V ureditvi obnove postopka po ZUS-1 ni obnovitvenega razloga, ki bi omogočal obnovo postopka zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč v odločbah nacionalnih sodišč. ZUS-1 omogoča obnovo postopka le v primeru, da se s kasnejšo pravnomočno sodno odločbo poseže v dejansko podlago, na kateri je temeljila prejšnja sodna odločba in ne zaradi novega pravnega stališča, ki bi izhajalo iz sodne odločbe. Zato tudi iz načel enakovrednosti in učinkovitosti prava Evropske unije ne izhaja, da bi morali katerega od obnovitvenih razlogov uporabiti za obnovo postopka na podlagi pravnih stališč iz sodbe SEU.
I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 100. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozen zavrglo tožničin predlog za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo tega sodišča I U 1665/2017 z dne 20. 12. 2018.
2.V obrazložitvi je navedlo, da je tožnica s predlogom, ki ga je vložila 11. 8. 2025, predlagala obnovo postopka, ki se je zaključil 20. 12. 2018, ko je postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna. Ker predloga ni utemeljevala z obnovitvenim razlogom po 6. točki, pač pa z razlogom po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1, to pomeni, da je predlog za obnovo postopka podan po izteku petletnega prekluzivnega roka, ki je za to določen v drugem odstavku 97. člena ZUS-1, in ga je zato treba zavreči kot prepoznega.
3.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej navaja, da zavrženje predloga zgolj po formalni podlagi iz ZUS-1 pomeni napačno uporabo materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je zadeva povezana z obvezno razlago prava Evropske unije z učinkom ex tunc, ki temelji na sodbi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-715/23. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnice predlog nepravilno podredilo prvi točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1, saj uporaba navedene določbe ni ustrezna, ker gre za
sui generis
obnovitveni razlog zaradi kršitve prava Evropske unije. Ker ZUS-1 tega obnovitvenega razloga nima, gre za pravno praznino, ki jo mora sodišče zapolniti z neposredno uporabo prava Evropske unije, ne pa z uporabo restriktivnega roka, ki velja za "dejstva". Poudarja, da roka iz drugega odstavka 97. člena ZUS-1 ni dopustno uporabiti rigidno, kadar bi to izničilo polni učinek obvezne razlage prava Evropske unije, saj standard SEU terja, da nacionalna sodišča roke razlagajo Evropske unije skladno in jih po potrebi ne uporabijo, če preprečujejo vsebinski preizkus pravice, ki izhaja iz prava Unije. V konkretnem primeru se je pravni okvir naknadno, a z učinkom
ex tunc,
3.razjasnil prav s sodbo SEU v zadevi C-715/23. Predlog za obnovo postopka zato ni prepozen v pomenu, ki bi smel preprečiti obnovo, temveč odpira obveznosti vsebinske presoje. Navaja tudi, da je sodišče prve stopnje z uporabo prekluzivnega petletnega roka iz drugega odstavka 97. člena ZUS-1 kršilo načelo enakovrednosti prava Evropske unije, saj navedeni člen izrecno dopušča izjemo od tega roka v primeru obnovitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-I (tj. če se odločba opira na sodbo v kazenski ali civilni zadevi, ki je bila pozneje razveljavljena). Sodba SEU, ki ugotovi neskladnost nacionalne ureditve s pravom Evropske unije, ima v razmerju do upravne odločbe enak učinek kot razveljavitev predhodne sodbe - v obeh primerih se izkaže, da odločba temelji na napačnem pravnem izhodišču. Zato je podana kršitev načela enakovrednosti, če nacionalna ureditev omogoča preboj roka za primere razveljavljenih nacionalnih sodb, a ga hkrati prepoveduje za primere ugotovljenih kršitev prava Evropske unije. V zvezi s svojimi navedbami se sklicuje na prakso SEU. V zvezi s tem predlaga Vrhovnemu sodišču, da naslovi na SEU več vprašanj za predhodno odločanje.
4.Na podlagi navedenih stališč pritožnica Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli obnovo postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.
5.Toženka na pritožbo ni odgovorila.
6.Pritožba ni utemeljena.
7.Pritožnica sicer kot pritožbeni razlog uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Vendar je očitno, da gre za zatrjevanje kršitev določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), saj v zvezi s tem navaja, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravila ZUS-1, ki je procesen zakon.
8.Stranka mora biti v upravnem sporu, v postopku z izrednim pravnim zastopana po odvetniku ali drugem pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1). Svoj predlog za obnovo postopka mora ustrezno oblikovati in v njem navesti tudi ustrezno pravno kvalificirani obnovitveni razlog ter okoliščine, iz katerih izhaja, da je bil predlog vložen v zakonitem roku ter vse navedeno podpreti z dokazi (99. člena ZUS-1).
O ustavni skladnosti take zakonske zahteve ni dvoma.
8.Obnova postopka je izredno pravno sredstvo in torej pomeni poseg v pravnomočnost sodne odločbe kot element pravnega varstva. Zato je utemeljeno restriktivno tolmačenje dopustnosti predloga za obnovo in strožje obravnavanje vsebine obnovitvene vloge.
9.Pritožnica je svoj predlog za obnovo v postopku pred sodiščem prve stopnje izrecno utemeljila na 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1,
9.ga tudi po vsebini argumentirala kot takega ter se sklicevala na nova dejstva in dokaze, ki jih brez svoje krivde ni mogla uveljaviti tekom upravnega spora. Na tej podlagi je utemeljevala tudi, da subjektivni rok (30 dni) za uveljavljanje tega predloga še ni potekel.
10.Glede na navedeno je pritožbeno uveljavljanje, da je sodišče prve stopnje napačno pravno kvalificiralo navedeni predlog v nasprotju z lastnimi navedbami pritožnice (
venire contra factum proprium
10.). Katero kršitev pravil postopka je storilo sodišče prve stopnje s tem, ko je njen predlog obravnavalo skladno s pravno kvalifikacijo, ki ga je podala sama, pritožnica ne pojasni. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je pri presoji pravočasnosti izhajalo iz s strani pritožnice podane pravne kvalifikacije tega predloga.
11.Pritožnici ob navedeni pravni kvalifikaciji obnovitvenega razloga tudi ni moglo biti nepoznano, da bo sodišče, če bo njenemu predlogu sledilo, moralo presoditi tudi, ali je potekel absolutni prekluzivni rok petih let iz drugega odstavka 97. člena ZUS-1. Ker je tudi procesno dejansko stanje v zvezi s tem v zadevi nesporno in je po pravnomočnosti odločbe poteklo že več kot pet let, je tak predlog prepozen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo na navedeni pravni podlagi.
12.V pritožbi pritožnica uveljavlja tudi, da je taka ureditev obnove postopka, kot jo določa ZUS-1, v neskladju s pravom Evropske unije. Pritožnica po vsebini utemeljuje, da iz prava Evropske unije izhaja zahteva, da bi moral ZUS-1 vsebovati (
sui generis
12.) obnovitveni razlog, ki bi omogočal obnovo postopka zaradi novega pravnega stališča, ki izhaja iz sodbe SEU. Tak obnovitveni razlog po stališču pritožnice zaradi zahtev prava Evropske unije tudi ne bi smel biti časovno omejen s petletnim prekluzivnim rokom iz drugega odstavka 97. člena ZUS-1.
13.Skladno s 158. členom Ustave, je pravna razmerja urejena s pravnomočno odločbo državnega organa mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Zato tudi izrednega pravnega sredstva obnove postopka ni dopustno širiti z uporabo analogije na podlagi sklepanja o pravni praznini, za kar se zavzema pritožnica. Iz določb ZUS-1 je jasno, da obnova postopka ni predvidena zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč SEU, vprašanje pa ostaja, ali je taka zakonska ureditev v neskladju z zahtevami prava Evropske unije.
14.Tako stališče pritožnice je zmotno. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v sklepu I Up 157/2014 z dne 24. 4. 2014, pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije.
Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,
kar velja tudi v okviru prava Evropske unije
in potrjuje tudi praksa SEU.
V zvezi s tem si pritožnica povsem napačno razlaga sodbo SEU v zadevi
C 69/14, Târșia,
14.z dne 6. 10. 2015, na katero se sklicuje v svoji pritožbi. V navedeni zadevi je sicer SEU res odločilo, da je treba na podlagi načela enakovrednosti enako obravnavati zahtevke, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, in zahtevke, ki temeljijo na kršitvi prava Evropske unije (34. točka obrazložitve). Vendar pa je ob tem ponovno poudarilo, da iz prava Evropske unije ne izhaja zahteva po izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno sodno odločbo, tudi če se izkaže, da ta odločba ni v skladu z razlago prava Evropske unije, ki jo je podalo SEU po tem, ko je navedena odločba postala pravnomočna (35. točka obrazložitve). Le če po nacionalnem pravu že obstoji izredno pravno sredstvo, ki omogoča spremembo odločbe zaradi spremembe pravnih stališč, potem je treba, skladno z načelom enakovrednosti, s tem izrednim pravnim sredstvom omogočiti tudi vsebinsko presojo in morebitno spremembo pravnomočne sodne odločbe v primeru spremembe stališč prava Evropske unije - ne zahteva pa se, da se v ta namen v nacionalnem pravnem redu ustanovi novo ali posebno pravno sredstvo.
15.Navedeno velja tudi za obnovo sodnega postopka, kar je SEU obravnavalo v zadevi C-620/17, Hochtief Solutions AG Magyarországi Fióktelepe proti Fővárosi Törvényszék, z dne 29. 7. 2019. Ob ponovnem poudarku, da pravo Evropske unije ne terja oblikovanja novih izrednih pravnih sredstev zato, da bi se upoštevala razlaga tega prava s strani SEU (55. in 56. točka obrazložitve), je izpostavilo vprašanje, ali madžarsko pravo omogoča obnovo postopka pravnomočne odločbe zaradi pravnega stališča iz sodbe nacionalnega sodišča. Le če je temu tako, bi morala biti enaka možnost obnove postopka v skladu z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti v enakih okoliščinah zagotovljena tudi za uskladitev s pravom Evropske unije, kakor ga je razlagalo s prejšnjo sodbo SEU (65. točka obrazložitve). Iz navedenega tako jasno izhaja, da v nacionalni ureditvi, v kateri obnova sodnega postopka ni mogoča iz razloga upoštevanja pravnih stališč iz sodb sodišč države članice (npr. vrhovnega sodišča, ustavnega sodišča), to ni zahtevano niti za primer stališč iz sodbe SEU, ki bi bila v navedeni zadevi lahko upoštevna.
16.V zvezi z vprašanji prava Evropske unije, ki so za zadevo relevatna, gre torej za v sodni praksi SEU že razrešena vprašanja (acte éclairé), česar ne spremeni dejstvo, da se pritožnik nanjo sklicuje ob zmotni razlagi v njej podanih stališč.
17.Zato Vrhovno sodišče ni sledilo predlogu za postavitev vprašanj za predhodno odločanje SEU, ki jih pritožnica gradi na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi prava Evropske unije obnovo postopka v obravnavani zadevi vseeno dopustiti, čeprav po nacionalnem pravu obnova postopka zaradi spremembe pravnih stališč ni dopustna.
18.V ureditvi obnove postopka po ZUS-1 ni obnovitvenega razloga, ki bi omogočal obnovo postopka zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč v odločbah nacionalnih sodišč. To ni niti 1. točka prvega odstavka 96. člena, ki jo je navajala pritožnica v svojem predlogu za obnovo postopka, pa tudi ne 6. točka prvega odstavka 96. člena, na katero se pritožnica sklicuje v pritožbi. Kot izhaja iz njene povsem jasne vsebine in razlage, ustaljene v sodni praksi, ta določba omogoča obnovo postopka le v primeru, da se s kasnejšo pravnomočno sodno odločbo poseže v dejansko podlago, na kateri je temeljila prejšnja sodna odločba in ne zaradi novega pravnega stališča, ki bi izhajalo iz sodne odločbe.
18.Zato tudi iz načel enakovrednosti in učinkovitosti prava Evropske unije ne izhaja, da bi morali katerega od obnovitvenih razlogov uporabiti za obnovo postopka na podlagi pravnih stališč iz sodbe SEU, ki jih navaja predlagatelj obnove.
19.Ob tem pa Vrhovno sodišče dodaja, da se v zadevi ne opredeljuje do vprašanja, ali so v sodbi SEU v zadevi C-715/23, Farmacija, z dne 10. 7. 2025, sploh podana pravna stališča, ki so upoštevna v zadevi, v kateri je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo, glede katere se predlaga obnova postopka.
20.Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je pritožničin predlog za obnovo postopka prepozen, saj je vložen po preteku petih let o konca postopka (pravnomočnosti odločbe), kar je objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka (drugi odstavek 97. člena ZUS-1).
21.Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).
22.Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 847/2009; ta tudi poudarja, da je treba skladno s 397. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vsakega od taksativno navedenih obnovitvenih razlogov iz 394. člena ZPP v predlogu za obnovo postopka navesti jasno in natančno. Dvoumnih predlogov ni mogoče upoštevati. Enako velja tudi za zahteve vsebinsko enakega oziroma deloma celo strožjega 99. člena ZUS-1.
4.Ta določa, da se postopek, , ki je bil pravnomočno končan s sodno odločbo, na predlog stranke obnovi, če "stranka zve za nova dejstva ali če najde nove dokaze ali dobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodneje rešen, če bi se nanje sklicevala ali če bi jih uporabila v prejšnjem postopku".
5.Sodišče sodnega postopka v upravnem sporu ne more obnoviti po uradni dolžnosti; drugače velja za obnovo upravnega postopka pred upravnimi organi (npr. na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku).
6.Ta določa: "Po petih letih od pravnomočnosti odločbe se obnova ne more več zahtevati, razen če se obnova postopka zahteva iz razloga po 6. točki prvega odstavka 96. člena tega zakona."
7.Vrhovno sodišče se je v obrazložitvi sklicevalo na sodbo SEU v zadevi C-234/04, Rosmarie Kapferer, z dne 16. 3. 2006.
8.Ta poudarja, da zahteva po pravni varnosti terja spoštovanje načela res iudicata, torej načela pravnomočnosti sodnih odločb (glej npr. sodbo v zadevi 55066/00, 55638/00 Russian Conservative Party of Entrepreneurs in drugi v. Rusija, z dne 11. 1. 2007, tč. 58).
9.Glej 3. toško 52. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
10.Enako SEU tudi v sodbi v zadevi C-213/13, Impresa Pizzarotti,z dne 10. 7. 2014 (62. točka obrazložitve). Zadeva C-453/00, Kühne & Heitz , z dne 13. 1. 2004, na katero se sklicuje pritožnica, se je nanašala nanašala na pogoje, pod katerimi je upravni organ dolžan ponovno preveriti eno svojih pravnomočnih odločb, ki je v nasprotju s poznejšo sodbo SEU in se zato ne nanaša na sodne postopke (glej sodbo v zadevi Târșia, 24. točka obrazložitve).
11.SEU v 62. točki obrazložitve navaja, da iz besedila vprašanja predložitvenega madžarskega sodišča izhaja, da madžarsko pravo omogoča obnovo postopka pravnomočne odločbe, da bi se vzpostavila skladnost z ustavo zaradi nove odločbe Alkotmánybíróság (ustavno sodišče).
12.Skladno z zadevo C-561/19, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi, z dne 6. 10. 2021 (33. točka obrazložitve).
13.Ta določba, da se postopek v upravnem sporu na predlog stranke obnovi, če "se odločba opira na sodbo, ki je bila izdana v kazenski ali civilni zadevi, ta sodba pa je bila pozneje razveljavljena z drugo pravnomočno sodno odločbo."
14.Glej tudi E. Kerševan, komentar k 96. členu, v: Erik Kerševan (ur.): Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2019, str. 498 in nasl. Vsebinsko enako tudi 9. točka 394. člena ZPP; glej tudi L. Ude, komentar k 394. členu, v: Lojze Ude et. al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana: Uradni list RS, GV Založba, 2009, str. 586 in nasl.