Jedro

Čeprav v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ ob opredelitvi poškodbe ni ponovljen opis iz abstraktnega dela, da je bila začasno zmanjšana oškodovankina zmožnost za delo in začasno okvarjeno njeno zdravje, pa uvodna navedba v povezavi s konkretizacijo glede časovne opredelitve in izvršitvenega ravnanja obdolženca in opisom poškodbe z navedbo, da gre za lahko telesno poškodbo, ne more biti podlaga za sklep, da dejanje ni kaznivo dejanje.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in ugotovi, da je bil s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3.10.2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12.11.2003 kršen kazenski zakon iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 3.10.2003 na podlagi določbe 1. odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog, ki ga je vložilo okrožno državno tožilstvo zoper obd. S.T. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Odločilo je tudi, da po 1. odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 12.11.2003 pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

Vrhovni državni tožilec A.F. je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 1. točke 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da sta sodišči prve in druge stopnje v napadenih odločbah kršili 1. odstavek 133. člena KZ glede vprašanja, ali predstavlja v sklepu z dne 3.10.2003 Okrajnega sodišča v Ljubljani opisano dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje, pri tem pa zaradi tega, ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, ne poseže v pravnomočni odločbi.

Na podlagi določbe 2. odstavka 423. člena ZKP je bila zahteva poslana obdolžencu, ki nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti meni, da sta nižji sodišči v obravnavani zadevi prekršili kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Bistvo stališča zahteve je, da opis, kakršen je bil sodišču prve stopnje podlaga za zavrženje obtožnega predloga, omogoča organizacijo kazenskega postopka kot spora o posameznih podrobnostih pojmov začasne okvare zdravja in začasno zmanjšane sposobnosti oškodovanke za delo. V takšnem primeru je lahko podrobna obrazložitev teh pojavov del razlogov sodbe, ki tvorijo z opisom nedeljivo celoto. Poudarja tudi, da zlasti v okviru skrajšanega postopka opis dovolj določno daje okvir, preko katerega je obdolženčevo ravnanje mogoče prepoznati kot protipravno, ker gre nedvomno za kaznivo dejanje z vsemi elementi protipravnosti in podlagami za ugotavljanje krivde. To je tudi v skladu s spisovnim gradivom, ki kaže prav na začasno okvarjenost zdravja in začasno zmanjšanost sposobnosti za delo.

V obtožnem predlogu je obdolžencu očitano, da je drugega lahko telesno poškodoval, da je bil začasno zmanjšano nezmožen za delo, ker je imel začasno okvarjeno zdravje s tem, ko je dne 22.9.2000 ob 11.45 uri pri prepiru D.T.-jo s steklenico za vino udaril po glavi, ki je pri tem padla po tleh, pred tem pa zadobila vreznino na glavi, kar je lahka telesna poškodba.

Po naziranju izpodbijanega pravnomočnega sklepa takšen opis ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Zakonski znak, ki zadeva začasno zmanjšano zmožnost za delo in začasno okvarjenost zdravja, ni konkretiziran. Navedene so le poškodbe, ki naj bi jih oškodovanka dobila zaradi udarca s steklenico za vino po glavi, in sicer vreznino na glavi, ni pa navedena okoliščina, da je oškodovanka zaradi takšne poškodbe imela začasno okvarjeno zdravje ter da je zaradi tega bila začasno zmanjšano zmožna za delo.

Po določbi 1. odstavka 434. člena ZKP mora obtožni predlog obsegati med drugim tudi opis kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja je osrednji element obtožnega akta, ki mora vsebovati izvršitvena ravnanja in nastale posledice (če so pogoj inkriminacije), iz katerih izhajajo vsi zakonski znaki določenega kaznivega dejanja.

Konkretizacija kaznivega dejanja je namreč pomembna predvsem iz dveh razlogov. Opis kaznivega dejanja je podlaga za obravnavanje pred sodiščem, ker predstavlja okvir za odločitev sodišča, ki mora ugotavljati dejansko stanje, kot je predstavljeno v obtožnem aktu. Po drugi strani pa daje obdolžencu možnost obrambe, ki je lahko učinkovita le v primeru, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, dovolj konkretizirani. S teh vidikov je treba presojati tudi opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v obravnavanem primeru.

Izvršitvena dejanja pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ se lahko pojavljajo v različnih storitvenih ali opustitvenih oblikah, ki imajo za posledico nastanek lahke telesne poškodbe. Po tej določbi se za lahko telesno poškodbo štejejo poškodbe, zaradi katerih je bil začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del poškodovančevega telesa ali njegov organ, ali je njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana, ali je prizadeta njegova zunanjost, ali pa je začasno okvarjeno njegovo zdravje. Glede na takšno opredelitev in s tem naravo tega kaznivega dejanja se zastavlja predvsem vprašanje, ali je možna popolna konkretizacija stanj, ki predstavljajo lahko telesno poškodbo in ali je z že nakazanih procesnih vidikov tudi nujna. To bi pomenilo, da bi posamezne oblike telesne poškodbe morale biti v opisu do popolnosti konkretizirane. Tako bi na primer pri obliki poškodovančeve začasno zmanjšane zmožnosti in njegovega začasno okvarjenega zdravja začasnost morala biti tudi časovno opredeljena. Nobenega dvoma ni, da je s čimbolj konkretiziranim opisom posameznih znakov kaznivega dejanja tudi natančneje in bolj jasno določen okvir obtožbe in da daje tak opis tudi obdolžencu primerno možnost za pripravo potrebne obrambe. To pa ne pomeni, da opis, v katerem konkretizacija znakov kaznivega dejanja ni tako popolna, ne izpolnjuje zahtevanih kriterijev in da zato obtožni akt ni ustrezna podlaga za obravnavanje in odločanje.

Opis dejanja v obtožnem predlogu, vloženem zoper obd. S.T., v uvodnem delu vsebuje navedbo zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Abstraktnemu delu sledi njegova konkretizacija, ki poleg časovne opredelitve in izvršitvenega ravnanja obdolženca vsebuje tudi opis poškodbe z navedbo, da gre za lahko telesno poškodbo. V tem delu ob opredelitvi poškodbe sicer ni ponovljen opis iz prvega dela, ki zadeva oškodovankino začasno zmanjšano zmožnost za delo in začasno okvarjenost njenega zdravja, toda uvodna navedba v povezavi s konkretizacijo, ki ji sledi, ne daje podlage za sklepanje, da je ta zakonski znak tako pomanjkljivo opredeljen, da narekuje odločitev, sprejeto s pravnomočnim sklepom.

V obtožnem predlogu je namreč poleg ostalih sestavin (čas in način izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja) lahka telesna poškodba opisana, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da takšen opis dovoljuje arbitrarno odločanje. Nasprotno, trditev obtožbe, da je obdolženec lahko telesno poškodoval oškodovanko, omogoča ustrezno obrambo. Pri tem je ugotavljanje zatrjevanega stanja, ki naj bi nastalo zaradi povzročene telesne poškodbe, stvar dokaznega postopka. Posledica, ki jo določba 1. odstavka 133. člena KZ zahteva za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, je po obrazloženem še v zadostni meri opredeljena, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da dejanje, opisano v obtožnem predlogu, nima vseh njegovih zakonskih znakov.

Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo utemeljeni zahtevi državnega tožilca za varstvo zakonitosti (1. odstavek 426. člena ZKP). Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, je ugotovilo le, da je bil s pravnomočnim sklepom kršen kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ (2. odstavek 426. člena ZKP).