Jedro

Ker tožeča stranka od 3.10.1992 dalje ne živi v Republiki Sloveniji in živi v tujini (ZR Nemčija), ne izpolnjuje pogojev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji po 1. odstavku 40. člena ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnikov za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki sta jo tožnika zase in za svoja mladoletna otroka vložila pri Sekretariatu za notranje zadeve mesta. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 40. in 14. člena zakona o državljanstu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da sta imela tožnika in njuna mladoletna otroka na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar pa dejansko v Republiki Sloveniji ne živijo. Družina je bila črtana iz registra stalnega prebivalstva na podlagi odločbe Sekretariata za notranje zadeve mesta z dne 13.7.1993. Tedaj so bile zaslišane priče, ki so izjavile, da se je družina že po vojni v Republiki Sloveniji leta 1991 izselila iz Republike Slovenije v tujino. Tožena stranka je prvega tožnika kljub temu kasneje vabila na zaslišanje, vendar se je pošta vrnila z zaznambo "obveščen, ni prišel po pošiljko". Glede na to, da prvi tožnik in druga tožnica ne živita več v Sloveniji, po mnenju tožene stranke ni izpolnjen eden izmed bistvenih pogojev iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona. S tem pa tudi niso izpolnjeni pogoji 14. člena navedenega zakona za sprejem njunih mladoletnih otrok v državljanstvo Republike Slovenije. Zato tožena stranka ni mogla ugoditi njuni vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zanju in njuna mladoletna otroka. Tožnika v tožbi navajata, da je bil prvi tožnik oficir tedanje JA in je dezertiral iz vojske. Vendar pa se je moral skrivati, saj je bil v nevarnosti zaradi srbskih oficirjev. Po osamosvojitvi Slovenije pa prvi tožnik ni mogel najti službe. Njegova žena - druga tožnica je bila zaposlena v podjetju v Sloveniji. Vendar se družina z dvema otrokoma ni mogla mesečno prebijati z njunimi dohodki. Zato je bila družina prisiljena, da se kot ekonomski migrant začasno napoti v Zvezno Republiko Nemčijo, kamor so šli 3.10.1992. V Nemčiji jima je potekla veljavnost potnega lista. Sedaj sta "ne ptič ne miš". Nimata potnega lista, ne moreta se vrniti v Slovenijo, nimata pa ustreznih dokumentov za dvig potnega lista v veleposlaništvu Republike Slovenije v Nemčiji. Onadva, kot tudi njuna otroka, so izpolnjevali pogoje po 40. členu navedenega zakona. Dejstvo je, da sta v zakonskem roku vložila vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije in da sta vse do 3.10.1992, ko sta odšla na začasno delo v Nemčijo, skupaj z otrokoma stalno živela v Sloveniji. Izpolnjevanje pogojev iz 40. člena navedenega zakona se po njunem mnenju ugotavlja glede na čas vložitve vloge oziroma glede na čas poteka 6-mesečnega zakonskega roka. V tistem času pa je nesporno, da sta živela na naslovu stalnega prebivališča. Zato po njunem mnenju izpolnjujeta vse pogoje, ki jih terja navedeni zakon za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ker pa nimata potne listine, saj stara ni več veljavna, se sploh ne moreta vrniti v Slovenijo. Tudi vročitev izpodbijane odločbe ni bila pravilna in je bila kršena določba zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) glede vročanja, saj je bila vročitev opravljena preko brata prvega tožnika. Izpodbijana odločba pa je take narave, da terja osebno vročitev, s predhodnimi poizvedbami, kje se trenutno nahajata. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe in še dodaja: Tožena stranka zavrača navedbe tožnikov, da se izpolnjevanje pogojev iz 40. člena navedenega zakona ugotavlja glede na čas vložitve vloge oziroma glede na čas poteka šestmesečnega zakonskega roka. Po mnenju tožene stranke dejansko življenje pomeni fizično prisotnost v Republiki Sloveniji. To pa pomeni, da mora oseba, tudi ob odločitvi tožene stranke, dejansko živeti v Republiki Sloveniji in ne samo do vložitve vloge. Po mnenju tožene stranke se za prekinitev dejanskega življenja šteje vsaka daljša odsotnost, ki ne more šteti za turistično potovanje v tujino (nad 3 mesece). Izjema velja le v primerih, ko gre za daljše zdravljenje v tujini ali v primerih, ko gre za detaširane delavce in za izobraževanje v tujini. Glede na to, da se družina iz Republike Slovenije ni izselila iz navedenih razlogov in da gre za daljšo odsotnost ter da tudi ob odločitvi tožene stranke ni živela v Republiki Sloveniji, je tožena stranka ugotovila, da tožnika in njuna otroka ne izpolnjujejo pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Njune odsotnosti po mnenju tožene stranke ne opravičuje v tožbi podana navedba, da se v Republiko Slovenijo ne moreta vrniti zaradi poteka veljavnosti potnega lista ter da nimata ustreznih dokumentov za dvig potnega lista pri diplomatsko-konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v Zvezni Republiki Nemčiji. Tožnika sta namreč državljana Republike Srbije. Izhajajoč iz tega je za izdajo potnega lista pristojen organ njune države. Po mnenju tožene stranke navedbe tožnikov o nepravilnosti vročitve izpodbijane odločbe ne držijo. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da sta tožnika 15.1.1992 pooblastila T.I. za zastopanje in izvedbo vseh pravnih poslov v zvezi s pridobitvijo državljanstva Republike Slovenije, kot tudi, da je bila izpodbijana odločba vročena temu pooblaščencu dne 23.11.1993. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnika ne izpolnjujeta enega od zakonitih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tožnika kot državljana druge republike (Srbije) namreč v Republiki Sloveniji dejansko ne živita od 3.10.1992 naprej, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih in iz njunih navedb v tožbi. Zato je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila vlogi tožnikov za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po citiranem 1. odstavku 40. člena zanju in po določbah 14. člena navedenega zakona za njuna mladoletna otroka.

Sodišče pojasnjuje tožnikoma, da njune tožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, ker ni pomembno, zakaj tožniki že od 3.10.1992 dalje več ne živijo v Republiki Sloveniji. Da bi bil navedeni pogoj izpolnjen, bi morali tožniki dejansko živeti v Sloveniji ne samo do vložitve vloge za pridobitev državljanstva, ampak vse do izdaje odločbe. Utemeljen tudi ni ugovor o nepravilni vročitvi izpodbijane odločbe, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Sodišče pojasnjuje tožnikoma, da se v konkretnem primeru šteje, da je izpodbijana odločba vročena tožnikoma s tem, da je bila vročena njunemu pooblaščencu (3. odstavek 87. člena ZUP).

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).