotilo pri odmeri kazni. Ustrezno je po presoji pritožbenega sodišča upoštevalo tudi obdolženkino nekaznovanost, kateri glede na posledice kaznivega dejanja, ko je obdolženka štirim otrokom umorila mater, ni dalo večje in tako ta okoliščina ni imela bistvenega vpliva na odmero kazni, kot to neutemeljeno navaja pritožba višje državne tožilke. Po oceni pritožbenega sodišča sta obe olajševalni okoliščini bili ustrezno ovrednoteni in upoštevani pri odmeri kazni in nobena izmed njih ne more doprinesti k znižanju obdolženki na prvi stopnji izrečene kazni.

15.Zagovornik v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino moralo upoštevati tudi prejšnje življenje obdolženke in njeno težko otroštvo, ko je šlo za zlorabo alkohola s strani njenih staršev, nasilje staršev nad otroci, njeno skrb za sorojence in strogost starih staršev. V zvezi s tem navaja, da je sodišče nekritično, brez strokovne pomoči izvedenca, kot neverodostojne zavrnilo okoliščine težkega otroštva obdolžene, ki so po oceni pritožbe imele vpliv na kaznivo dejanje. Opozarja še na določbo drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki kot okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, primeroma našteva tudi prejšnje življenje storilca in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost.